OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE

Slovenci smo si že nekaj časa želeli živeti v svoji državi. Te želje so se nam uresničile 23. 12. 1990, ko smo se z rekordno udeležbo in več kot 90% ZA odločili na referendumu za osamosvojitev. 26. 12. 1990 so bili rezultati uradno objavljeni. Zato ta dan praznujemo kot dan samostojnosti in enotnosti. Z našo odločitvijo pa se niso strinjale ostale republike v bivši Jugoslaviji. Najbolj je nasprotovalo srbsko vodstvo z Miloševičem na čelu. Tudi Jugoslovanska armada se ni s tem strinjala, zato so junija 1991 z vso oborožitvijo zapustili kasarne. Hoteli so zavzeti vse strateške točke v Sloveniji. Naše novo izvoljeno vodstvo je to pričakovalo. Zato so že prej ustanovili lastno vojsko, ki se je imenovala Teritorialna obramba. Tudi civilno prebivalstvo se je vojski množično uprlo. Tako se je v Sloveniji začela vojna.

Tudi v Črnem Vrhu smo se uspešno uprli Jugoslovanski vojski. O teh dogodkih sem spraševal krajane, ki so takrat živeli v vasi. Vsem se je najbolj vtisnil v spomin dogodek, ko je eksplodiral eksploziv v kasarnah pod vasjo. Teritorialna obramba se je že nekaj dni neuspešno pogajala z Jugoslovansko vojsko o predaji orožja in municije iz vojaških skladišč pod vasjo. Ker pogajanja niso bila uspešna, je Teritorialna obramba v noči na prvi julij 1991 kasarne napadla. Jugoslovanska vojska je kasarne zapustila in zbežala čez Vrh gore proti Vipavi.  Ker so kasarne že tako močno gorele, si ni upal nihče približati, da bi ogenj pogasil. Vsi pa so se tudi bali, da so kje v okolici postavljene mine. Tisto noč ni v vasi nihče spal, ker je bilo slišati občasno streljanje in manjše eksplozije. Nihče pa tudi ni vedel, kaj se točno dogaja. Pozno ponoči pa je prišlo do tako silovite eksplozije, da jo je bilo slišati celo v Idrijo. Vaščani so komaj zjutraj videli, kako hude so bile posledice eksplozije. Vse hiše so imele poškodovane strehe in razbita stekla na oknih in vratih. Zjutraj je bilo vse v megli od eksplozije, vonj po eksplozivu pa je bil tako močan, da se je komaj dihalo.  Območje, kjer je prišlo do eksplozije, je zavarovala naša vojska. V vasi pa so si prebivalci takoj začeli popravljati svoje domove. V tistem času se je videlo, koliko solidarnosti je med vaščani, saj so si vsi med seboj nesebično pomagali. Trajalo je več tednov, da se je v vasi življenje vrnilo v normalno stanje. Nadzor nad kasarnami je prevzela Slovenska vojska. Strelivo in orožje, ki je ostalo, so odpeljali v druga skladišča, poškodovane stavbe pa so porušili. Od tistega dne  v Črnem Vrhu ni bilo več nobenega vojaka Jugoslovanske vojske. Tudi slovenska država je priskočila na pomoč. Prebivalcem so brezplačno menjavali stekla na oknih in vratih. Tistim, ki so imeli razbite strešnike, so jih dovažali brezplačno. Tudi ostalo škodo so prebivalci dobili povrnjeno. Tako se je tudi končala vojna za Slovenijo, saj se je Jugoslovanska vojska umaknila iz Slovenije. Dogodki tiste noči pa so vaščanom ostali za vedno v spominu.

Rok Kavčič, 9. razred OŠ Črni Vrh nad Idrijo