Dr. Tomaž Čas, izredni profesor in predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever je v rubriki »pisma bralcev« v časopisu Delo o potvarjanju zgodovinskih dejstev, objavil zanimiv prispevek, vreden vašega banja. Njegov prispevek objavljamo v celoti.
Dr. Tomaž Čas, izredni profesor in predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever:

“Kako kdo na spominskih proslavah spregovori o dnevu državnosti in dnevu policije, je predvsem odvisno od govornikov.
Vsaka državna proslava ob dnevu državnosti, samostojnosti in enotnosti in dnevu suverenosti, na kateri se govorniki ne spomnijo zgodovinskega loka od tigrovcev, borcev generala Maistra, borcev narodnoosvobodilne vojne, vojnih in civilnih invalidov vojne do vojnih veteranov 91, je proslava brez vsebinske vrednosti.
Še slabše je, če kdo potvarja zgodovinska dejstva. Danes je pred nami mnogo resnih problemov in varnostnih tveganj, ki narekujejo oblastnim organom zahtevne naloge in predvsem odločitve.
Z vključitvijo tujske problematike in s povečanim pritiskom migrantov na (zlasti) Evropsko unijo in glede na trenutno dogajanje v izraelsko-palestinski in rusko-ukrajinski vojni ter napadu Izraela na Iran in napadu ZDA na Iran, pridemo do spoznanja, da dejansko ne živimo več v tako mirnem svetu, kot si predstavljamo na prvi pogled.
Na stopnjo varnosti v zavesti državljanov vpliva tudi stanje strelskih pohodov v Združenih državah Amerike, ki se vse bolj premikajo tudi v Evropo, celo na Balkan. Zato je nujno, da se trenutnim razmeram prilagodi tudi naš nacionalnovarnostni sistem.
Prav v tem vidim možnosti in veliko potrebo, ko govorimo o odpornosti naše družbe in odzivih na zgoraj navedena varnostna tveganja, da se v te procese, pogovore in sisteme vključijo policijski vojni veterani in veterani vojne za Slovenijo, saj imamo prav mi izkušnje, ko smo delovali v pripravah na vojno in v vojni za Slovenijo.
Če Slovenija ob povečevanju sredstev za obrambo in pri trošenju teh sredstev ne bo upoštevala tudi drugih subjektov, ki poleg obrambne varnosti zagotavljajo tudi skrb za notranjo varnost Republike Slovenije, bomo težko zagotovili takšen nacionalnovarnostni sistem, ki bo zagotavljal odpornost naše družbe na vse varnostne izzive, ki so in bodo pred Republiko Slovenijo.
Živimo v času, ko nekateri dogodke izpred 34 in več let razlagajo po svoje in brez potrebnih argumentov, na kar me je spomnil generalni sekretar ZVVS Mitja Jankovič, ko je spregovoril o dr. Stanetu Grandi, ki v svojih kolumnah v Demokraciji vehementno blati tako njihovo organizacijo ZVVS kot njenega aktualnega predsednika.
Njegova je tudi trditev, da sta organizaciji Moris in VSO edini, ki vzdržujeta pravilen odnos do veteranstva v Sloveniji. Še posebej bode v oči VSO, ki je podaljšana roka politične stranke in ima med svojim članstvom minorno število vojnih veteranov. In kot zanimivost, nikjer nismo zasledili, da bi pripravili vsaj eno obeležitev teh dogodkov v njihovi organizaciji.
