Letos mineva 30 let od formiranja in delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite, ki je delovala od maja do oktobra 1990 in nima primerjave v novejši slovenski zgodovini.
Manevrska struktura Narodne zaščite je enako kot drugje po Sloveniji, delovala tudi na Idrijskem in Cerkljanskem.

Sedanje epidemiološke razmere ne omogočajo običajnih oblik za počastitev spomina na dogodke izpred 30 let. Zato se v OZ VVS Idrija Cerkno poslužujemo našega digitalnega medija in na naši spletni strani objavljamo ciklus zapisov nekaterih takratnih akterjev MSNZ.

Na svečanosti ob 16. odprtem tekmovanju v streljanju z MK puško, katerega je na Vojskem nad Idrijo, v soboto 5. septembra organiziralo Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno, je udeležence nagovoril tudi nekdanji načelnik Manevrske strukture narodne zaščite Severnoprimorske. V svojem nagovoru je obudil spomin na delovanje Manevrske strukture narodne zaščite leta 1990.

Z Vidrihovim prispevkom zaključujemo ciklus spletnih objav namenjenih 30 letnici formiranja in delovanja Manevrske na Idrijskem in Cerkljanskem. Četudi brez načrtovanega javnega dogodka, ki ga je preprečila epidemija, upamo, da smo na ta način spoštljivo obudili spomin na dogodke izpred 30 let in na ljudi, ki so na Idrijskem in Cerkljanskem udejanili projekt Manevrske strukture Narodne zaščite. Naj njihov prispevek in njihovo delo ne bo nikoli pozabljeno!

Drago Vidrih, načelnik MSNZ za Severnoprimorsko

KAKO JE MANEVRSKA STRUKTURA NARODNE ZAŠČITE PRESTOPILA MEJE SEVERNOPRIMORSKE

Letos v teh dneh praznujemo 30. obletnico ustanovitve Manevrske strukture narodne zaščite, zato so me kolegi veterani iz Idrije in Cerknega zaprosili, da kot načelnik MSNZ za Severno primorsko ob tej priliki spregovorim par besed in na kratko obudim dogajanja iz tistega časa.
Podrobno sem takratne dogodke opisal že v zborniku » Njim vsem pripada slava »in zborniku » Vloga teritorialne obrambe Severnoprimorske pri osamosvajanju Slovenije«, zato jih, da ne bi bil predolg ne bom ponavljal, a na nekatera vas želim vseeno spomniti.
Danes in sedaj po tridesetih letih se zdijo vsi ti dogodki v zvezi s pripravami in z osamosvojitvijo Slovenije povsem enostavni in samoumevni. Pa ni bilo tako.
Takratno slovensko vodstvo je vseskozi vedelo kaj hoče in se na vsa dogajanja, probleme in težave odzivalo izjemno modro in učinkovito. To najlepše potrjujeta dva, po mojem mnenju, pred vojno izstopajoča dogodka. Prvi je bil preprečitev mitinga resnice, kjer je takratna milica odigrala eno najpomembnejših nalog v naši novejši zgodovini. Drugi pa je odvzem orožja 17. Maja1990 tedanji TO, kar je posledično povzročilo nastanek Manevrske strukture narodne zaščite.
V našem pokrajinskem poveljstvu smo se pripadniki takratnega poveljstva in verjetno tudi mnogi državljani Slovenije počutili užaljene in ponižane. Sklenili smo, da je treba nekaj storiti, saj smo bili brez orožja drugorazredni častniki.

Ob takem vzdušju in debatah s sodelavci, mi ni bilo težko sprejeti zahtevne in tajne naloge, ki mi jo je predstavil in ponudil Tone Krkovič. Manevrska struktura narodne zaščite je s tem dejanjem prestopila meje Severnoprimorske pokrajine. Ker je šlo v tistem času za prevratniško dejavnost z vsemi možnimi posledicami sem začel plesti mrežo pri sodelavcih in ljudeh, ki sem jim popolnoma zaupal in seveda so morali oni zaupati meni.

