Na spominski slovesnosti  je udeležence srečanja nekdanjih pripadnikov Jurišnega odreda Teritorialne obrambe Idrija na Hlevišah, v pozdravnem nagovoril tudi Marijan Platiše, predsednik OZ VVS Idrija Cerkno, ki je dejal:

“Pridružujem se pozdravnim besedam nekdanjega komandanta  in vas vse tudi v imenu Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno lepo pozdravljam.
Posebej toplo pozdravljam vas, nekdanji pripadniki Jurišnega odreda Teritorialne obrambe Idrija, še posebej pa  prisotne člane poveljstva ter poveljnike vodov in oddelkov,  ki ste leta 1991 nosili osebno odgovornost za življenje in zdravje  svojih soborcev, ter za izvajanje bojnih nalog  in za delovanje te enote.
Lepo pozdravljam tudi nekdanje člane Občinskega štaba ter poveljnike in pripadnike ostalih enot Teritorialne obrambe Idrija, Milice in Narodne zaščite.
Pohod po bojnih poteh enot TO Idrija in srečanja njihovih nekdanjih pripadnikov je aktivnost s katero veterani vojne za Slovenijo, ohranjamo spoštljiv spomin na bojne aktivnosti, ki smo jih v osamosvojitveni vojni za Slovenijo  leta 1991 izvajali pripadniki enot Teritorialne obrambe Idrija.
Danes naše spominjanje in spoštljiv poklon namenjamo  vam, nekdanjim pripadnikom Jurišnega odreda, ki je bil leta 1991 najmočnejša enota – lahko bi rekli udarna pest  Teritorialne obrambe Idrija in vam, ki ste se dva dni po razglasitvi samostojne Slovenije, odzvali  njenemu klicu, doma pustili svoje najdražje ter vsak s svojimi razmišljanji in strahovi odšli v vojno, ne vedoč ali se boste  iz nje vrnili živi in zdravi, ali pa tudi ne.  S svojo vdanostjo  služenja domovini in svojim sodelovanjem v osamosvojitveni vojni ste  častno izpolnili svojo dolžnost pred obličjem zgodovine in za to vam v imenu naše  veteranske organizacije izrekam vso priznanje in zahvalo.
Zadovoljen sem, da smo se danes  zbrali v tako lepem številu in želim si, da bi se to nadaljevalo tudi v prihodnje. Današnje srečanje namreč ni zadnja aktivnost, ki jih pripravlja naše  veteransko združenje.  V oktobru  načrtujemo odkritje spominskega obeležja tajnemu skladišču orožja  v Cerknem,  v novembru v Idriji  pripravljamo okroglo mizo, na kateri bodo naši nekdanji komandanti spregovorili  o razvoju Teritorialne obrambe Idrija od ustanovitve do osamosvojitvene vojne.  Ob Martinu  organiziramo tradicionalno strokovno ekskurzijo, ki jo zaključimo z veselim martinovanjem.  Nadaljujemo  s pripravami na izdajo zbornika o delovanju Teritorialne obrambe Idrija od ustanovitve do zmage v osamosvojitveni vojni. Za novo šolsko leto  pripravljamo  9. literarni natečaj »Tudi pri nas je potekalo osamosvajanje Slovenije« in želimo si, da v okviru te aktivnosti svojim vnukom in pravnukom tudi vi  poveste svoje spomine na dogodke, ki ste jih doživeli  v osamosvojitveni vojni.  Jeseni pa v sodelovanju z Občino Idrija pričenjamo s prvimi deli za dokončno ureditev  spominskega parka osamosvojitve Slovenije  pred Osnovno šolo v Idriji.
Želim si, da bi  na naštetih in drugih aktivnostih, ki jih izvajamo, sodelovali tudi vi.  Še posebej pa bomo veseli, če vas bodo te aktivnosti prepričale in se boste odločili, da se v naše veteransko združenje tudi včlanite. Prijavnice  za  včlanitev so vam  danes tudi na voljo.
Ob tej priložnosti bi vas želel opomniti tudi na ureditev statusa vojnega veterana.  Pridobitev statusa   ni avtomatska in  ni povezana z včlanitvijo v veteransko organizacijo. To je pravica, ki jo nekdanjim pripadnikom Teritorialne obrambe, ki smo sodelovali v osamosvojitveni vojni,  priznava država.   Pripadniki Jurišnega odreda imate možnost, da si ta status pridobite.  Za to pa morate poskrbeti sami, tako, da se zglasite na Upravni enoti Idrija, pri ga. Nataši Ražem in tam oddate zahtevek  za priznanje in vpis v evidenco vojnih veteranov.
Ko oseba, ki ima status vojnega veterana, dopolni 55 let starosti, je upravičena do veteranskih pravic, med katerimi naj omenim plačilo prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, ki znaša dobrih 30 Eur na mesec in pravico do veteranskega dodatka, do katerega ima pravico veteran katerega mesečni dohodek na člana njegove družine je nižji od 497,15 Eur. Tudi  pravice vojnih veteranov  se uveljavljajo tako, da  se  na Upravni enoti Idrija odda  zahtevek  za priznanje teh pravic.
Naštete in druge veteranske  pravice pa žal niso samoumevne. Verjetno  se spomnite, da so nam jih v času varčevanja enkrat že odvzeli in, da smo si jih veterani s sodelovanjem na protestih v Ljubljani, morali ponovno izboriti.  Zato vam svetujem, da pravice izkoristimo dokler jih imamo.
Kratka pisna navodila o postopkih za pridobitev statusa in o uveljavljanju pravic vojnega veterana so vam danes na voljo, več o tem pa si lahko preberete tudi na spletni strani našega Območnega združenja.  Naj vas obvestim še o tem, da smo ravno z namenom, da zainteresiranim  svetujemo in pomagamo pri urejanju statusa ali uveljavljanju pravic vojnega veterana, odprli člansko pisarno, ki na sedežu Območnega združenja  v Idriji deluje vsako prvo sredo v mesecu. Vabim vas, da se oglasite v pisarni  in se pogovorite  tudi z našimi svetovalci.
Naj svoj nagovor zaključim s tem, da se vsem, ki ste kakor koli pomagali pri organizaciji današnjega dogodka, zlasti še Vladotu  Sedeju, za prizadevnost in dobro opravljeno delo lepo zahvalim.  Zahvaljujem pa se  tudi vsem sponzorjem, ki so gmotno podprli današnji dogodek.
Lahko jim tudi zaploskamo!
Vsem vam pa najlepša hvala za današnjo udeležbo, želim vam prijetno druženje in nasvidenje na naslednjem srečanju!”

