Objavljamo nelektrorirane  prispevke mladih avtoric in avtorjev iz OŠ Cerkno, Črni Vrh nad Idrijo, Idrija in Spodnja Idrija, ki so prispeli na letošnji literarni natečaj ” Tudi pri nas je potekalo osamosvajanje Slovenije”  in so bili po mnenju strokovne komisije OZ VVS najboljši.

 

 

Vita Grudnik, Osnovna šola Cerkno, 7razred
Mentor: Roman Eberlinc

TUDI PRI NAS JE POTEKALO OSAMOSVAJANJE SLOVENIJE

Slovenska osamosvojitvena vojna ali vojna za Slovenijo, znana tudi kot desetdnevna vojna, je bila vojna, s katero je Republika Slovenija med 27. junijem in 7. julijem odbila napad Jugoslavije, s tem pa potrdila svojo neodvisnost od SFRJ. To je bil prvi oboroženi spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. Spopadi so potekali med Teritorialno obrambo pod vodstvom Janeza Slaparja, Ljudsko milico ter Jugoslovansko ljudsko armado pod vodstvom Veljka Kadijevića. Sodelovalo je 16.000 članov Teritorialne obrambe, 4.848 članov Slovenske policije ( slednja 27. junija tudi praznuje svoj dan ) ter 35.200 članov Jugoslovanske ljudske armade. Spopadi so na slovenski strani zahtevali 19 mrtvih ter 182 ranjenih, na jugoslovanski strani pa 44 mrtvih, 146 ranjenih in 4.693 zajetih. (vir: www.Wikipedija.si, http://www.24ur.com/ ).

O dogajanju v tistih dneh sem se pogovarjala s svojimi domačimi.

Moja mama je v času vojne ravno zaključila osnovno šolo. Spominja se, kako so 26. junija po televiziji še spremljali proslavo ob osamosvojitvi Slovenije, na kateri je tedanji predsednik Milan Kučan dejal: »Danes je dan za sanje, jutri je nov dan.« Takrat niso še niti slutili, da se bo naslednji dan namesto sanj začela vojna. Sprva, ko so to spremljali po televiziji niso mislili, da se dogaja kaj resnega. Jugoslovanska ljudska armada je takrat zasedla mejne prehode in letališče Brnik, saj je želela Slovenijo odrezati od sveta. Takrat so doumeli, da se je začela vojna. Bili so prestrašeni in upali so, da se spopadi ne bodo začeli tudi na Cerkljanskem. Srh jih je spreletel vsakič, ko so zaslišali letalo in ko so po poročilih poročali o dogajanju. Bili so že pripravljeni na najhujše, do česar pa na srečo ni prišlo, saj je bilo po desetih dneh z Brionskim sporazumom vojne konec. Veselje je bilo nepopisno, spominja pa se, da so kmalu zatem mediji poročali o začetku vojne na Hrvaškem.

Moj oče je odraščal na drugem koncu Slovenija, v Kamniku, je pa tudi on takrat zaključil osnovno šolo. Spomni se, da je bilo že nekaj dni prej slutiti napetost, saj niso smeli na tradicionalni končni izlet na morje, ampak le na enodnevni izlet na območju Slovenije. Obiskali so Postojnsko jamo. Prvi dan vojne sta njemu in njegovemu bratu starša iz službe po telefonu sporočila, da se je priče

la vojna in da naj ne zapuščata stanovanja. Ko sta prišla domov, sta ju odpeljala v Zgornjo Savinjsko dolino k babici in teti, kjer sta živela naslednjih deset dni, torej do konca vojne. Spominja se, da so se zvečer slišale eksplozije z mejnega prehoda Dravograd. Po koncu vojne je oče šel s prijatelji kolesarit do Komende, mimo katere je kolona tankov iz ene izmed ljubljanskih vojašnic odšla zavzet letališče Brnik. Eden izmed tankov je bil uničen in je ležal ob cesti, njegov prijatelj pa je splezal v tank, ter »si izposodil nekaj spominkov«. Seveda je bil tudi moj oče nepopisno vesel konca vojne.

Moja babica se spominja, da je imel njen sin, torej moj stric, sprejemne izpite na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo ravno na dan, ko so bombardirali letališče Brnik. Na vsak način je želel priti do Ljubljane ter ji s tem povzročal skrbi, a na njeno srečo so tisti dan po radiu sporočili, da so sprejemni izpiti prestavljeni za nedoločen čas. Povedala mi je tudi zgodbi njenih dveh bratov. Eden je bil poklican na Stražo, kjer je za Teritorialno obrambo postavljal tovornjake, da Jugoslovanska ljudska armada ne bi mogla nadaljevati svoje poti, a na srečo slednja do Straže sploh ni prišla. Njen drugi brat pa je bil vezist pri Teritorialni obrambi v Trnovskem Gozdu, Jugoslovanska ljudska armada pa je nanje celo streljala, a na srečo njen brat v boju ni bil poškodovan.

