TUDI PRI NAS JE POTEKALO OSAMOSVAJAJE SLOVENIJE

V letošnjem letu sem velikokrat slišal o dogodkih in obletnicah, ki so jih praznovali veterani. Verjetno je tako bilo že prej, vendar me zadeve niso preveč  zanimale. Sošolci so mi povedali, da je bilo letos ob Dnevu državnosti pred našo osnovno šolo v Idriji zelo slovesno. Prvič v zgodovini naše nove države Slovenije so veterani pri spominskem obeležju , posvečenem vsem ljudem in dogodkom osamosvojitvene vojne na našem območju, v počastitev Dneva državnosti,  dvignili zastavo. Ob  tem so učenci osnovne šole zapeli himno. Nepopisen občutek sreče in ponosa  so učenci doživeli, ko je na drogu zaplapolala velika slovenska zastava. Škoda, da te prireditve zaradi predčasnih počitnic nisem doživel, kar mi je resnično žal.  Moja stara mama Lenca mi je povedala, da bo drugo leto, ko praznujemo 25 obletnico osamosvojitvene vojne , še bolj slovesno.  Izdelan je že osnovni koncept prireditve, na kateri bomo zopet sodelovali učenci osnovne šole. Lenca vedno poudarja velik pomen tega, da morajo z dogodki osamosvojitvene vojne, pa tudi z drugimi zgodovinskimi dejstvi,  mladi biti seznanjeni, kajti prav oni so tisti, ki bodo tradicijo, zgodovinske vrednote  in ponos svoje domovine ponesli v svet in prenesli na svoje otroke.

»Saj res, Lenca,  se še  spomniš  česa iz časov osamosvojitvene vojne za Slovenijo, mogoče kakšnega posebnega dogodka?« sem jo vprašal.  » Joj Tadej, seveda se spomnim! Veliko dogodkov, čeprav bo pravkar minilo 25 let.   Vojna vihra je  trajala že par dni. Grožnje JA so se stopnjevale. Hoteli smo  pokazati , da se ne bojimo in smo gospodar na  svojem ozemlju. Zaradi spopadov  je bilo odprtih kar precej  bojišč (Medvedjek, Krakovski gozd…). Žal je to zahtevalo tudi  žrtve . Nenehno smo dobivali sporočila o tankovskih pohodih, o letalskih napadih , v katerih so  v glavnem obstreljevali  in uničevali  radijske oddajnike, kar   bi prebivalce odrezalo od vira  informacij. To jim resnično ni nikoli uspelo.  Budno smo spremljali  vse te  novice. Tudi  Teritorialna obramba ni popustila, čeprav ni nikoli prva začela spopada. Uresničitev plebiscitarne odločitve ljudstva, da oblikujemo lastno državo, je imela tolikšno moč, da je ni moglo ustaviti nič več.  Začele so se grožnje, da bodo  letala JA rušila  tudi mesta. Èeprav se je ta grožnja zdela nemogoča, smo se, ko smo okrog 12 ure dobili sporočilo o bližajoči se nevarnosti letalskega napada, samo tiho spogledali . Zavedali smo  se, da je treba ohraniti mirno kri in trezno glavo. Èeprav sem bila takrat zaposlena v Teritorialni obrambi,  v službi tako rekoč  brez urnika,  je poveljnik odločil, da grem domov k otrokom.  Hvaležno sem vzela svojo torbico in zapustila službene prostore. Po ustaljeni poti sem šla proti domu. Ulice popolnoma prazne, Star plac je sameval s svojimi mogočnimi drevesi in fontano, prazne klopce…..Bila sem popolnoma sama. Ljubi ljudje , kje ste? Počutila sem se, kot da  je pravkar nastal popoln sončni mrk in je pokrajina postala  temna, hladna , neprijazna.  Kaj pa , če sanjam?  Ko bi le!  Zaslišala sem tuljenje siren.  Pospešila sem svoj korak  in s pogledom večkrat ošinila nebo. S tesnobo v srcu, pa vendar v upanju, da gre samo za grožnjo,  Nikjer nikogar!  V tistem trenutku sem pomislila  na strašne stiske vseh, ki so bili zaradi bolezni ali starosti nemočno priklenjeni na posteljo. Na nosečnice, ki so mesece pod srcem nosile svoj zaklad in jih zdaj skrbi, kako bo? Na mamice, ki so v skrbi za otročičke pripravljale vse potrebno  in se ob tem spraševale: ali bo dovolj?  Na  moteno preskrbo  nujno potrebnih zdravil za vse tiste, ki bi brez njih umrli. Ubogi ljudje. Kje so moji otroci in kaj počnejo?   Naenkrat so postale pomembne samo eksistenčne stvari, vse ostalo je bilo brez pomena.  Tuljenje siren je pojenjalo. Občutkom tesnobe in jeze, je sledilo olajšanje. Zdelo se mi je, da se bodo  moje močne želje in prošnje,  naj do napada ne pride, uresničile. Ne, res si nisem upala  niti predstavljati, da bi se začelo uničevalno rušenje in ljudem vzelo vse, kar so leta in leta gradili in se odpovedovali  vsemu, samo, da so si zgradili dom. Naša čudovita  mesta, kjer smo doživljali mladost, prvo zaljubljenost, si ustvarili družino. Nisem si upala pomisliti niti na morebitne žrtve. Ta  strašna beseda, ki pomeni, da so otroci izgubili očeta, starši otroka, žena moža in vse posledice te grozote.

Kaj si želim ob petindvajseti obletnici rojstva naše države, naše domovine? Predvsem to, da kot narod stopimo skupaj, kot smo stopili skupaj ob odločitvi , da postanemo samostojni . Če bomo zmogli to, bodo naše težave precej manjše in spoštovali nas bodo tudi drugi.  Danes je bil zame čudovit dan. V gimnaziji sem bila na prireditvi Mavrica generacij. Še sedaj mi v ušesih odmeva glas voditeljice: smo Slovenci!, smo Slovenci! Ponovili smo jih vsi skupaj. S ponosom. Besede so prihajale iz mladih ust in zato imele še večji  pomen. Če se tega zavedajo mladi ljudje , smo resnično na pravi poti!  In to je ob obletnici najlepše darilo nam vsem«.

Pripovedovala je moja stara mama Lenca Kržišnik.

TADEJ GNEZDA – 8 b .razred OŠ IDRIJA