Kot sem že omenil smo bili v mesecu maju popolnoma razoroženi. Zato je bila naša naloga organizirati mrežo najzaupnejših sodelavcev, priskrbeti si čim več orožja in spremljati vse aktivnosti nasprotnika.

O vseh aktivnostih in nalogah, ki smo jih v pokrajinah vodili in izvajali sem moral osebno do dvakrat tedensko na nočnih sestankih v Ljubljani poročati načelniku Krkoviču in obema ministroma Janši in Bavčarju. Tu smo se tudi dogovarjali za izvajanje nadaljnjih nalog, ki pa niso bile časovno opredeljene s tedni in meseci, kot smo bili takrat navajeni, ampak z dnevi in celo urami. Na enem od takšnih sestankov smo se seznanili tudi z predstavniki milice, v mojem primeru z inšpektorjem Zvonetom Kelherjem. Takoj sva vzpostavila zelo tesno in pristno sodelovanje, tako da skoraj ni bilo dogajanja, kjer naj bi obe strukturi, to je pripadniki MSNZ in milice delovali skupaj. To sodelovanje se je kot zelo koristno potem izkazalo tudi med samo vojno.
Za mnoge med nami je bil september 1990 najmanj tako naporen kot kasnejša vojna. Zelo lepo je bilo delati s sodelavci, ko smo vozili orožje iz kočevskih gozdov ,še lepše pa, ko so vsak dan poročali koliko orožja in streliva so ukradli iz lastnih skladišč pod strogim nadzorom J A. Ni bilo enostavno, večkrat smo se znašli v različnih kritičnih situacijah, vendar smo vedno znova ugotavljali, da začne človek hitro trezno in preudarno delovati šele ko mu gori pod nogami.
Ali kot pravi g. Rosvita Pesek pri televizijskih predstavitvah štirih glavnih osamosvojiteljev in mi smo jim bili desna roka » Imeli so odločnost, pogum, vizijo in podporo demokratične javnosti «
Sam sem bil nad potekom dogodkov, organizacijo in angažiranjem ljudi nadvse zadovoljen, saj mi ni nihče odrekel sodelovanja ter niti ena hiša in delovna organizacija zavrnila skladiščenja oziroma hrambe orožja. Najbolj važno pa je bilo to, da je akcija potekala v popolni tajnosti in ni bila nikoli ogrožena.
Na podlagi vseh teh aktivnosti smo na severno primorskem konec septembra1990 imeli 498 kosov orožja in prav toliko ljudi pripravljenih za akcijo. V Sloveniji pa je znašalo to število okrog 22000 oboroženih pripadnikov MSNZ. Seveda smo računali tudi na lovsko orožje in oborožitev milice, vendar ga zaradi zakonskih omejitev in mednarodnih konvencij nismo smeli vključevati. Na podlagi teh podatkov, ko smo na eni izmed nočnih sestankov osebno poročali predsedniku takratne skupščine g. Bučarju, ni bilo težko predlagati sklepa o razpisu referenduma in ostalih osamosvojitvenih aktivnosti.
V začetku oktobra je prišlo do znane zasedbe republiškega štaba TO ,in formiranja naših štabov z našimi poveljniki. V tem času smo večkrat prejemali dvojne ukaze ki so si bili največkrat diametralno nasprotni. Zato so za nas , ki smo delali skupaj z aktivnimi častniki na Ajševici postale razmere nevzdržne, saj smo eni priznavali slovensko predsedstvo, drugi pa jugoslovansko. Zato smo se konec oktobra tajno preselili iz Ajševice na UNZ v Novo Gorico, kjer smo se stiskali v pretesnih prostorih, a počutili smo se kot doma .
Ta poteza se je kasneje pokazala kot zelo koristna saj smo bili med vojno tudi sodelavci v koordinacijski podskupini, ki je vodila in usklajevala vse aktivnosti v naši pokrajini. Glede na to , da smo bili vsi člani zbrani praktično na istem mestu je bilo sodelovanje med vsemi sodelujočimi v odporu izredno dobro in učinkovito.
Vsa usposabljanja, spomladi 1991, ki jih ni bilo malo , smo izvajali izključno ,,rezervni častniki,,. Tako smo tudi izjemno dobro izpeljali vajo PREMIK 91, ko smo v mesecu marcu izvedli mobilizacijsko vajo bataljona na območju Vogrskega in ga prepeljali na Dolenjsko. Udeležba na mobilizaciji je bila izjemno dobra, aktivnosti z vajami med potjo zelo intenzivne in zavzete, čudovit je bil sprejem na Dolenjskem. V takratni ,,strokovni javnosti,, je prevladovalo mnenje, da slovenski rezervni častniki sami take vaje nismo sposobni pripraviti in izpeljati, toda pokazalo se je ravno nasprotno, vključno s kasnejšo vojno.
Mnogi nam vojne še danes ne priznavajo, vendar moram povedati, da je za mnoge med nami trajala veliko dlje to je od razorožitve 17. Maja 1990 do odhoda zadnjega vojaka 26 oktobra 1991.
Na severno primorskem je bilo mogoče malo manj dima in ognja, kot bi mnogi želeli. Toda s strpnim in preudarnim ravnanjem smo dosegli vse zastavljene cilje in naloge in kar je najvažnejše brez žrtev na naši strani.