Vsi moji sogovorniki pa so mi povedali tudi, da so takrat otroke v porodnišnicah skrivali v zakloniščih. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije se je prvi dan vojne rodilo 70, drugi dan 77, tretji dan 61, četrti dan 42, peti dan 64, šesti dan 78, sedmi dan 67, osmi dan 70, deveti dan 63, deseti dan 81 in zadnji dan 38 otrok.

Sama sem zelo vesela, da ne živim v času vojne, ampak v mirni in samostojni državi. Hvaležna sem vsem, ki so se zavoljo samostojnosti borili v vojni.

 

Patrik Felc, OŠ Črni Vrh nad Idrijo, 9. razred
Mentorica: Darja Rupnik

OSAMOSVAJANJE SLOVENIJE

Osamosvajanja Slovenije, leta 1991, se zelo dobro spomnijo tudi moji starši. Večkrat pogovor nanese na dogodke, ki se jih spomnijo iz tega obdobja. Moja mama je v tistem letu ravno maturirala na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji. Za vpis na Ekonomsko fakulteto je morala opraviti sprejemne izpite, ki so bili planirani v začetku julija 1991. Takole se spomni tistih dni …

V torek, 25. junija 1991, se je mama z avtobusom odpeljala v Ljubljano na Ekonomsko fakulteto, urejat še zadnje formalnosti za sprejemne izpite. Z njo je šla tudi njena stara mama, ki je imela na ta dan pregled pri zdravniku v Ljubljani. Že ko so čakale na avtobusni postaji v Črnem Vrhu, so mimoidoči komentirali, da bi bilo glede na razmere bolje, da bi ostale doma. V medijih se je namreč že omenjalo razne aktivnosti Jugoslovanske ljudske armade. Vse do Logatca je vožnja z avtobusom potekala mirno. Na avtobusu so bili še drugi potniki, vsak s svojim namenom potovanja. Ko pa so prispeli na avtobusno postajo v Logatec, je na avtobus stopil član Teritorialne obrambe. Povedal je, da zaenkrat ni možna vožnja naprej proti Ljubljani in da bodo počakali. Kasneje so izvedeli, da so se na Vrhniki že začeli premiki enot Jugoslovanske ljudske armade in je Teritorialna obramba začela postavljati betonske barikade. Tako so približno dve uri čakali v Logatcu in vsem je postalo jasno, da do Ljubljane ne bodo prišli. Potem je prišel predstavnik avtobusnega prevoznika in povedal, da se bo avtobus vrnil na izhodišče, vendar po drugi poti. Preko Planine in Postojne so prišli do Ajdovščine. Tam sta morali mama in njena stara mama prestopiti na avtobus, ki je peljal preko Lokavca na Otlico in potem na Col. S Cola sta potem iz trgovine poklicali domov, da so jih prišli iskat. Vse skupaj je tole potovanje trajalo celih 12 ur, vendar na planirani cilj nista prišli.

Po tem dogodku so se začele aktivnosti Jugoslovanske armade stopnjevati. Mimo hiše, kjer je mama takrat živela, so do teh dogodkov vsake tri ure šli trije vojaki, ki so iz vojašnice v centru vasi – pri Osnovni šoli, hodili stražit skladišče orožja v vojašnicah v spodnjem delu vasi, nazaj pa so se vračali drugi trije, ki so stražo zaključili. Sumljivo je postalo, ko teh menjav straž ni bilo več. Takrat so posumili, da se nekaj pripravlja. In dejansko se je potem zgodilo najhujše – v noči s 1. na 2. julij 1991 je eksplodiralo skladišče orožja v Črnem Vrhu. Do takrat Črnovršci sploh niso vedeli koliko orožja in streliva je bilo dejansko v njihovi vasi. Ko je skladišče začelo goreti in se je slišalo samo občasno pokanje, verjetno skoraj nihče ni pomislil, da bo prišlo do tako hude eksplozije. Mama se te eksplozije spomni kot grozovitega poka, ki je imel za posledico nek vakum. Potem pa je sledila grozna tišina … Posledice pa so bile tudi grozne – razbita okna, okna, ki so bila zaprta, so bila cela premaknjena, vhodna vrata dejansko izruvana … Ko so po eksploziji prišli na ulico, so se zaslišale sirene rešilnih avtomobilov in gasilcev. Steklovina je bila vsepovsod, po tleh so ležala cela okna, nekateri ljudje so jokali, nekateri so bili v šoku in so kar tavali, veliko je bilo porezani …To so prizori, ki so še danes živi …V ljudeh je bil strah, da je to šele začetek nečesa hujšega.