Tudi pisanje Lojzeta Peterleta v reviji Domovina, da je predsednica države v svojem govoru ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne močno počastila policijsko akcijo Sever in prezrla dejstvo, da so prihod Miloševićevih mitingašev v Ljubljano preprečili slovenski strojevodje pod vodstvom Slavka Kmetiča z najavo, da jih ne bodo vozili v Ljubljano. Pri tem poudari, da policija (milica) ni imela dela, saj mitinga ni bilo. Odločitev strojevodij je šla seveda na živce partiji, saj je iniciativo prevzel nekdo drug. Vsi, ki smo bili v vodstvu priprav za preprečitev mitinga resnice, vemo, kaj vse so od leta 1988 do 1. decembra 1989 storili milica in organi za notranje zadeve v zvezi z napovedanim mitingom resnice.
Vsa zahvala strojevodjem, da so imeli pravi odnos do mitinga. Vedeti je treba, da so se od tistega trenutka naprej udeleženci preusmerili na cestni promet z organizacijo množice avtobusov. In na cestnih prehodih ni bilo strojevodij.
Tudi sicer lokomotive, ki so ali bi prihajale iz smeri Srbije in od drugod, v Dobovi niso mogle nadaljevati poti v Slovenijo, saj je bilo treba zaradi drugačne električne ureditve zamenjati lokomotive. Naj ob tej priložnosti prvič povem, kakšen je bil po načrtu postopek ob prihodu vlaka na železniško postajo Dobova.
Vlak obkolijo miličniki posebne enote milice in ne dovolijo izstopiti nikomur, oni ali specialna enota milice poskrbi, da se lokomotiva odklopi in priklopi na konec vlakovne kompozicije in strojevodja mora vlak odpeljati nazaj, od koder je pripeljal.
Toliko o akciji Sever, za katero je imel v zadnjem trenutku največ zaslug takratni republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl, ki je na zveznem kolegiju v Zagrebu zveznega sekretarja za notranje zadeve generalpolkovnika Gračanina prepričal o resnosti blokade oziroma zaprtja meje s Hrvaško, da je po telefonu v Beograd sporočil, naj se prekliče prihod na miting resnice v Ljubljano, kar se je tudi dejansko zgodilo. Kako so se mitingi končali na Kosovu, Črni gori in Vojvodini, bi moral in mogel vedeti Lojze Peterle.
Če bi miting resnice uspel (državni udar), se vse v nadaljevanju ne bi dogajalo tako, kot se je. Po preprečitvi mitinga je slovenska skupščina »istega decembra« 1989 sprejela zakon o političnem združevanju, ki je določil pravila ustanavljanja in registracije političnih strank, s tem pa de iure uredila prehod v večstrankarsko politično ureditev ter za april 1990 razpisala prve demokratične volitve.
Mislim, da je treba tako odreagirati in ljudem, ki govorijo neumnosti, povedati resnico. Zakaj sem se tako odprl do vas, spoštovane veteranke in veterani? Ker vas zelo cenim, ker bom vedno cenil vaš prispevek v procesih osamosvajanja Slovenije in vaš prispevek v vojni za Slovenijo in ne bom dovolil, da razni Staneti, Lojzeti in drugi potvarjajo zgodovino in vaša dejanja omalovažujejo.
Hvala vsem policijskim vojnim veteranom, članom Zveze policijskih veteranskih društev Sever in članom ZVVS za vse, kar ste storili. Prepričan sem, da ste oba praznika lepo preživeli, saj smo na oba dneva ponosni in veseli, da smo ju pomagali soustvariti.”