In na koncu bi želel, da ob praznovanju 30.letnice MSNZ pri organiziranju raznih posvetov ali okroglih miz damo več besede in poudarka tistim našim kolegom oziroma soborcem, ki so to orožje vozili, prevažali in ne nazadnje skrivali v svojih domovih in se jim s tem skromno oddolžimo za njihov trud in predvsem pogum, ki so ga s temi dejanji izkazali
Zato vsem še enkrat hvala.

Drago Vidrih

Vojsko, 5 september 2020

Sedanje epidemiološke razmere so omogočile izvedbo načrtovane okrogle mize v počastitev spomina na 30 letnico formiranja in delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite. To je bil eden od najbolje organiziranih in konspirativnih projektov, ki je trajal od maja do oktobra 1990. Manevrska struktura Narodne zaščite je enako kot drugje po Sloveniji delovala tudi na Idrijskem in Cerkljanskem.

Zato se v OZ VVS Idrija Cerkno poslužujemo našega digitalnega medija.
Na spletni strani OZ VVS objavljamo zapise nekaterih takratnih akterjev MSNZ v Občini Idrija (Alojz Rejc, Edi Golob, Jože Erjavec, Darko Menard, Marijan Platiše …) in slikovno gradivo, ki je bilo pripravljeno za razstavo o delovanju Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem.

Marijan Platiše, član MSNZ Občine Idrija

TAJNO SKLADIŠČENJE OROŽJA MSNZ IDRIJA NA POSTAJI MILICE IN V KOLEKTORJU

Pomanjkanje orožja je bila največja omejitev za hitrejši razvoj Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem. Zato je bilo zagotavljanje orožja njena najpomembnejša naloga. Orožje se je zagotavljalo s tajnimi izvzemi orožja TO iz skladišča JLA v Črnem Vrhu nad Idrijo ter z izposojo orožja od KS, SO Idrija, sosednjih OŠTO ipd.