Tisti, ki so bili dovolj pri močeh, so se takoj lotili odstranjevanja steklovine. Na pomoč so prišli tudi prebivalci zaselkov, kjer so eksplozijo samo slišali. Policaji so stražili trgovino in pošto sredi vasi, saj je obstajala nevarnost, da bi se začele kraje … Zrak je bil poln dima. Ko se je začelo daniti, so se pokazale še širše razsežnosti te eksplozije in panika med ljudmi. Kaj če bo še počilo?

Zjutraj so pripadniki Teritorialne obrambe zagotovili, da ni več strahu za dodatne eksplozije in začelo se je pospešeno odstranjevanje posledic in sanacija. Podjetje Final je kar sredi vasi postavilo delovna mesta za menjavo stekel. Ljudje so pripeljali razbita okna in potem čakali v vrsti, da so jih delavci Finala zamenjali … Zelo počasi se je življenje v vasi začelo normalizirati. Slišale so se razne variante, kako je do eksplozije prišlo, kdo je kriv, kako so vojaki JLA bežali, kdo jih je videl …

Tako se dni osamosvojitvene vojne spominja moja mama, ki je iz medijev potem izvedela, da so sprejemni izpiti na fakulteto do nadaljnjega prestavljeni … Konec avgusta 1991 jih je potem tudi opravila in postala študentka Ekonomske fakultete.

 

Tadej Gnezda, OŠ Idrija, 9 razred
Mentorica: Katarina Uršič

TUDI PRI NAS JE POTEKALO OSAMOSVAJAJE SLOVENIJE – VPOKLICI

Leto 2016 je bilo leto mnogih proslav. Praznovali smo 25 obletnico osamosvojitvene vojne za Slovenijo, 25 obletnico odhoda zadnjega vojaka JA iz ozemlja Slovenije. Slovenija je takrat dejansko postala samostojna, suverena država. V spominu mi je ostala čudovita proslava ob Dnevu državnosti, ki smo jo učenci pripravili 24.junija. Takrat so veterani vojne za Slovenijo ob spremljavi himne , ki so jo peli učenci, v počastitev rojstva nove domovine na drog pred osnovno šolo   izobesili slovensko zastavo. Ob dvigu je zaplapolala v vetru, svobodna in ponosna. »Prav tako, kot pred 25 leti, ko jo je ob dvigu bučno pozdravila navdušena in srečna množica krajanov« , je dejala moja stara mama Lenca.

»Daj Lenca, povej mi še kakšen dogodek iz časa osamosvojitvene vojne, « sem prosil Lenco. Malce se je zamislila in začela.

»Vsako jutro so na štab prihajali naši poveljniki in poročali, kakšno je stanje na terenu, kaj se je dogajalo in kakšna so predvidevanja. Vojaki so se neprestano premikali , kar je bilo iz strateškega vidika zelo pomembno. Splošna ugotovitev vseh pa je bila, da postajajo utrujeni. To pravzaprav ni bilo nič presenetljivega. Nekateri so bili vpoklicani in opravljali vojaško dolžnost že cel mesec pred začetkom vojne. To je bil tako imenovan zaščitni vod, ki je opravljal varovanje pomembnih objektov. Pa tudi drugi. Saj mogoče ni šlo toliko za fizično utrujenost. Verjetno je bila psihična dosti večja. Ko so bili vojaki vpoklicani, se je vojna namreč šele začela in prav nihče ni mogel vedeti, kakšne razsežnosti bo dosegla in koliko časa bo trajala. Ob vpoklicu je bilo treba takoj zapustiti   družino, otroke, starše, punco. To so čustveno in psihično   zelo težki trenutki . Kdor jih nikoli ni doživel, mu ni zameriti, ker jih ne bo mogel nikoli razumeti.

Komandant se je s poveljniki posvetoval, tehtali so najboljše možnosti. Ker vsi vojaški obvezniki še niso bili vpoklicani, je padla odločitev, da jih vpokličejo, Domov na počitek pa pošljejo vse , ki so bili do sedaj že na opravljanju dolžnosti. Odločitvi je botrovalo tudi dejstvo, da je JA iz dneva v dan izgubljala svojo moč.

