NAJBOLJŠI PRISPEVEK LITERARNEGA NATEČAJA 2016 – OŠ CERKNO

Pogajanje v Logu pod Mangartom med osamosvojitveno vojno za Slovenijo.

Marijan Platiše iz Mostanije v Cerknem je bil v času osamosvojitvene vojne član Območnega štaba TO v Tolminu, kjer je opravljal dolžnost pomočnika komandanta za obveščevalne zadeve. Zanj je vojna trajala bistveno več kot deset dni. Ob sami vojni je bil kot teritorialec vpoklican 26. junija in domov se je, z nekajdnevnim predahom, vrnil šele 1. avgusta 1991. Za TO pa se osamosvojitvena vojna ni začela 26. junija 1991, temveč že skoraj leto dni prej, takrat ko je JLA razorožila večji del Teritorialne obrambe. Iz same osamosvojitvene vojne se spominja veliko dogodkov, a za najbolj zanimivega sem izbral naslednjega.

Dogodek se je zgodil v stražnici  oziroma karavli JLA, Log pod Mangartom. Vodil jo je kapetan JLA Mastilović, ki je bil znan po zagnanosti za boj z orožjem. Območni štab TO je imel takrat svoje začasne delovne prostore v Osnovni šoli v Kobaridu. Svoje kasarne niso imeli, enote so imele svoja mobilizacijska zbirališča kar na večjih parkiriščih ali ob velikih pomembnih stavbah. Poveljstvo TO  v Kobaridu, kjer je bil tudi Marijan, je imelo nalogo, da izprazni stražnice JLA v okolici Bovca  in Kobarida. Zato se je s poveljstvi  pogajalo o njihovi predaji.  Prihajale so informacije, da se v stražnici JLA v Logu pod Mangartom grdo ravna z njihovimi vojaki. Govorice so bile, da je nekaj vojakov bolnih in da nima noben vojak stika z zunanjim svetom. Marijan in operativni oficir Milan Golob, sta se odločila, da se tja odpravita in vzpostavita stik s poveljnikom stražnice. S sabo sta vzela tudi enega vojaka za stražo in se odpravila. Namenoma sta se peljal po cesti mimo  stražnice in videla vojake JLA, ki so se brezskrbno sončili na bojnih polžajih. Nazaj grede sta se ustavila pred izvozom do stražnice, ki je kakih tristo metrov oddaljena od glavne ceste. Vojaku, ki je bil z njima v avtu, sta naročila naj počaka in če vidi kar koli sumljivega ali če bi se izpred stavbe slišalo kakšno streljanje, naj ne potegne orožja, ampak naj se samo odpelje v Kobarid in poroča, kaj je videl. Marijan in Milan sta  v maskirnih oblekah TO izstopila iz avta. Odložila sta njune pištole in jih odložila v avto, da sta pokazala, da nočeta boja z orožjem. Vojaki, ki so ju opazili, so takoj zavzeli bojne položaje. Hodila sta naprej, a so ju vojaki iz rovov ves čas spremljali s puškami. To ni bilo ravno prijetno, ampak treba je bilo premagati negotovost in hoditi naprej. Ko sta se približala bojnim položajem, je proti njima stopil kapetan Mastiloviæ. Povedala sta mu, da sta se prišla pogovorit glede govoric o dogajanju v stražnici. Ponudila sta mu zdravniško pomoč za obolele vojake. Kapetan je seveda vse skupaj gladko zanikal, ponujeno pomoč pa zavrnil. Nekaj časa so govorili, a so pogajanje zaključili, ker Mastilović ni bil pripravljen na noben dogovor. Podali so si roke in Milan in Marijan sta odšla.

Kot zanimivost mi je Marijan povedal, da je TO na drugi strani doline imela Alpsko izvidniški vod, ki je imel nalogo, da ves čas opazuje dogajanje v stražnici in njeni okolici ter o tem poroča v Kobarid. Kapetan je sredi pogajanja dejal, da on ve, da ima TO na drugi strani svoje ljudi. Rekel je, da če bodo kar koli poskušali, ima nameščenega toliko razstreliva, da v zrak lahko vrže cel Log pod Mangartom. TO-jevci so se bali tudi tega, da bi JLA zastrupila vodo, ker je bil v območju stražnice vodni zbiralnik za celotno dolino.

Na koncu vojne je bil Marjan določen za nadzorovanje umika JLA iz stražnic v vojašnico v Tolminu. Najprej je odšel prav v Log pod Mangartom in je od poveljnika zahteval naj ga pelje na mesto, kjer so imeli nameščeno razstrelivo za uničenje kraja. Odšla sta na tisti kraj in Marjan je res videl številne luknje v katerih je bil zakopan eksploziv in odtise, ki jih je zemlji pustila vžigalna  vrvica.  Eksploziv in vžigalne vrvice so bile takrat že odstranjene in območje razminirano. Seveda se mu je oddahnilo, ko je videl, da je bila zadeva res varna.

Marijan vedno rad govori o svojih spominih na to vojno, a si vseeno želi, da na svetu ne bi bilo več vojn in da bi vladal mir.