OZ VVS Idrija Cerkno vabi na športno in družabno srečanje vojnih veteranov in njihovih svojcev, ki bo v soboto 19. julija 2025 na Vojskem nad Idrijo

Dogodek namenjamo počastitvi 34-letnice samostojne Slovenije, dneva državnosti in ohranjanju spomina na delovanje enot teritorialne obrambe Idrija v osamosvojitveni vojni za Slovenijo leta 1991

V okviru prireditve bomo izvedli »21. strelsko tekmovanje z MK puško« in voden »pohod po poteh enot TO Idrija« po Vojskarski planoti.

ČASOVNICA PRIREDITVE

8.00 –  8.15  – zbiranje strelcev na strelišču Rovtarjev vrh na Vojskem, pohodnikov pa
pred lovsko kočo na Vojskem
8.15–   8.30   – pozdravni nagovor gostitelja in informacije o poteku aktivnosti
8.30– 12.00   – izvedba strelskega tekmovanja in pohoda po Vojskarski planoti
12.30–13.00  – vročitev tarč strelcem v pregled
13.00–14.00  – kosilo
14.00- 15.00  – spominska svečanost s kulturnim programom v počastitev delovanja
Zbirnega centra 63. Obm ŠTO na Vojskem za prebegle pripadnike JLA, razglasitev rezultatov ter podelitev pokalov in medalj strelskega tekmovanja
– slavnostni govornik na svečanosti: dr. Danilo Turk, nekdanji predsednik R Slovenije
15.00 – dalje – tovariško druženje

I. POTEK IN PRAVILA STRELSKEGA TEKMOVANJA:

1.SPLOŠNO
Tekmovanje je odprtega tipa.
Tekmuje se ekipno ali posamezno.
Vsak tekmovalec lahko nastopi samo enkrat.
Tekmuje se v kategorijah člani/-ce in nečlani/-ce

Člani:
Ekipa:
Ekipa je tričlanska, ne glede na spol.
Prve tri ekipe prejmejo pokale, člani ekip pa medalje.
Ekipni rezultat tekmovalca šteje tudi za razvrstitev posamezno.
Posamezno:
Posamezno, prvi trije tekmovalci prejmejo medalje.
Posamezno, prve tri tekmovalke prejmejo medalje.

Nečlani:
Posamezno:
Posamezno, prvi trije tekmovalci prejmejo medalje.
Posamezno, prve tri tekmovalke prejmejo medalje.
TEKMOVALCI TEKMUJEJO NA LASTNO ODGOVORNOST!

2. OROŽJE
MK puška proste izbire, cal 22.l.r.
Dovoljena je uporaba optičnih pripomočkov.
Orožje si tekmovalci zagotovijo sami.

3.STRELIVO
Dovoljena je uporaba streliva 22 l.r., z robnim vžigom in svinčenimi zrni.
Magnum strelivo ni dovoljeno.
Strelivo si tekmovalci zagotovijo sami.

4.TARČE
Uporabljajo se tarče za MK puško, 50 m dim. 34 cm x 34 cm, premer krogov 15 cm

5.POGOJI TEKMOVANJA
– Strelna razdalja: 50 m
– Ni poskusnih strelov .
– Strelski položaj: leže ali izjemoma sede (odloči glavni sodnik).
– Čas nastopa: 10 minut.

– Za rezultat: 2 tarči, 5 strelov v vsako tarčo
– Dovoljen je prednji naslon (zagotovi prireditelj).
– Dovoljena je asistenca strelcem v času priprav .
– Ni dovoljeno motiti drugih tekmovalcev.
– Dovoljen je spektiv za kontrolo zadetkov, ki si ga tekmovalec zagotovi sam.
– Obvezna je zaščita vida in sluha, ki si jo mora vsak tekmovalec zagotoviti sam.
– Niso dovoljena strelska oblačila in obutev.
– Pred razglasitvijo rezultatov strelci prejmejo ocenjene tarče.
– Pritožbe na rezultat bodo možne v roku deset minut od prejema tarče.

6.OSEBJE ZA IZVEDBO TEKMOVANJA

Vodja tekmovanja: Ivo Banič
Sodniško osebje:
Ivo Banič, Robert Lapanja, Vladimir Kržišnik, Jurko Petrič
Vodja tehničnega osebja: Jože Erjavec
Vodja tekmovanja po potrebi imenuje žirijo, ki odloča o spoštovanju pogojev tekmovanja, izreka opozorila, odloča o morebitnih diskvalifikacijah, odloča o pritožbah na rezultate in o drugih zadevah, ki se nanašajo na samo tekmovanje.
Odločitev žirije je dokončna.