Nemudoma je bilo potrebno začeti pisati vpoklice. Z Oddelka za ljudsko obrambo (to ni bila vojaška služba, kot mi, pač pa civilna) je prišel kolega s škatlo, kjer so bili podatki o vojakih. Pričela sva s pisanjem…Pa ne sama. Na Oddelku za ljudsko obrambo so pisali vpoklice tudi ostali uslužbenci. Mudilo se je. . Ime , priimek, naslov, ura in kraj kjer se je moral javiti…Nekatere sem poznala, drugih ne. Pisali smo dolgo v noč. Tajnica je vse vpoklicne obrazce skrbno zložila v kuverte po krajevnih skupnostih, kjer so vojaki stanovali, ker je s tem načinom aktiviranje vojakov bilo najhitrejše   in zanesljivo. Kolega z Oddelka za LO, sodelavec z varnostne službe in jaz smo po mizah pobrali vse kuverte in jo hitro mahnili čez trg na krajevno skupnost, kjer so čakali kurirji. To so bili posebno zanesljivi ljudje, ki so dobro poznali teren . Vedeli so, kakšna je njihova naloga in lahko rečem, da v času vojne nad nikomer nismo bili razočarani. Svojo nalogo so dostikrat opravljali ponoči. Ne bi si želela biti v njihovi koži, ko so sredi noči z zvonjenjem in trkanjem vročali neprijazno , pa nadvse pomembno in potrebno pošto.

Ko smo se vračali na štab, sem pred občinsko stavbo pozdravila očeta. Stal je tam zbrano in ponosno, na rami je imel puško. Odločno je držal za jermen. Bil je v službi Narodne zaščite Njegova naloga je bila varovati občinsko stavbo. Ni bilo videti, da bi mu nočne ure prišle do živega.. Bravo ata. To srečanje je zame imelo globok pomen. Nisva se srečala kot oče in hči, pač pa kot dva , ki se borita za isti cilj. Kakšno čudno naključje! . Velikokrat mi je pripovedoval o svojem dedu, ki je bil ruski vojak , o svojem očetu, ki je bil partizan v drugi svetovni vojni, o fašizmu, ki mu kot otroku ni dovoljevalo slovenske besede, o vojnih grozotah, ki jih je videl na Gori«. Po vsem tem ni mogel razmišljati drugače, kot je. Kolikor sem ga poznala, bi se vedno odzval klicu domovine. Ne glede na leta. Resnici na ljubo, se mi je takrat zdel kar star in bi človek mirno izustil : eh, kaj bodo ti starčki! P a je dejansko imel manj let, kot jih imam sedaj sama…kar sram me je. Te »starčke« je življenje marsičesa naučilo, zato je bila njihova ljubezen do domovine z leti še večja in močnejša. Prav zato jih je v osamosvojitveni vojni preko Narodne zaščite sodelovalo veliko.

Vrnili smo se na Oddelek na ljudsko obrambo in z olajšanjem povedali, da so kurirji že prevzeli pošto. Takrat me je skoraj kap. Na mizi pri oknu sem zagledala še eno kuverto. Spregledali smo jo! Kako smo mogli biti tako nepazljivi! Sodelavec z Ljudske obrambe jo je brez besed pograbil in z njo dejansko zbežal iz pisarne. Nastala je popolna tišina, ki je trajala, dokler ni prišel nazaj in dejal: »še vse pravočasno«. Olajšanje z grenkim priokusom. Vidiš Tadej, tako se je zgodilo« je svojo pripoved zaključila Lenca.

»Verjetno ste bili utrujeni tudi vi«, sem dodal. Želel sem zmanjšati občutek krivde. Samo skomignila je z rameni.

Vsako rojstvo je veličastno, zdi se čudež, ki pa se nikoli ne zgodi kar sam. Tudi rojstvo lastne države ne. Učenci naše osnovne šole smo v decembru pripravili proslavo v počastitev Dneva samostojnosti in enotnosti. Ena , edina, edinstvena je pisalo na našem vabilu, ki se mu je odzvalo veliko število obiskovalcev, med njimi tudi veteranov vojne za Slovenijo , na kar smo bili ponosni. Veliko smo se o tem pogovarjali v šoli in doma, zato vedno bolj razumem in se zavedam pomena besed. Brez tolikšne enotnosti naroda, ki se je na plebiscitu decembra leta 1990 odločalo o samostojnosti, ne bi nikoli imeli svoje države.! To je v svojem govoru poudaril tudi slavnostni govornik g. Pavšič Tomaž. Seveda je bilo za to treba plačati svojo ceno, žal tudi z življenji. Zato je neprecenljiva. Še enkrat pa se je potrdilo dejstvo, da je enotnost naroda naša največja moč in bogastvo. Pa ohranjanje in spoštovanje vseh zgodovinskih dejstev prav tako. Ni bilo lahko, je pa bilo vredno.
Pripovedovala je moja stara mama Lenca Kržišnik.