Vladimir  Sedej, nekdanji komandant Jurišnega odreda Teritorialne obrambe Idrija je na srečanju nekdanjih pripadnikov te enote na Hlevišah, obudil spomin na ustanovitev in delovanje te enote ter na njeno bojno pot v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo.

1. Ustanovitev in utrjevanje odreda
V naslednjih minutah želim podati hiter pregled delovanja in pomena našega nekdanjega odreda od njegove ustanovitve pa do konca osamosvojitvene vojne. Omenil bom tudi nekatere najpomembnejše okoliščine, ki so vplivale na to delovanje.
120. jurišni odred Teritorialne obrambe občine Idrija je nastal leta 1985 ob eni izmed reorganizacij slovenske TO, ki je, kot vemo, začela nastajati pred skoraj 51 leti, leta 1968.
Odred je po formaciji sestavljalo 145 pripadnikov, ki smo tvorili tri jurišne vode, vod za ognjeno podporo, zaledni vod, oddelek za zvezo, sanitetni oddelek, tehnični oddelek in poveljstvo. Bil je največja samostojna enota TO na območju takratne Občine Idrija.
V začetku smo ga sestavljali teritorialci, ki smo se že leta pred tem usposabljali v enotah po dotedanji organizaciji. Kasneje se je sestava spreminjala le v manjši meri, predvsem le zaradi pomlajevanja.
Starešine odreda smo v tem času obnavljali in pridobivali dodatno znanje na predavanjih, tečajih in štabnih vajah. Odred kot celota pa je opravil nekaj skupnih vaj in sicer leta 86 dvodnevno vajo v Ledinah z bojnim streljanjem pri Svetiku v Sp.Idriji, leta 88 taktično vajo na območju Lokvarskega in Oblakovega vrha, v maju 89 pa osnovno šestdnevno usposabljanje odreda kot celote. Tega ga smo izvedli pretežno na Orlovšah in zaključili z zelo uspešnim bojnim streljanjme na strelišču Mlake pri Vipavi.
V vsem tem času smo se med seboj spoznali in postali dober kolektiv.
Naslednje naše srečanje je bilo ob mobilizaciji junija 91.
Upam, da delite moje mnenje, da smo se že v času usposabljanj v rezervi počutili kot prava slovenska vojska. Namenjeni smo bili za boj proti zunanjemu sovražniku na domačem ozemlju. Povelja so bila v slovenščini, imeli smo drugačne uniforme kot redna vojska. Bili smo domačini in ljudje ter širša družba so nas imeli za svoje. Nekateri sicer trdijo, da je po slovenski vojski prvič zadišalo ob sicer zelo pomembnem postroju  enote TO  v Kočevski reki decembra 90. Verjamem, da tako občutijo tisti, ki niso bili nikoli v teritorialni obrambi. Mi pa vsak zase vemo, da smo se kot slovenska vojska počutili že ves čas poprej.