II. POHOD “PO POTEH ENOT TO IDRIJA” PO VOJSKARSKI PLANOTI

Zbor pohodnikov bo pri lovski koči  na Vojskem ob 8. uri. Po pozdravnih nagovorih se bodo z osebnimi avtomobili odpeljali do Stržnikarja na severnem delu Vojskarske planote. Od tu se bodo spustili do nekdanje planine na Griču, nato prečili pobočje do grebena Gabrovega brda na robu Idrijskega preloma med dolino Hotenje in grapo Gačnik ter se po njem vrnili do parkiranih avtomobilov.
Čiste hoje bo za okrog 2 uri in pol. Vzponov in spustov, ne zelo strmih, bo za okrog 200 višinskih metrov. Hoja bo večinoma po senci, po starih poteh, novejših vlakah in malo tudi po lahko prehodnih brezpotjih. Na poti bo nekaj točk z lepimi razgledi. Vodja pohoda Vlado Sedej bo med samim pohodom udeležence seznanjal z naravnimi zanimivostmi in zgodovino tega območja. Povratek k lovski koči bo do 13. ure. Tam se pridružijo ostalim udeležencem srečanja pri nadaljnjem programu.
Priporočamo čvrsto obutev, dolge hlače in močno zaščito proti klopom.
Vsi udeleženci dobijo tudi topli obrok s pijačo.

IV. PRIJAVA IN SOUDELEŽBA:

Predhodna prijava je nujna zaradi logistične oskrbe, zato prosimo, da število udeležencev najavite vsaj do četrtka 17. 7. 2025 do 12.ure, na e-naslov: erjavec.miran@gmail.com ali z SMS sporočilom na 051 689 158 – sekretar Miran Erjavec.
Poimenska prijava strelcev in razvrstitev bo potekala na strelišču do 10.30 ure.
Kasnejša prijava ne bo mogoča!

Prispevek za delno pokritje stroškov (hrana, pijača, tarče, pokali medalje, nagrade)
je 15 € na strelca in 5€ na pohodnike in ostale udeležence. Poravna se je na TRR SI56 1915 7500 5771 210 ali ob prijavi.

V primeru dežja se prireditev izvede naslednji dan, v nedeljo 20. julija 2025!

Uporabljene so fotografije iz lanskega srečanja.

V sredo 9.7.2025 je časopis Delo v rubriki “Gostujoče pero” objavil članek generalmajorja g. Ladislava Lipiča, predsednika Zveze veteranov vojne za Slovenijo.
Zapisane besede ne potrebujejo nobenega komentarja, so pa vredne vašega branja, zapisne misli pa tehtnega premisleka.

Članek objavljamo v celoti.

Ladislav Lipič:

» Bojevati se ni težko. Težko je začeti in nehati. Ko se enkrat bojuješ, se vse dogaja bol ali manj nagonsko, težko pa je zbrati pogum in zadati prvi udarec in se, ko zmagaš, zadržati, da ne bi zadal še zadnjega«. Ob branju zapisanih besed Fredrika Backmana (Mi smo medvedi, Ljubljana, Mladinska knjiga) se tako primeru konca druge svetovne vojne na tleh Slovenije kot tudi v primeru konca osamosvojitvene vojne v Sloveniji v celoti potrjuje njihov pomen. Tisti, ki smo bili aktivni udeleženci osamosvojitvene vojne ter smo delovali v štabih in poveljstvih enot Teritorialne obrambe (TO), iz lastnih izkušenj vemo, koliko napora so morali poveljujoči častniki vložiti, da so oborožene pripadnike prepričali, da so začeli aktivno uporabljati vse vrste orožja (streljati) na enote nasprotnika. Po prvem strelu pa je bilo vse precej lažje, ne samo v enoti, kjer je bil ta strel sprožen, ampak v vseh enotah TO Slovenije. Mogoče je bilo v enotah takratne milice nekoliko lažje, saj so njeni pripadniki bili vsak dan v stiku z orožjem in so z nestrpnostjo pričakovali, da bodo čim prej dobili ukaz za uporabo orožja (film Vojna brez sovraštva, Janez Portir, vodja enote B Specialne enote milice). Zakaj nekoliko daljši uvod? Ko govorimo o svoji vojaški zgodovini in vojaški tradiciji, smo Slovenci zadržani in skromni, čeprav nas zgodovina uči, da so se prav s sijajnimi zmagami številnih narodov razvile najbolj demokratične države sedanjega sveta. Slovenijo lahko, čeprav je bila takrat sestavni del neke druge države, v drugi polovici 20. stoletja s svojo TO in milico prav gotovo uvrstimo med takšne države. Vendar naj bo takoj jasno, da na začetku ustanavljanja teritorialnih struktur pred več kot petdesetimi leti, njihovega podrejanja lokalnim skupnostim in republikam ni bilo javnega namena, ki bi vodil k slovenski samostojni državi. Očitek nekaterih vplivnih osamosvojiteljev in njihovih sledilcev je namreč, da veteranska organizacija, ki združuje več kot 25.000 vojnih veteranov osamosvojitvene vojne (ZVVS) želi prikazati, da je TO bila ustanovljena zato, da osamosvoji Slovenijo. Javnega namena ni bilo, ker ga ni moglo biti, saj so, ali bi vse javne poskuse v kali zatrli, kar kažejo primeri iz Slovenije (Stane Kavčič, Bojan Polak Stjenka) kot tudi Hrvaške (hrvaška pomlad). Obstajajo pa dokumenti in žive priče, ki lahko potrdijo, da so v Sloveniji TO razumeli kot vrnitev nacionalne vojske, ki je bila leta 1945 kot zadnja integrirana v JLA. Hoteli to priznati ali ne, je slovenska TO imela veliko atributov nacionalne vojske in po 22 letih se je premeteno izvila iz primeža bivše skupne države ter opravila preizkus svoje pripadnosti slovenskemu narodu v osamosvojitveni vojni. Negiranje vzpostavljanja in obstoja nacionalnega karakterja slovenske vojske od Maistra leta 1918 prek slovenske partizanske vojske in TO do državne vojske 1991 je lahko nevarno tudi za sedanjost. Ne samo negiranje obstoja in uvrščanje »neke druge TO, v kateri so pa bili isti ljudje« med zmagovalce osamosvojitvene vojne, tudi govorjenje o predhodnici sedanje SV, ki je enkrat naslednica generala Maistra, drugič slovenske partizanske vojske, tretjič manevrske strukture narodne zaščite in šele potem TO, kaže na poskuse manipulacij z lastno oboroženo silo ali pa na popolno nepoznavanje lastne vojaške zgodovine. In še to: če nekdo misli, da v mesecu in pol lahko zgradi popolnoma novo nacionalno vojsko, je ali naivnež ali popolnoma nesposoben. Ustanovi lahko le nekakšne paravojaške enote, ki ustvarjajo zmedo na bojišču in vmes storijo še kakšne vojne zločine in podaljšujejo čas spopadov in vojne v leta ter s tem povzročajo tudi nove in nove žrtve. Kot opomin si poglejmo primerna še sosede v času njihove domovinske vojne. Negiranje svoje lastne vojaške sile, predvsem pa pripisovanje zaslug za izgradnjo neke nove TO pa ni osamljen primer v procesu revizije naše bližnje preteklosti. Spomnimo, koliko političnih in predvsem politikantskih izjav je bilo izrečenih v zvezi s poskusom odvzema orožja TO ali tako imenovano »razorožitvijo in celo samo razorožitvijo TO«! Po desetletju najbolj zavržnih obtožb na račun posameznikov iz vrst TO in dela slovenske politike so bili v spominskem zborniku Orožja nismo oddali 1990 predloženi dokumenti, ki so dokazovali in dokazali, da TO Slovenije ni bila razorožena. Knjiga daje odgovor tudi zagovornikom nekakšne diskontinuitete v razvoju TO kot nacionalne obrambne sile in tistim, ki