 

Neža Carli, OŠ Spodnja Idrija, 7 razred
Mentorici: Ana Sever Božič in Urška Lahajnar Ubajiogu

VOJNI VETERANI

Vojni veterani so fantje in možje, ki so takrat v osamosvojitveni vojni sodelovali na strani teritorialne obrambe. V tej vojni je sodeloval tudi moj stric, ki mi je povedal svojo zgodbo.
Vsi smo bili navdušeni nad izidom referenduma in se veselili, da bomo končno imeli svojo državo. Težko smo pričakovali 25. junij, ko naj bi bila samostojna Slovenija tudi uradno razglašena. Še danes mi odzvanjajo v glavi besede predsednika Kučana, da »so danes dovoljene sanje, jutri bo nov dan.« In res je prišel nov dan. Kratkotrajnemu veselju so sledili dnevi zaskrbljenosti. JNA je začela uresničevati svoje grožnje, na cesto je poslala tanke, surovo prebijala barikade, zračni prostor so preletavali avioni, z vseh koncev države so prihajale strašne novice.
Na novo rojena država pa pod vsemi pritiski ni klonila, nekaj svoje vojske je vpoklicala že prej. Jaz sem bil vpoklican, ne vem točno, drugi ali tretji dan. Poziv so mi prinesli na delovno mesto. S težkim srcem sem se odpravil proti domu, da se preoblečem v vojaka. Doma sem takrat imel ženo, dve leti starega sina, in komaj smo začeli graditi hišo. V misli so mi prihajali tudi temni občutki. Kaj, če se ne vrnem, saj je šlo za pravo vojno s pravo bojno municijo, taka vojna pa prinaša tudi žrtve.
Zbrali smo se na kmetiji pri Svetiku. Dobili smo orožje in strelivo, razpoloženje pa je bilo povsem drugačno, kot je bilo navadno na vojaških vajah. Na alkohol niti pomislili nismo, pa tudi malica na Iskri nam ni teknila. Pozno popoldne smo se odpravili proti Kanomlji in na eni izmed domačij prespali na seniku. Spanja pa ni bilo prav veliko. Zjutraj smo se vkrcali na avtobus in se odpeljali v bližino Godoviča. Tam smo ostali dva dni in eno noč. Prikrito se je šepetalo, da se nekaj pripravlja. Jaz sem prišel s straže in ravno dobro zadremal, tako da poka sploh nisem slišal. Zbudil me je šele hrup, ki ga je povzročila kanonada za uzbuno. Od tovarišev sem izvedel, da se je po dolini slišala silovita eksplozija. Pozneje je ne vem od kod prišla vest, da je JNA razstrelila lastno skladišče orožja in streliva v Črnem Vrhu nad Idrijo. Že tako slabo in zaskrbljeno vzdušje so še povečevali tranzistorji, ki so poročali o napadih in spopadih. Naša enota se je drugi dan peš odpravila proti Goram nad Idrijo. Hodili smo po gozdu, imeli oči in ušesa na pecljih in tako mimogrede tudi kako kosilnico slišali kot helikopter. Tudi v noči, ki smo jo spet preživeli na seniku.
Prišel je dan, ko smo po radiu slišali novico, da je razglašeno premirje. Čeprav so poročali o kršenju, so se stvari vendarle počasi umirjale. Naša enota se je vrnila na območje Kanomlje. Stroga pripravljenost je nekoliko popustila, začeli so se tudi prvi odpusti domov, čeprav samo za nekaj ur. Tako, da smo se lahko pošteno skopali in preoblekli, saj smo od ležanja po senikih in grmovju že kar pošteno zaudarjali. Ob prihodu domov me je čakalo novo presenečenje, sin me namreč ni več spoznal.
Stvari so šle v pravo smer, vojska se je vrnila v vojašnice, naša enota je še ostala pod orožjem. Čas smo si krajšali, da smo pomagali kmetom pri spravilu sena. Jaz sem bil pogosto tudi doma. Pa še koga sem peljal s seboj. Prišla pa je tudi dobra novica, da bodo vpoklicali druge enote in nas zamenjali. To se je tudi zgodilo in naša enota je bila razpuščena. Tudi dogodki na nivoju države so se odvijali tako, da mi ni bilo več treba obleči uniforme oz. prijeti za puško.
To je bila zgodba, ki jo je podoživel moj stric, udeleženec osamosvojitvene vojne za Slovenijo.