2. Zaostrovanje odnosov v Jugoslaviji, pot k osamosvojitvi
Proti koncu osemdesetih let so se nasprotja znotraj Jugoslavije vedno bolj zaostrovala. V Sloveniji pa so se stopnjevale aktivnosti v smeri osamosvojitve, ki so dobila svojo končno potrditev na plebiscitu decembra leta 90.
Eden od prelomnih dogodkov je bil poskus odvzema orožja slovenski Teritorialni obrambi sredi maja 90. V nekaterih od občin, kjer so orožje hranili v svojih skladiščih, so ga uspeli zadržati. Orožje našega odreda pa je ostalo zaklenjeno in nam nedostopno v skladišču JLA v Črnem vrhu, kjer je bilo že prej.
Poskus odvzema orožja je izzval ustanovitev skrivne vseslovenske organizacije  Manevrska struktura narodne zaščite. V idrijski občini se je v delo MSNZ vključilo devet oseb, ki smo jih večino poznali kot delavce stalne ali pa rezervne sestave TO. Ob velikem tveganju so v strogi tajnosti, skrito za njihovimi sicer vsakodnevnimi opravili, pripravljali obstoječo strukturo, torej tudi nas, za izvedbo nalog v spremenjenih razmerah. Postopno so tudi polnili skrivna skladišča z orožjem iz različnih virov. MSNZ  delovala do 5. oktobra 1990, ko je na podlagi spremembe zakonodaje, poveljstvo nad TO povsem prešlo iz pristojnosti federacije v izključno pristojnost Republike Slovenije.
Poveljstvo našega odreda, poveljniki vodov in samostojnih oddelkov smo bili seznanjeni z možnostjo oboroženega spopada z JLA že v pozni jeseni leta 90. V prihodnjih mesecih smo od občinskega štaba nekajkrat dobili informacije o tem, kako se na morebitni spopad pripravlja JLA in obravnavali smo možne scenarije bodočih dogodkov. Dogovorili smo sistem samopozivanja v primeru izrednih razmer.

3.Začetek vojne in delovanje odreda med njo
Pozive za mobilizacijo smo dobili sredi drugega dne spopadov, po razglasitvi samostojnosti Slovenije, to je v petek, 28. junija 91. V času med 15. in 17. uro se je na dvorišču tovarne Rotomatika v Spodnji Idriji zbrala velika večina vpoklicanih in še nekaj prostovoljcev. Odziv vpoklicanih je bil nad 90 odstoten, torej precej večji kot pri običajnih vajah v preteklosti.
Vsi smo brez ukaza sneli s kap rdeče zvezde, ki smo jih v tej situaciji dojeli kot oznako nasprotne, agresorske vojske. Starešine smo sneli oznake svojih činov. Te niso bile potrebne, saj smo se med seboj večinoma že dobro poznali.
Orožja in streliva, ki smo ga prvi dan dobili iz tajnega skladišča v Rotomatiki, ni bilo niti za polovico prisotnih. Smo ga pa dovolj dobili že naslednji dan.
Po izvršeni mobilizaciji smo se odpravili na prenočevanje na kmetiji v Bazoviku in na sosednjo domačijo Metoda Vojske. V poznih večernih urah sem na Občinskem štabu prejel nalogo, da se odred pripravi na  izvedbo morebitnega povelja za zavzetje skladišča v Črnem Vrhu. To naj bi izpeljali v sodelovanju s protidiverzantskim vodom OŠTO. K temu cilju je bilo usmerjeno vse naše delovanje v naslednjih dveh dneh.
V soboto, 29. junija popoldne smo se z avtobusi prepeljali nad Godovič, kjer smo se za dva dni in dve noči namestili na kmetiji na Pesku in pri najbližjem sosedu Bogataju.
Ta in naslednji dan 30.junija smo poveljstvo odreda in poveljniki vodov pripravljali načrt zavzetja skladišča v Črnem vrhu.