govorijo o »dveh TO, v kateri so bili razporejeni isti ljudje«. Ti ljudje so bili, po njihovem, vez med obema TO. Vendar je zanje pomembno le to, da so oni ustanovitelji te nove TO ne pa nekakšne »stare sile kontinuitete«. Zelo nazoren je tudi opis organiziranosti Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) v občini Brežice. Navajam: »V MSNZ v občini Brežice je bilo od konca avgusta 1990 do 4. oktobra 1990 organizirana vojaška sila kot začasna vojaška struktura znotraj že uveljavljene in organizirane vojaške strukture TO. Zaradi tega MSNZ ni bila vzporedna vojaška sila, saj je bila v celoti organizirana znotraj štaba TO, operativne skupine NZ pa v celoti dopolnjene s častniki, podčastniki in vojaki iz vojnih enot TO« (poveljnik OŠTO Brežice Mitja Teropšič v knjigi Orožja nismo oddali 1990). Resnici na ljubo pa je treba zapisati, da je organiziranost MSNZ bila v posameznih pokrajinah različna, enak je bil samo čas njenega delovanja. popolnoma nepotrebno, saj smo se Slovenci skupaj odločili, da bomo živeli v samostojni in lastni državi z demokratičnim družbenim sistemom. Spremembe so zahtevale, da so nas v aktih imenovali enkrat tako in drugič drugače. Toda drugačno poimenovanje organizacijske strukture ne more biti pred narodovo zavestjo, skupno voljo, osebno odločnostjo in pogumom. Naj se ne pozabi, da so bile vse odločitve za samostojnost in boj zanjo najprej osebne in intimno človeške. Kdor misli drugače, se je postavil nad človeka, nad ljudstvo in ga kljub deklariranemu čaščenju globoko omalovažuje. Tisti, ki nekoliko bolj pozorno spremljamo zapise v različnih medijih v dneh, ko se spominjamo osamosvajanja Slovenije, smo pričakovali zapise in izjave istih ljudi o enakih temah. Obtožbe vojnih veteranov 91, združenih v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo(ZVVS) in Zvezi policijskih društev Sever( ZPVD Sever) kot tiste, ki poveličujejo NOB in revolucijo, potvarjanje resnice o preprečevanju mitinga resnice v Ljubljani, razorožitvi in samo razorožitvi TO ter izdajah in veleizdajah posameznikov. Sledili so legitimni odzivi in predstavitve novih dejstev, o katerih do sedaj ni bilo veliko napisanega. Tako je predsednik ZPVD Sever jasno obelodanil dejstva, o katerih se v zvezi s preprečitvijo mitinga resnice do zdaj ni govorilo. Zanimiv je zapis poveljnika OŠTO Brežice in od septembra do 5. oktobra1990 načelnika MSNZ občine Brežice, upokojenega polkovnika Mitje Teropšiča, sicer avtorja številnih knjig o dogodkih v Posavju med osamosvajanjem Slovenije. Navajam: »Nova oblast na državnem in lokalnih nivojih je svoji vojski le nekaj mesecev pred spopadom z JLA onemogočila zaključne priprave in usposabljanja enot na vojno. Torej je zavestno slabila obrambno pripravljenost TO in s tem tudi takratne republike. Danes bi se lahko vprašali, ali ni bil namen teh ukrepov razformirati slovensko TO? Morda pa je ravno ta ukrep treba poimenovati kot veleizdajo, njene snovalce pa izdajalci!« Velikokrat razmišljam, kako dolgo bodo posamezniki, ki so si najprej pripenjali vse zasluge za uspeh osamosvojitve, danes pa so edini pooblaščeni razlagalci zgodovine, še lastili ta privilegij. In ali se sploh zavedajo, kakšno strahovito škodo povzročajo temu pomembnemu zgodovinskemu dosežku slovenskega naroda? ZWS in ZPVD Sever smo v sodelovanju z nacionalno RTV sodelovali pri snemanju dokumentarnega filma v režiji Tomaža Letnarja Vojna brez sovraštva. Po premieri filma sem izjavil, da so se mi še posebej vtisnile v spomin v filmu izrečene besede: »Z zgodovino ravnajmo kot z babičinim poročnim porcelanom!«
Danes sem zadovoljen, da smo bili do naše zgodovine v obeh organizacijah spoštljivi. Zavedali smo se, da pretekli dogodki oblikujejo sedanjost in tlakujejo pot v prihodnost. Zavedamo se pomena skupnosti, tovarištva, medsebojnega zaupanja in zavedanja o so odvisnosti. Takratne politične odločitve bi ne mogle biti realizirane brez oborožene podpore, oborožen odpor bi ne bil uspešen brez podpore naroda in Slovenija bi ne bila priznana brez diplomatske spretnosti in politične modrosti. Zaključim naj z naslednjo ugotovitvijo, ki se nanaša na v uvodu zapisane besede: težko je bilo zadati prvi udarec in se po uspešnem bojevanju, ko smo bili na vrhuncu moči, zadržati, da nebi zadali še kakšnega! In ga nismo, ne glede na silne želje nenadomestljivih posameznikov. Zato smo ostali neomadeževani, čistih rok in danes smo ponosni veterani vojne za Slovenijo

