TUDI PRI NAS JE POTEKALO OSAMOSVAJANJE SLOVENIJE

Pripoveduje babica iz Logatca.

»Ko so z Vrhnike odpeljali  tanki, sem od civilne zaščite dobila poziv, da se kot medicinska sestra  javim. Morali smo  iti v šolo, kjer smo  imeli medicinsko opremo in vse ostalo. Tam smo bili v stalni pripravljenosti in čakali na poziv, če bi slučajno prišlo do napadov na vrhniškem klancu oz. Zaplani. Na srečo ni bilo nič. Tanke so onesposobili in JLA se je predala. Preden pa sem šla od doma, sem za svoji hčerki Natašo in Nives pripravila potovalko z vsemi dokumenti, osnovnimi stvarmi in odejo. To sem nesla v klet. Če bi se kaj zgodilo, bi ju prijatelj iz bloka, upokojeni policist, prepeljal do moje mame Milke.«  Pripoveduje teta iz Logatca. »Po eni strani sploh nisem dojela, kaj se  dogaja. Ko so avioni leteli čez Logatec, smo to gledali … Vojne nismo tako občutili kot kje drugje … Ko je bila moja mama vpoklicana  v civilno zaščito, je bil neprijeten občutek, saj nismo vedeli, kaj se bo zgodilo. Drugače smo vsak dan sedeli na stopnicah bloka in gledali, kako avioni letijo čez Logatec. O tem, kaj se je dogajalo drugod, smo videli po televiziji. Če bi se pa kaj hujšega zgodilo, bi se zatekli v zaklonišče.«  Pripoveduje stric z Vrhnike. Dan pred »napadom” tankov ni bilo nobenega pritiska. Bil je navaden dan kot vsi drugi. Med 4. in 5. uro zjutraj so zabrneli tanki in cela Vrhnika se je začela tresti zaradi njihovega hrušča. Ko smo izvedeli, kaj se je zgodilo, smo bili vsi prestrašeni in zanimalo nas je, kaj bo, kako bo.«

Miha Podobnik,  8. a, razred Osnovna šola Spodnja Idrija
Mentorica: Nataša Hvala