Del poveljstva in komandirji vodov Na Pesku 30.6.1991 (foto: Marjan Kurtanjek)

Vsi skupaj pa smo se vživljali v nove razmere in se v negotovosti pripravljali na nadaljnje zaostrovanje. V nedeljo dopoldne smo se zaradi grožnje z letalskimi napadi umaknili s kmetije na pobočja bližnjega hriba Jelenšek.
Verjetno zaradi prizadevanj na obeh straneh za doseganje in ohranitev premirij ter nejasne delitve pristojnosti med občinskim in območnim štabom, nam ukaz za zavzetje skladišča ni bil izdan. Na svojo roko nismo hoteli ukrepati ničesar,  bili pa smo pripravljeni, da se hitro odzovemo na nadaljnja povelja.
V nedeljo zvečer so začele malo pred polnočjo prihajati novice o pokanju, nato pa o požaru v Črnem Vrhu. Opazili smo močno svetlobo v tej smeri. Celoten odred se je prebudil in se postavil v stanje pripravljenosti. Poveljstvo v pričakovanju morebitnih nadaljnjih ukazov samostojno ni odredilo drugih aktivnosti. Tako je bilo tudi po tem, ko je prišlo do več eksplozij in najmočnejše okrog pol treh zjutraj.
Tudi v ponedeljek, 1. julija, razen stalne pripravljenosti, opazovanja in lastnega zavarovanja, odred ni dobil nobenih drugih  zadolžitev. Območje uničenega skladišča v Črnem vrhu je zavarovala idrijska četa TO, kasneje pa črnovrška.
Tega dne popoldne smo s tuširanjem v rudniški kopalnici in organiziranjem dostave perila poskrbeli za izboljšanje higienskih razmer, ki so zaradi visokih temperatur in pomanjkanja tekoče vode postajale že kritične. V večernih urah smo se zaradi varnosti in razbremenitve gostiteljev premaknili v zaselek Tabor v Dolah.
Tudi ta noč ni bila mirna zaradi dogajanj v okolici Vrhnike, od koder je bilo slišati posamezne poke, vidna pa je bila tudi svetloba nad radarskimi napravami na Ljubljanskem vrhu.
V torek, 2. julija, zjutraj je bila soglasno z občinskim štabom sprejeta odločitev, da se zaradi več neprespanih noči umaknemo na nekoliko manj izpostavljeno območje v Kanomljo, kjer bi se spočili, se uredili in bili v pripravljenosti na hitro posredovanje, če bi bilo potrebno.
Zgodaj popoldne smo se odpravili na pot, a so se razmere ponovno zaostrile. Množile so se novice o agresivnih dejanjih JLA, zlasti o letalskih napadih na televizijske pretvornike in druge cilje. V dogovoru z občinskim štabom smo se ustavili in prenočili na Gorah pri Svetletu in pri Lužarju z nalogo, da varujemo območje v smeri proti Veharšam in Vrhniki. Od tu je takrat JLA poskušala s tanki prebiti blokado na vrhniškem klancu, opažen pa je bil tudi izpad njenih pripadnikov v civilu.
Na poziv iz občinskega štaba smo v najbolj napetih trenutkih na Gorah ustanovili skupino desetih prostovoljcev. V spremstvu namestnika komandanta odreda Franca Jezerška smo jih poslali v Godovič. Tu so dobili protioklepne rakete in se pripravili za boj proti tankom. Te so medtem k sreči teritorialci z Vrhnike in Logatca zadržali  že na vrhniškem klancu. Skupina se je kmalu nekoliko preoblikovala. Pod vodstvom komandirja Igorja Grošlja so kot osemčlanska intervencijska skupina ostali skupaj na terenu do 20.7.. Na svojo željo,  brez prekinitve tudi med časom, ko smo imeli ostali dopust.