OZ VVS Idrija Cerkno obvešča, da bo tradicionalno srečanje vojnih veteranov in njihovih svojcev ter 21. strelsko tekmovanje z MK puško ter voden »pohod po poteh enot TO Idrija« po Vojskarski planoti.

Dogodek bo v soboto 19. julija 2025 na Vojskem nad Idrijo. V primeru slabega vremena bo dogodek na dan nedelje 20. julija 2025.

Več o samem dogodku boste obveščeni v nadaljnjih obvestilih.

Rezervirajte si ta datum in se nam pridružit na Vojskem, zanimivo in prijetno bo!

Svečanost v počastitev Dneva državnosti, ki jo je letos v sodelovanju z OZ VVS Idrija Cerkno in OŠ Idrija, pripravilo Policijsko veteransko društvo Sever Severnoprimorske – pododbor Idrija Cerkno, je potekala v torek 24.6.2025 v spominskem parku osamosvojitve Slovenije v Idriji.

Kot slavnostni govornik je nastopil Angel Vidmar, podpredsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever in predsednik Policijskega veteranskega društva Sever Severnoprimorske. Njegov nagovor objavljamo v nadaljevanju.

“Dober dan vsem
Spoštovani gospod župan, spoštovana ravnateljica osnovne šole, drage učenke in učenci, soborke in soborci, veteranke in veterani, spoštovani zbrani, gospe in gospodje.
Ko sem razmišljal, kako nagovoriti vse vas danes zbrane sem bil v resni dilemi. Tako različna druščina se nas je zbrala. Od tistih, ki so morebiti rojeni kmalu po drugi svetovni vojni, in so poslušali pričevanja o najhujši svetovni moriji v dvajsetem stoletju, do tistih, ki smo doživljali kot otroci radosti, kasneje tudi tegobe nekdanje skupne države. Nekateri, ki danes učite naše vnuke, ste se rodili v samostojni Sloveniji. Najbolj pomembni pa so ti naši mladi šolarke in šolarji, ki jim je to da živimo v samostojni državi povsem razumljivo. No saj je verjetno tako tudi najbolje.
Kljub vsem temu, pa naj poskušam, kot tisti, ki se je neposredno ukvarjal in bil udeležen pri nastajanju samostojne slovenske države, vsaj malo s preprostimi besedami pojasniti tem našim najmlajšim danes zbranim tu v parku osamosvojitve, zakaj smo tu, zakaj razobešamo simbol naše domovine, zakaj pojemo in se veselimo. Pojemo predvsem tiste pesmi, ki opevajo našo domovino naš dom našo prelepo Slovenijo.
Učne vsebine in učni programi se pri mnogokaterih predmetih lahko dotikajo tudi naše zgodovine. Verjetno spoštovani učitelji in učiteljice to počnete. Nisem pedagog in bog ne daj, da bi se vmešal v šolsko in učiteljsko avtonomijo. A glejte kdaj že je oče slovenskega knjižnega jezika pisal o pomembnosti narodne zavesti, o slovenski identiteti o jeziku in književnosti. Tiste njegove znamenite besede »stati inu obstati«, so se nanašale prav na naš skupni boj v kasnejši zgodovini za narodov obstoj, za obstoj slovenskega jezika, lepe slovenske pesmi, slovenskih običajev in vsega tistega, kar nas kljub naši številčni majhnosti postavlja ob bok vsem velikim narodom.