Prva večja količina orožja za MSNZ je bila v noči med 15. in 16. septembrom 1990 tajno pripeljana iz Kočevske reke. To orožje se je shranilo v tajnem skladišču v prostorih Postaje Milice v Idriji. Tej dobavi so kasneje sledile še druge dobave orožja.
Ker je bilo s časoma, tega orožja za skladišče na Postaji milice preveč, pa tudi zato, ker je bila varnostna ocena, da bo možni objekt napada JLA tudi objekt Postaje Milice, je TO Idrija iskala druge primerne lokacije za tajna skladišča. Iskalo se je objekte na lokacijah, ki so bile v bližini mobilizacijskih zbirališč posameznih enot TO, objekte, ki so po svoji konstrukciji zagotavljali varnost hrambe in tajnost in ne nazadnje objekte katerih lastniki so imeli hrabrost in pogum za to, da so v tistih razmerah, ko je bila taka dejavnost kriminalizirana, sprejeli skladiščenje orožja TO pod lastno streho. .

Po svoji konstrukciji so bila za namen skladiščenja najbolj primerna zaklonišča, zlasti tista, ki so bila locirana v podjetjih, saj je bilo v teh objektih možno zgotoviti vsaj minimalno stopnjo varovanja. Kolektor je takrat razpolagal s takim zakloniščem. Za skladiščenje orožja na Kolektorju se je s pokojnim direktorjem Petrom Rupnikom dogovoril Jože Erjavec, ki je bil tedaj član Mavrske strukture Narodne zaščite Idrija.

Prva lokacija tajnega skladišča orožja je bila v zaklonišču pod upravno stavbo Kolektorja. Kar sem  s prenašanjem  zabojev tudi sam preizkusil, je bil vnos in iznos zabojev z orožjem zaradi ozkih prehodov otežen in bi v primeru potrebe po hitrem iznosu ta predolgo trajal, pa tudi zato, ker je bil vhod v zaklonišče premalo konspirativen (preveč je bil na očeh zaposlenih) smo iskali primernejšo lokacijo. Tako smo v neki noči to orožje in strelivo konspirativno prenesli v prostore transformatorske postaje v stavbi S9 (sedaj poslopje Askoma) in ga tam uskladiščili.

Po sedaj dostopnih podatkih je bilo v tem skladišču shranjeno:
76 kos različnega osebnega pehotnega orožja (puške, avtomatske puške, puškomitraljezi),
31 kos različnega protioklopnega orožja,
1 kos minomet 60 mm,
35 kos ročnih bomb,
60 kos protioklepnih min in
63.162 kos različnih nabojev za osebno pehotno orožje.

Pokojni uslužbenec Kolektorja in pripadnik Zalednega voda OŠTO Idrija Rafael Božič z še enim sodelavcem je bil zadolžen, da večkrat dnevno kontrolira plombo na vhodnih vratih v skladišče in o ugotovljenem stanju poročata. Skladišče je delovalo do 27. oziroma 28.6.1991, ko je bilo orožje iz skladišča odpeljano na mobilizacijska zbirališča čete TO Idrija in drugih enot , ki so se v teh dneh mobilizirale v Idriji in njeni bližnji okolici.

V kasnejšem obdobju, zlasti v začetku leta 1991 (ko MSNZ ni več delovala), se je količina razpoložljivega orožja za Teritorialno obrambo Idrija še povečevala. To orožje se je skladiščilo v tajnih skladiščih, v objektih, ki so bili blizu mobilizacijskih zbirališč enot TO Idrija.

Ta tajna skladišča so bila locirana na različni krajih v tedanji Občini Idrija in sicer v zaklonišču v Hidrii in v Gasilskem domu v Spodnji Idriji, v zaklonišču v pekariji v Cerknem in v gasilskem domu v Godoviču.

S tajnim skladiščenjem orožja v svojih objektih so lastniki in organizatorji skladišč pripomogli, da so se v času priprav na osamosvojitveno vojno enote Teritorialne obrambe Idrija lahko oborožile in opremile ter so v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo izvajale svoje bojne naloge. Za to pogumno dejanje jim gre vse priznanje in zahvala!

Lokacije tajnih skladišč v Hidrii, Kolektorju in v pekariji v Cerknem je OZ VVS Idrija Cerkno v preteklih letih obeležilo tudi s postavitvijo spominskih plošč. Preostale lokacije pa bo obeležilo v prihodnjih letih.