Intervencijska skupina v dolini Idrijske Bele – julij 1991 (foto Marko Bolčina).

Tako kot za večino enot TO in drugega prebivalstva Slovenije, sta bila dan na Gorah in noč, ki mu je sledila, tudi za odred najtežja. Napetost je bila zaradi številnih aktivnosti JLA po vsej Sloveniji, zelo velika, neprespanost in utrujenost pa že na kritični meji.
K sreči so pogajanja, ki so potekala v vsem tem času med slovenskim vodstvom in vodstvom nasprotne strani, in pod pritiskom mednarodne skupnosti, pripeljala do umiritve. Odred se je tako lahko v sredo, 3. julija  zjutraj z avtobusi premaknil v Kanomljo, kot je bilo  dogovorjeno za dan prej. Na domačiji Na Ovčjaku smo vzpostavil bazo, v kateri smo ostali naslednja dva dneva in dve noči.

Po prihodu na domačijo Ovčjak 3.7.1991 (foto: Marjan Kurtanjek)

Popoldne smo začeli odhajati domov na krajše eno – do dvourne obiske. Zvrstili smo se organizirano, po razporedu in se tudi vračali dosledno po dogovoru. Jedro odreda pa je ves čas ostajalo skupaj v pripravljenosti. Nekateri ste, kot že nekatere prejšnje dni, pomagali gostiteljem pri spravilu sena in drugih delih.

Skrbeli so za naše želodce – na Ovčjaku 4.7.1991(foto: Marjan Kurtanjek)

V četrtek, 4. julija, se je napetost še naprej zmanjševala, vendar je odred ostajal v pripravljenosti. Na Ovčjaku so nas obiskali najvišji predstavniki vodstva idrijske občine in OŠTO.

Obisk vodstva občine in OŠTO 4.7.1991 (foto: Marjan Kurtanjek)

Že dopoldne pa je odred dobil povelje, naj se naslednji dan, z nalogo organizirati protidesantni in protidiverzantski boj, premakne na širše območje Idrijskih Krnic in Lokvarskega vrha.
V petek, 5. julija, dopoldne se je odred premaknil na določena območja. Posamezni vodi so se razporedili vzdolž cele planote, in sicer na domačijah Pisance, Kal, Kenda, Na Hribu in v lovski koči na Jelenku. Ta dan, pa tudi  sobota, 6. julija, sta bila namenjena ogledu terena, počitku, pomoči domačinom in deloma tudi dopustom.
V nedeljo, 7. julija dopoldne so nas na tem območju zamenjali tovariši iz t.im. partizanskega bataljona. Prej so bili rezerva v okviru JLA, zdaj  so želeli tudi oni dodati svoj prispevek k obrambi slovenske osamosvojitve.
Pripadniki odreda smo ponovno prevzeli naloge še od 13. do 20. julija, vendar zaradi že zelo umirjenih razmer v skrčenem obsegu. In tudi v nekoliko drugačni razporeditvi.
Ker je v času našega dopusta iz partizanskega bataljona nastal jurišni  odred četne sestave, je naš prejšnji 120. jurišni odred  je postal 1.četa tega novega jurišnega odreda. Poveljstvo te čete sta prevzela Marko Černalogar kot komandir in Emil Čadež kot namestnik.  Člani poveljstva dotedanjega odreda  smo namreč dobili odgovornost za vodenje celotnega povečanega odreda.
Dežurno jedro 1.čete se je namestilo v lovski koči na Jelenku. Vsaj po nekaj dni je bila izmenično prisotna večina od pripadnikov.
Vod za ognjeno podporo je zadnji teden opravljal nalogo nadzora nad ozemljem nad Črnim vrhom. Minomet 120 mm je bil pri domačiji Brkovnik na Zadlogom, protioklepna orožja in pionirji pa pri Kamplcu ob cesti Črni vrh – Col.
Drugačno pot od glavnine odreda je imela že od začetka vojne skupina pod poveljstvom Janeza Pivka, ki je bila vpoklicana že 27.6. Imeli so nalogo, da postavijo barikado in izvajajo kontrolo prometa na Govejku. To je bila ena od štirih barikad na območju naše  takratne občine (poleg barikad v Zali, na Želinu in na Kladju) Skupino je sestavljalo 6-10 pripadnikov našega odreda iz VOP in pionirskega oddelka. Njihova naloga je bila zelo odgovorna. Imeli so tudi nekaj napetih trenutkov, a se je končalo brez večjih zapletov. To nalogo so izvajali do 7.7.. Po enotedenskem dopustu, pa so se člani skupine pridružili svojim vodom in oddelkom po prvotni razporeditvi.