Prav je, da se zavemo, da za naš obstoj niso zaslužni samo tisti, ki so se upirali z orožjem v rokah. Ja seveda je pomembna tudi vojaška moč. Pogostokrat je pomembna tudi preudarnost, pogum, ki so ga borcem dajali slovenski pisatelji pesniki. General Rudolf Maister ni bil samo vojak, ki je Slovencem obranil velik del Štajerske, bil je pesnik in pisatelj. Spomnimo se naših primorskih tigrovcev, ki so dali svoja mlada življenja za ohranitev slovenske pesmi in slovenske besede. Kako kruto je bilo v teh časih, nas opominja grozovita smrt zborovodja, skladatelja in protifašista Lojzeta Bratuža. Spomnimo se Pinka Tomažiča, ki je leta 1928, ko so se nad Slovenci zgrinjali temni oblaki, zapisal: »Če so nam vzeli svobodo, nam pesmi ne morejo vzet, če več zatirali nas bodo, več bomo morali pet.«
Številni so bili naši pesniki in pisatelji, ki so se pridružili partizanskemu boju v drugi svetovni vojni: France Bevk, Matej Bor, Karel Destovnik Kajuh, Oton Župančič, še bi lahko našteval. Tudi v teh za slovenski narod najtežjih časih so znali in zmogli bodriti slovenski narod s pristno slovensko besedo in pesmijo. Mogoče bi morali razmišljati tudi o tem, čemu so bile namenjene partizanske tiskarne, tudi tiskarna Slovenija v Kanomeljskih grapah.
In v tistem našem času pred osamosvojitveno vojno so bili pogumni tudi v društvu slovenskih pisateljev. Uprli so se skupnim programskim jedrom v šolah. Slovenski pesnik, esejist in prevajalec Tone Pavček je že leta 1989 pogumno stopil pred zbrano množico na Kongresnem trgu v Ljubljani in prebral majniško deklaracijo, ki v prvi točki pravi: želimo živeti v suvereni državi slovenskega naroda
Tudi takrat ni bilo enostavno. Morali smo se z orožjem upreti, da smo si izborili našo samostojnosti. Včasih sicer ne vemo povsem, kaj bi z njo, pa se bomo počasi nanjo le navadili, saj smo še mladi stari komaj 34 let. V veteranskih organizacijah, združenih v skupno koordinacijo domoljubnih in veteranskih organizacij si prizadevamo in opozarjamo na pomembnost miru v svetu.
Dragi učenci in vsi ostali: Prepričani smo, da je mogoče vse spore rešiti na miren način. Prav gotovo tudi v šoli prihaja, do nesoglasij, morebiti celo prepirov med vami učenci vendar se, prosimo vas, vzdržite nasilnih ravnaj, ki bodo razmere še poslabšale.
Zamislimo se vsi skupaj, tudi vi mladi, kaj se danes dogaja v svetu. Koliko vojn divja, koliko ljudi umira. Je res potrebno zaradi bogatenja nekaterih, ki izdelujejo orožje gledati lačne in objokane otroške oči. Prepričan sem, da bi lahko bilo tudi drugače, če bi tisti, ki odločajo o vojni in miru bili sami, ali njihovi bližnji na frontnih črtah.
Pa naj končam bolj optimistično, čeprav samo na papirju, saj v dejanskem svetu ni razlogov za optimizem.
Danes končujete letošnje šolsko leto. Verjamem, da ste bili pri nabiranju znanja uspešni in boste z novo energijo, ki si jo boste nabrali med počitnicami veselo, novim znanjem in novim dogodivščinam naproti, jeseni vstopili v novo šolsko leto.
Jutri praznujemo državni praznik, dan državnosti, ko smo pred 34 leti tudi formalno in pravno razglasili našo samostojnost. Bodimo na to ponosni, saj mnogi narodi niso imeli te sreče.
Bodimo ponosni na našo domovino, ki je naš dom in naše zavetje. Upajmo, da bomo še dolgo , še veliko let lahko praznovali, se veselili in prepevali v miru, ki je za vse nas, najpomembnejša vrednota.
Čestitke vsem vam ob jutrišnjem prazniku. Hvala vam, ker ste mi prisluhnili.
Vse dobro vam želim in vse dobro tudi tebi, moja domovina Slovenija”.