Marijan Platiše

Letos mineva 30 let od formiranja in delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite, ki je trajal od maja do oktobra 1990 in nima primerjave v novejši slovenski zgodovini.
Manevrska struktura Narodne zaščite je enako kot drugje po Sloveniji delovala tudi na Idrijskem in Cerkljanskem.

Sedanje epidemiološke razmere ne omogočajo običajnih oblik za počastitev spomina na dogodke izpred 30 let in na ljudi, ki so udejanili projekt Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem.

Zato se v OZ VVS Idrija Cerkno poslužujemo našega digitalnega medija. Na spletni strani OZ VVS objavljamo zapise nekaterih takratnih akterjev MSNZ (Alojz Rejc, Edi Golob, Jože Erjavec, Darko Menard, Marijan Platiše …) in slikovno gradivo, ki je bilo pripravljeno za razstavo o delovanju Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem in smo jo ob prvi postavitvi poimenovali z imenom »Uporniki z razlogom«.

Darko Menard, avtoprevoznik, član MSNZ Idrija

SPOMINI NA PREVOZ OROŽJA IZ KOČEVSKE REKE

Najprej sva bila dva voznika v špilu za to, da bi za Teritorialno obrambo prepeljala določen tovor iz neznane lokacije v Idrijo. Naknadno so mi iz Idrije telefonirali, da naj bi jaz, ker sem zanesljiv, izvršil prevoz tega tovora. Ne vem s kom sem govoril. Povedal mi je, naj bom, tisti teden popoldan dosegljiv doma. Ko bom dobil klic, naj se povežem z nekom (Bojanom Furlan) iz Občinskega štaba Teritorialne obrambe v Idriji. On mi bo povedal kdaj in kje naj ga počakam s kamionom.
Bila je sreda ali četrtek, ko so me poklicali. Čeprav nisem vedel kam bom šel, sem poklical na Občinski štab Teritorialne obrambe v Idrijo. Tam so mi dali nadaljnja navodila. Rečeno mi je bilo, da moramo biti po 18. uri na bencinski črpalki v Ribnici.
Od tu naprej je bila stvar v rokah mojega spremljevalca iz Občinskega štaba Teritorialne obrambe Bojana Furlana. Dobro se spominjam, da mi je dejal, da morava na bencinski črpalki voziti za belim avtomobilom z določeno registrsko številko. To sem tudi storil. Zapeljal sem za belim avtomobilom, ta pa je začel krožiti okoli bencinske črpalke, dvakrat, trikrat. Postalo je sumljivo. »Sedaj se mi zdi, da sva ga pa najebala«, mi je dejal Bojan. Potem pa se je avto ustavil iz njega je izstopil moški in naju vprašal: »fanta, ali sta vidva iz Idrije«? Ko sva pritrdila, je odvrnil: »naša sta« in naju povabil, da peljeva za njim.
Potem sva od osme ure zvečer do druge ure zjutraj čakala v hotelu v Jasnici. Nato so prišli štirje fantje v civilu, oboroženi s pištolami in majhnimi avtomatskimi puškami. »Gremo na teren«, so rekli. Po gozdni poti smo se vozili precej dolgo, nakar smo prispeli do opuščenih stražarnic in do zapornic, ki so bile dvignjene. Mimo njih smo pripeljali do velikega skladišča. Tam so nas ustavili civilisti, oboroženi z orožjem, kakršnega ga dotlej nisem videl še nikoli.
Tedaj sta se nam pridružila še komandant Teritorialne obrambe občine Idrija in še nekdo, katerega sem videl prič. Orožje in drug tovor smo nakladali več kot eno uro. Ko smo naložili vse, mi je nekdo razložil točno določeno pot po kateri moram peljati, kajti ta bo varovana s policijskimi patrolami. Ko mi je to rekel sem se zavedel, da to ni kar tako. Obšla sta me strah in ponos obenem. Spoznal sem, da sem udeležen pri nekem velikem dejanju za Slovenijo.
Ko smo se pripeljali na cilj v Idrijo je bila ura že okrog štirih zjutraj. Tovor smo raztovorili na Postaji Milice v Idriji. Tu je že čakalo več ljudi, ki so pomagali pri raztovarjanju.
Potem sem odšel domov in zjutraj na delo kot, da se ne bi nič zgodilo. Spominjam se še, da mi je Bojan zabičal, da ne smem nikomur povedati, kaj se je v tej noči dogajalo. Tega sem se tudi držal, razen tega, da sem o prejeti nalogi doma že prej seznanil ženo, ki ji nadvse zaupam. Dogodki tiste noči pa so do danes ostali najina skrivnost.