Postavili so barikado v Govejku – med 27.6. in 7.7.1991 (iz osebne zbirke Janeza Pivka)

Vojaške aktivnosti so se za odred zaključile 20.7., ko smo oddali orožje.

Pred razdolžitvijo v Spodnji Idriji 20.7.1991 (foto: Marjan Kurtanjek)

Nekateri ste bili v kasnejših mesecih pa do konca leta 1991 vpoklicani še na opravljanje stražarske službe na nekaterih objektih na Severnem  Primorskem.

4. Za zaključek
Obdobje osamosvojitvene vojne je tako jurišni odred preživel brez neposrednega stika z nasprotnikom in brez kakršne koli neposredne bojne dejavnosti. Kljub temu je bilo to obdobje za vse udeležence polno intenzivnih dogajanj, psihičnih in fizičnih obremenitev in zato  izredna življenjska izkušnja ter preizkušnja. Doživljanje dogajanja, povezanega z vojaškim življenjem in negotovostjo, se je prepletalo z zaskrbljenostjo glede razmer v domačem okolju ali na delovnem mestu. Pripadniki odreda smo svoje naloge in dogovore izpolnjevali resno in odgovorno ter z  občutkom, da moramo opraviti, kar se od nas pričakuje.
Tu bi se rad zahvalil vsem, ki so dajali podporo odredu. To so bili poleg članov občinskega štaba, predstavnikov nekaterih podjetij, krajevnih skupnosti in nekaterih posameznikov predvsem gospodarji in družine na domačijah, ki so nam nesebično ponudili streho nad glavo.
V lanskem letu smo ob obeleževanju 50.obletnice ustanovitve slovenske TO slišali trditve nekaterih redkih, a glasnih posameznikov, da ni kontinuitete med TO pred 1990 in tisto, ki je vojaško podprla osamosvojitev Slovenije. Rad bi poudaril, da je zgodovina našega odreda enako, kot tudi zgodovina večine drugih nekdanjih enot TO dokazuje, da nimajo prav. Smo eden najboljših dokazov za to, da kontinuiteta razvoja TO v Sloveniji ob t. im. demokratičnih spremembah ni bila prekinjena. Dokazali smo, da smo bili enako pripravljeni braniti domovino neglede na to ali bi bila ta ogrožena z vzhoda, zahoda, severa ali, česar prej nismo pričakovali, z juga. Leta 1991 smo pa lahko opravili svoje naloge zato, ker smo za to usposobili v prejšnjih dveh desetletjih.

V nedeljo, 15. septembra 2019 so se na rekreativnem, spominskem in družabnem srečanju ponovno srečali nekdanji pripadniki Jurišnega odreda Teritorialne obrambe Idrija.
Prireditev je potekala  v sklopu aktivnosti poimenovana »pohod po bojnih poteh enot TO Idrija« in srečanje pripadnikov teh enot TO, ki jo že nekaj let zapored organizira OZ VVS Idrija Cerkno in katere namen je, da se nekdanji soborci  ponovno srečajo in v prijetnem druženju obudijo spomin na dneve, ko so leta 1991 prijeli za orožje v obrambo naše nove države.

Prireditev se je pričala v Idriji, ko je na pot proti Hleviški planini odšla pohodna kolona dobrih trideset pohodnic in pohodnikov.

Po prispetju pohodnikov  in drugih udeležencev srečanja, zbrala se jih je dobra stotnija, se je na prireditvenem prostoru pod Planinsko kočo na Hlevišah, prireditev nadaljevala s spominsko slovesnostjo.

