Na srečanju nekdanjih pripadnikov 139. diverzantskega odreda Teritorialne obrambe Idrija, vojnih veteranov in domačinov, ki je v nedeljo 15.9.2024 potekalo v Ledinah, je udeležencem o delovanju odreda spregovoril Tomaž Tušar, nekdanji namestnik poveljnika 139. diverzantskega odreda.
Njegov nagovor v nadaljevanju objavljamo v celoti.
Spoštovani zbrani udeleženci slovesnosti!
Naj danes namenim nekaj besed Diverzantskemu odredu, enoti, ki je pred in med osamosvojitveno vojno za Slovenijo leta 1991 z neomajno odločnostjo prispevala k naši svobodi in neodvisnosti. Ta dogodek in kasneje odkritje spominskega obeležja ni zgolj simbolična gesta, temveč priznanje, ki si ga zaslužijo vsi pripadniki enot, ki so v teh krajih delovali in vsi domačini te planote. Dejanja in pogum pripadnikov enot in domačinov bi nam morala služiti kot opomnik, da svoboda in vrednote današnjega časa niso samoumevne.
Diverzantski odred je bil sestavljen iz poveljstva, treh vodov in zalednega oddelka, skupno pa je štel približno 95 članov. Vsak posameznik v odredu je imel pomembno vlogo. Poveljstvo, ki smo ga sestavljali že pokojni komandant Igor Telič, jaz kot njegov namestnik, pomočnik komandanta za zaledje Marjan Brus, oficir varnostno obveščevalne službe Stojan Kokalj, prav tako pokojni referent za moralno politično vzgojo Edvard Sedej, dva pripadnika za radio zveze, kurir in voznik terenskega vozila, je bilo srce in duša odreda. Komandirji treh vodov, Radoslav Ferjančič, Robert Uršič in Niko Klemenčič, so skupaj s svojimi poveljstvi, ki so vključevala ostrostrelce, bolničarje in kuharje, tvorili hrbtenico operativnega delovanja. Zaledni oddelek pa je skrbel za nemoteno delovanje odreda z vsemi potrebnimi logističnimi in tehničnimi sredstvi.
Mobilizacijska mesta odreda so bila skrbno izbrana in razporejena po celem območju takratne občine Idrija. Taka razporeditev je odredu zagotavljala celotno pokritost takratne občine in nadzor nad terenom. Spomnim naj, da je bila glavna naloga odreda rušenje glavnih prometnih komunikacij v občini Idrija, s čimer bi ovirali sovražnikovo delovanje in napredovanje, ter uničenje manjših samostojnih sovražnih skupin.
Delovanje odreda je temeljilo na razpršenem delovanju, kjer je vsak posamezni del lahko deloval samostojno ali v sklopu celotne enote. V tem je tičala moč Diverzantskega odreda, ki je deloval avtonomno in samostojno, z vsemi značilnostmi samostojne enote. Oborožitev odreda in zaloge materialno-tehničnih sredstev (MTS) so bile obsežne in dobro organizirane. Odred je imel dovolj oborožitve, streliva in minsko eksplozivnih sredstev (MES) za uspešno izvedbo svojih nalog. Prav tako je bil dobro preskrbljen z intendantsko in sanitetno opremo, kar je omogočalo samostojno delovanje na terenu.
Priprave na osamosvojitveno vojno so bile intenzivne in skrbno načrtovane. Odred je imel v letih pred vojno več usposabljanj, na katerih smo obnavljali znanje za rokovanje z MES in preigravali možne scenarije obvladovanja in rušenja vseh vrst komunikacij. Marca 1991 je odred z zelo jasno vizijo izvedel vajo z bojnim rušenjem elementov na Vojskem, kjer smo ponavljali veščine preprečevanja in onesposabljanja sovražnikovih gibanj.
Z začetkom osamosvojitvene vojne 27. junija 1991 se je Diverzantski odred aktivno vključil v obrambo Slovenije. Odred je poleg izvajanja straže in dežurstva na odsekih pripravljenih za miniranje opravljal tudi druge različne naloge, vključno s podporo pripadnikom Jurišnih odredov in samostojnih čet, ter zaporo cest na kontrolnih točkah. Bolj podrobno nas bo o vseh aktivnostih odreda kasneje seznanil pomočnik komandanta za zaledje Marjan Brus.
Najtežje naloge so bile izvedene s popolno profesionalnostjo in pogumom. Ko so tanki zapustili kasarno na Vrhniki, se je skupina z protioklepno oborožitvijo odpravila na pomoč v Logatec na Vrhniški klanec, kjer so bili tanki uspešno ustavljeni že pred njihovim prihodom. Nato je odred še dva dni varoval območje Zale s protioklepnimi sredstvi v primeru ponovnega vdora sovražnika in njegove želje po vzpostavitvi koridorja s Tolminom.
Med vojaškimi operacijami smo se soočali z neštetimi izzivi, a smo vedno delovali premišljeno in usklajeno.
Eden izmed ključnih dogodkov je bila eksplozija v skladišču orožja in streliva v Črnem Vrhu v noči na 1. julij 1991. Diverzantski odred je takoj zjutraj prejel povelje, da mora zavarovati območje eksplozije v Črnem Vrhu. Tako, je bil del odreda takoj napoten v Črni Vrh, kjer je pregledoval teren in iskal morebitna neeksplodirana ubojna sredstva, ter sodeloval z milico in civilno zaščito pri usklajevanju nadaljnjih aktivnosti. Z enotnostjo in hitro reakcijo smo preprečili nadaljnje nevarnosti in zagotovili varnost prebivalcev.
V začetku julija, se je celotni odred preselil v rajon Ledin in tukaj ostal do konca sovražnosti oziroma do razpustitve odreda v drugi polovici julija 1991.
Po koncu sovražnosti 7. julija 1991 je odred vzdrževal bojno pripravljenost in izvajal patruljiranje ter nadzor ozemlja. Pripadniki odreda so v prostem času pomagali pri kmečkih opravilih, kar je še dodatno krepilo vezi med vojsko in civilnim prebivalstvom, torej med nami in vami, ki živite v teh krajih.
Tukaj bi izpostavil požrtvovalnost in hrabrost prebivalcev te planote, ker ste prav tako kot mi, tudi vi ves čas nosili glavo naprodaj. Mogoče z današnje perspektive in časovne oddaljenosti to ne deluje junaško in hrabro, pa je bilo. Verjemite mi, da je bilo zelo hrabro.
V času vpoklica odred ni imel nobene nesreče z MES, prav tako ne s strelnim orožjem, kljub temu, da smo vse naloge opravljali v polni bojni pripravljenosti.
To pomeni, da je odred deloval usklajeno in z visoko stopnjo discipline ter morale, kar je bilo ključno za uspešno opravljene naloge.
Na tem mestu bi se še enkrat zahvalil vsem pripadnikom odreda in seveda vsem vam dragi prebivalci Ledin in okolice.