Darko Menard

Godovič, 12.10.2005

Spoštovani,

Na današnji dan mineva 52 let odkar je bil ustanovljen glavni štab Teritorialne obrambe SRS pod poveljstvom Bojana Polaka – Stjenke. Skozi leta razvoja se je TO razvila v spoštovanja vredno oboroženo silo, ki je med prebivalstvom postala slovenska narodna vojska. Visok nivo usposobljenosti, profesionalizma in tudi vojaškega znanja je pokazala med osamosvojitveno vojno leta 1991, ko je vojaško obranila osamosvojitveni proces. Tradicije nekdanje TO danes neguje Slovenska vojska.

Vsem ponosnim nekdanjim teritorialcem čestitamo ob današnjem Dnevu ustanovitve slovenske Teritorialne obrambe.

Veteranski pozdrav.
Ladislav Lipič, predsednik

Enako kot drugje po Sloveniji, tudi v OZ VVS Idrija Cerkno, letos obeležujemo 30 letnico formiranja in delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite. Ta je enako kot po celi Sloveniji,  delovala tudi na Idrijskem in Cerkljanskem.

Zaradi epidemioloških razmer zaradi novega Koronavirusa, se za počastitev spomina na dogodke izpred 30 let in na ljudi, ki so udejanili projekt Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem, poslužujemo našega digitalnega medija.
V objavah na spletni strani OZ VVS objavljamo zapise nekaterih takratnih akterjev (Alojz Rejc, Edi Golob, Jože Erjavec, Darko Menard, Marijan Platiše…) in slikovno gradivo, ki je bilo pripravljeno za razstavo o delovanju Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem, ki smo jo ob prvi postavitvi poimenovali z imenom »Uporniki z razlogom«.

Jože Erjavec, član MSNZ Občine Idrija

OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST JE BILA POMEMBNA NALOGA MSNZ

Prvo potrditev mojih slutenj, da se medrepubliško prerekanje v federaciji in zaostrovanje z JLA ne bo dobro končalo, sem dobil v začetku maja leta 1990 v učnem centru Teritorialne obrambe v Kostanjevici na Krasu. Organizirano je bilo usposabljanje obveščevalnih organov občinskih štabov Teritorialne obrambe. Takrat smo prvič preigravali taktično vajo s predpostavko, da »nasprotnik« prodira na naše ozemlje z južne smeri in okupiral je del Dolenjske pokrajine. V vseh prejšnjih predpostavkah je »nasprotnik« vedno deloval iz zahoda, severa ali iz vzhoda.

Kot predavatelj in inštruktor je na tej vaji sodeloval g. Miloš Bregar iz republiškega štaba TO. Živo se spominjam, da je naju s kolegom Marijanom Platiše v nekem trenutku povabil na stran. V nekaj stavkih je analiziral aktualne dogodke v takratni državi. Odkrito je izrazil bojazen o možnosti mirnega razpleta dogodkov, saj se je v politične konflikte vedno bolj vpletalo tudi vodstvo JLA.