Nekdanji komandant Jurišnega odreda Vlado Sedej, ki je skupaj z še nekaterimi soborci JOD in člani vodstva OZ VVS,  nosil glavno breme organizacije te prireditve, je po intonirani himni, uvodoma nagovoril prisotne.  Sedej je  med drugim  dejal:  »V našem, odredu nas je bilo okrog 150, zbrani smo bili z vseh koncev idrijskega in cerkljanskega. Bili smo različnih starosti od 20  pa do 43 let. Nekateri smo bili skupaj v enotah TO že dolga leta, nekateri ste pravkar prišli iz JLA. Kot smo ugotavljali ob naključnih srečanjih, je bila pri številnih nekdanjih pripadnikih odreda prisotna želja, da bi se še kdaj dobili  in skupaj obudili spomine na tisti čas.«
V nadaljevanju pa so se  udeleženci z minuto molka poklonili spominu na dvanajst soborcev, ki  so se v obdobju  po osamosvojitveni vojni žal za vedno poslovili.
V imenu OZ VVS je udeležence nagovoril predsednik Marijan Platiše, ki je med drugim poudaril: »Danes naše spominjanje in spoštljiv poklon namenjamo  vam, nekdanjim pripadnikom Jurišnega odreda, ki je bil leta 1991 najmočnejša enota – lahko bi rekli udarna pest  Teritorialne obrambe Idrija in vam, ki ste se dva dni po razglasitvi samostojne Slovenije, odzvali  njenemu klicu, doma pustili svoje najdražje ter vsak s svojimi razmišljanji in strahovi odšli v vojno, ne vedoč ali se boste  iz nje vrnili živi in zdravi, ali pa tudi ne.  S svojo vdanostjo  služenja domovini in svojim sodelovanjem v osamosvojitveni vojni ste  častno izpolnili svojo dolžnost pred obličjem zgodovine in za to vam v imenu naše  veteranske organizacije izrekam vso priznanje in zahvalo«.
Udeležence je nagovoril tudi podžupan Občine Idrija Brane Lapajne, ki je nekdanjim teritorialcem izrazil priznanje in zahvalo za njihovo pripravljenost služiti domovini v njenih prelomnih časih in za njihovo delovanje v osamosvojitveni vojni.
Državni svetnik in predsednik Občinskega odbora združenja za ohranjanje vrednot NOB Bojan Režun, pa je izpostavil povezavo med NOB in osamosvojitveno vojno ter pomen osamosvojitvene vojne za zavarovanje  slovenskih osamosvojitvenih procesov.

Priznani glasbenik, pisatelj in kolumnist Dare Likar, ki je bil pripadnik Jurišnega odreda je prebral esej v katerem  je opisal  svoje  spomine na dogodke, predvsem pa na občutke v tistih dneh, ki so odhajali v vojno.

Nato je nastopila  Neža Carli, predstavnica mlade generacije, ki je prebrala svoj zapis spominov njenega strica, soborca Jurišnega odreda  Danila Carlija, ki ga je kot učenka 7.razreda OŠ Sp. Idrija napisala v okviru 6. literarnega natečaja »tudi pri nas je potekalo osamosvajanje« in, ki je bil nagrajen kot najboljši  literarni prispevek iz te šole.

Po glasbenem vložku Alberta Lapajne je nekdanji komandant odreda Vlado Sedej orisal bojno pot Jurišnega odreda od formiranja do  zaključka osamosvojitvene vojne.  Svoj nagovor je zaključil z mislijo:« V lanskem letu smo ob obeleževanju 50.obletnice ustanovitve slovenske TO slišali trditve nekaterih redkih, a glasnih posameznikov, da ni kontinuitete med TO pred 1990 in tisto, ki je vojaško podprla osamosvojitev Slovenije. Rad bi poudaril, da je zgodovina našega odreda enako, kot tudi zgodovina večine drugih nekdanjih enot TO dokazuje, da nimajo prav. Smo eden najboljših dokazov za to, da kontinuiteta razvoja TO v Sloveniji ob t.im. demokratičnih spremembah ni bila prekinjena. Dokazali smo, da smo bili enako pripravljeni braniti domovino neglede na to ali bi bila ta ogrožena z vzhoda, zahoda, severa ali, česar prej nismo pričakovali, z juga. Leta 1991 smo pa lahko opravili svoje naloge zato, ker smo za to usposobili v prejšnjih dveh desetletjih«.
Spominsko svečanost pa so udeležencu zanosno zaključili, s Primorsko himno »Vstajenje Primorske«.
Po kosilu pa so se udeleženci povzpeli na vrh Hleviške planine, kjer so ob lepem razgledu na okoliške griče in grape obudili spomin na območja delovanja in  bojne poti Jurišnega odreda Teritorialne obrambe Idrija v osamosvojitveni vojni.

Vljudno vas vabimo, da se nam pridružite na »pohodu po bojnih poteh enot TO Idrija« in srečanje nekdanjih pripadnikov  120. Jurišnega odreda Teritorialne obrambe občine Idrija, ki bo

v nedeljo, 15. septembra 2019 pri Planinski koči na Hleviški planini.

Program prireditve:

8,30 – odhod pohodnikov s Starega placa v Idriji do planinske koče na Hleviški planini,
10,00 – prihod pohodnikov in udeležencev,  ki bodo prispeli z avtomobili, do prireditvenega prostora pod planinsko kočo, sprejem in razvrščanje po vodih nekdanjega odreda,
11,00 – 12,00 spominska slovesnost z obuditvijo spomina na delovanje 120. jurišnega odreda Teritorialne obrambe Idrija v osamosvojitveni vojni in pred njo,
12,00 – 13,30 kosilo (iz kotla),
13,30 – 15,00 skupno obujanje spominov na vrhu Hleviške planine z razgledom na prehojeno pot,
15,00 – Zaključek skupnega dela, nadaljevanje s prostim tovariškim druženjem pri planinski koči,

Za zagotovitev brezplačnega toplega obroka iz kotla je potrebna potrditev udeležbe do 9.septembra na e-naslov vlado.sedej@gmail.com ali telefon 041 360 840. Tu lahko dobiš tudi dodatne informacije.

V primeru  slabe vremenske napovedi bo srečanje prestavljeno na 29.september 2019.

Vljudno vabljeni!

Veliko število pohodnikov, med njimi tudi precej veteranov vojne za Slovenijo,  se je v soboto 31.8.2019 udeležilo že 36. pohoda po poteh prenosa ranjencev, srečanja ranjencev in osebja partizanskih bolnišnic Pavla in Franja. Pohodniki so se proti Vojskemu, kjer je bil cilj pohoda,  podali po različnih smeri: iz Zadloga, iz  Želina in iz Tihe doline pri Predmeji.

Pohod so s skupnimi močmi organizirali člani Združenja borcev za vrednote NOB Idrija-Cerkno, Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija-Cerkno, Društva vojnih invalidov Severne Primorske regije in Planinskega društva Idrija.

Ob 12. uri je bilo na Hudem polju srečanje prijateljev partizanskih bolnišnic Franja in Pavla. Udeležence je nagovorila pevka in igralka Lara Jankovič.

Ob 15. uri so se pohodniki zbrali na spominski slovesnosti ob partizanskem grobišču na Vojščici, kjer jih je nagovorila predsednica sveta Krajevne skupnosti Vojsko Milojka Ječnik.

Po prihodu pohodnikov na Vojsko pa je  na prireditvenem prostoru ob lovski koči  sledila osrednja spominska slovesnost  Na svečanosti je zbrane nagovoril predsednik državnega zbora Dejan Židan.

Osrednji namen pohoda je poklon spominu na eno najbolj humanih, tovariških, srčnih in pogumnih dejanj partizanskih borcev v avgustu leta 1944 – prenosu ranjencev iz partizanskih bolnišnic Pavla in Franja v Loško dolino, od koder so jih z letali prepeljali na zdravljenje v južno Italijo. Veterani vojne za Slovenijo pa z udeležbo na pohodu poleg ohranjanja  spomina na ta humana in nesebična  dejanja, posvečajo tudi ohranjanju spomina na delovanje Učne čete Teritorialne obrambe Idrija, ki je v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo leta 1991, na Vojskem organizirala vodila in varovala zbirni center za prebegle vojake in oficirje JLA, kjer je zatočišče našlo preko 130 pripadnikov JLA, ki so v tistih prelomnih dneh prestopili na stran Teritorialne obrambe.