Naloga nas obveščevalcev je, je dejal, da se pravočasno pripravimo in organiziramo tako, da bo naša služba sposobna obveščevalno pokriti celotno območje za katerega smo odgovorni, ter sposobna delovati v najtežjih razmerah. Priznam, da sem se po tisti vaji s precej nelagodnimi občutki vračal proti domu.

Nato se je zgodila tajna razorožitev slovenske Teritorialne obrambe. Nekega dne, verjetno konec maja ali v začetku junija 1990, me je v službo poklical komandant občinskega štaba TO Idrija in me pozval, da se oglasim na štabu. Ko sva sedela v njegovi pisarni me je najprej seznanil, da moramo po ukazu nadrejenega štaba tudi mi predati vse orožje v skladišče, ki je pod nadzorom JLA v Črnem Vrhu nad Idrijo. Nisem mu izdal, da sem bil o dogodku že obveščen. Naročil mi je naj razmislim, kako bi obveščevalno pokrili vojaške objekte v Črnem Vrhu. Priznam, da sem bil v veliki zadregi. Prvič sem bil pred konkretno nalogo, na razpolago pa nisem imel ljudi iz podrejenih enot. Bil je »mir«, jaz pa sem bil pred tajno nalogo, ki bi me lahko stala glavo. Ni me bilo strah, le čuden nemir sem čutil v sebi.

Po tistem sem se večkrat zapeljal v Črni Vrh. Prikrito sem si ogledoval objekte JLA in točke s katerih bi bilo možno nadzorovati dogajanje v kasarni in njeni okolici. Po tehtnem premisleku, preverjanju in »tipanju« različnih oseb sem se odločil, da naloge opazovanja in zbiranje informacij zaupam: uslužbencu na Osnovni šoli Črni Vrh, upokojenemu učitelju, stanovalcu v bloku ob kasarni in lastniku vikenda ob dislociranem objektu JLA. Imel sem srečo. Zaupal sem pravim ljudem. Vse do odhoda zadnjega vojaka iz Črnega Vrha smo bili dnevno obveščeni o dogajanjih v kasarni in razpoloženju med vojaki.

Kasneje smo po isti shemi okrepili obveščevalno službo, ki je bila organizirana že prej, na celotnem območju Idrijske in Cerkljanske. Angažirali smo več sodelavcev in sodelavk. Naloge so vzorno opravili, čeprav niso vedeli eden za drugega.

V določenih obdobjih smo imeli na najbolj izpostavljenih lokacijah ob vpadnicah v občino organizirane tudi stalne opazovalnice. Lahko trdim, da smo v tistem času zelo dobro obveščevalno pokrivali celotno območje tedanje občine Idrija. Zagotovljeno je bilo dvojno ali trojno preverjanje informacij, določeni so bili kanali za prenos šifriranih sporočil, izdelane rezervne variante itd.

V tisti mesecih sva s skladiščnikom večkrat odšla v skladišče v Črni Vrh pod pretvezo, da hodiva čistit naše orožje. Vsakokrat, če je bilo le mogoče, sva ga nekaj kosov »ukradla« in prepeljala na OŠ TO Idrija. Kasneje sem sodeloval tudi v skupini, ki je v nočnih akcijah tajno pripeljala in uskladiščila orožje iz Kočevske Reke. Prvič smo ga uskladiščili na postaji Milice Idrija, drugič pa sem se za tajno skladišče v transformatorski postaji dogovoril z direktorjem firme Kolektor.

Glede na razpoložljivo opremo in orožje smo na novo formirali in oborožili nekatere enote TO. Izdelan je bil načrt, kako bi izvzeli naše orožje iz skladišča JLA. Vsi, ki smo takrat bili pozvani in so nam bile zaupane tajne naloge smo takrat živeli dvojno življenje. Normalno smo hodili v službe, izostanke iz doma opravičevali z različnimi obveznostmi, v sebi pa čutili, da počnemo nekaj pomembnega, čeprav si razpleta dogodkov nismo znali predstavljati.

Spodnja Idrija: 11.10.2005

Jože Erjavec