Zveza veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS) in Združenje policijskih veteranskih društev SEVER (ZPVD SEVER) sta ob koncu leta 2014 predsedniku Državnega zbora (DZ) predlagali, da se dan, ko je Slovenijo oktobra leta 1991 zapustil zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade (JLA) razglasi za državni praznik .Predlog je v parlamentarni postopek vložil gospod Marjan Dolinšek, sicer član poslanske skupine SMC. Predlog je podprla velika večina poslancev DZ in od takrat je 25.oktober državni praznik, ni pa dela prost dan.
V utemeljitvi predloga je zapisano, da je Slovenija na ta dan, ko je ostala brez tuje vojaške sile na svojem ozemlju, postala ne samo pravno formalno, temveč tudi dejansko suverena država. Od tistega trenutka dalje je samo teritorialna obramba skrbela za obrambno varnost, slovenska policija in drugi državni organi pa za notranjo varnost Republike Slovenije. V mesecih, ki so sledili, je naša država postala mednarodno priznana članica družine evropskih narodov. Uresničile so se želje naših prednikov, da bodo nekoč sami ali pa vsaj njihovi potomci živeli v svoji lastni in suvereni državi .Prav izraz »suverenost« in »suvereni« so poudarjali številni pomembni predstavniki Slovenije v svojih nastopih ob državnih in drugih pomembnih praznikih tako doma kot tudi v mednarodnih organizacijah in združenjih, katerih polnopravna članica je postala Slovenija.
V nadaljevanju predloga so izpostavili, da je koncept suverenosti mogoče razumeti v povezavi z narodom, ljudstvom, državo ali človekovimi pravicami in svoboščinami, vendar je le pri človekovih pravicah in svoboščinah možno govoriti o dejanski in pristni suverenosti, saj gre pri ostalih konceptih bolj za teoretično predpostavko o suverenosti kot suvereni pravici do samoodločbe (narod), za neobstoj dejanske suverenosti (ljudstvo), oziroma da je državna oblast le bolj ali manj avtonomna, ne pa dejansko popolnoma suverena (država). (predlog ZVVS in ZPVD SEVER,št.286/2014,01.12.2014).
Predstavniki ljudstva so na plenarnem zasedanju DZ predlog z veliko večino glasov podprli in od takrat v Sloveniji praznujemo 25.oktober kot državni praznik, poimenovan Dan suverenosti.
Namen pričujočega prispevka ni razprava o pojmih »suverenost«, «suveren«, kajti o tem je bilo mnogo napisanega in še več povedanega. Danes moramo suverenost držav razumeti predvsem v novih okvirjih, ki jih je prinesel proces globalizacije in pojem klasične westfalske suverenosti se je znašel v krizi, ker se ni bil sposoben prilagoditi novim razmeram teoretične opredelitve, ki rušijo temelje sodobne suverenosti. Vemo tudi, da se je Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo (EU) in NATO zavestno odrekla dela svoje suverenosti, posebej na obrambnem, varnostnem in monetarnem področju. Vendar naj kljub temu nekoliko poenostavim razumevanje navedenega pojma. Razumevanje suverenosti države je pojem, ki ima odločujoč pomen le v razmerju do drugih držav in naša samostojna država mora biti suverena na svojem ozemlju. Navedeno razumevanje pomeni neodvisnost naše države nasproti drugim državam, zato je ravnanje oz. upravljanje države, ki jo državljani zaupamo politikom ob vsakokratnih volitvah, eno najpomembnejših dejanj v zgodovini sodobne demokracije. Vsakokratne volitve so instrument demokracije,s katerim lahko politično elito , pa tudi posamezne politike, ki zaradi strankarskih in tudi osebnih interesov razprodajajo državno suverenost po »koščkih«legalno in legitimno kaznujemo z neizvolitvijo.
Vrnimo se v obdobje konca osemdesetih let, ko so se v mednarodni skupnosti dogajale velike spremembe. Razpad vojaške zveze, imenovane varšavski pakt, padec berlinskega zidu in železne zavese, konec hladne vojne in začetek demokratičnih procesov v celotni vzhodni Evropi so začeli kazati obrise nove in drugačne Evrope.
Procesi demokratizacije so zajeli tudi takratno Jugoslavijo. Posebej intenzivni so bili v Sloveniji, kjer so se s pojavom novih političnih strank jasno izražale želje in hotenja po večstrankarskem sistemu in kasneje tudi po osamosvajanju in samostojnosti. In osamosvajanje Slovenije je v letu 1990 dobilo končni cilj v samostojni in neodvisni državi, katero je Skupščina Republike Slovenije 25.junija 1991 tudi razglasila. V tistem trenutku je Republika Slovenija tudi formalno dobila in prevzela polno pooblastilo, utemeljeno v mednarodnem pravu, t.j. pravico in odgovornost za svojo obrambo. In nacionalna obramba je bila v tistem trenutku zgrajena in je tudi delovala. To je bilo takrat pomembno predvsem zato, ker je slovenska državna elita že ob koncu leta 1990, natančneje po plebiscitu predvidela, da bo ob razglasitvi neodvisnosti prišlo do varnostne krize in se je nanjo zelo intenzivno pripravljala. Vodstvo države se je namreč odločilo za proaktivni način reakcije in sicer za obrambo z uporabo obrambnih sil, torej Teritorialne obrambe (TO) in milice.
Gotovo je poimenovanje pričakovanih izrednih razmer z izrazom varnostna kriza takrat bila ustrezna. V načrtu obrambe, katero je izdelalo takratno vodstvo Narodne zaščite (NZ), kasneje poimenovano Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ), je bila JLA prvič označena kot nasprotnik obrambnim silam Slovenije. Po branju omenjenega načrta pa smo vojaki razumeli omenjeni načrt kot vojni načrt in kot načrt priprav enot TO na vojne razmere in vojno.
V nobenem zgodovinskem viru, nastalem po osamosvojitveni vojni za Slovenijo nisem zasledil navedbe, da je slovenska politična elita zavestno ravnala po teoretični opredelitvi Carla von Clausewitza, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Vendar neizpodbitno dejstvo je, da je slovenska politika imela na razpolago obrambne sile, ki jih je ob pravem času in na pravi način tudi uporabila in da so obrambne sile svojo nalogo uspešno izpolnile in tako omogočile doseči zastavljeni politični cilj, t.j. imeti svojo lastno in samostojno državo.
Danes lahko v marsičem podoben proces osamosvajanja spremljamo v Španiji, kjer je kriza ustavne ureditve glede položaja Katalonije. Na tem mestu ne želim pisati o minulem referendumu v Barceloni, tudi ne o uporabi nesorazmernega obsega nasilja zoper zagovornike samostojnosti. Želim pa izpostaviti komentarje in ocene, predvsem pa primerjave o podobnostih in razlikah med Slovenijo in Katalonijo nekaterih naših vidnih političnih osebnosti z bogatimi izkušnjami iz časa osamosvajanja Slovenije. Naj strnem bistvene ugotovitve teh primerjav:
-razlika v enotnosti celotne družbe; medtem, ko je slovenska družba bila enotna, ima katalonska družba precej različna stališča oz.je neenotna
-v primeru Slovenije je bilo vprašanje legalnosti urejeno tako z zvezno ustavo kakor tudi slovensko in nato ob koncu še z ustavnimi dopolnili, torej je bilo naše osamosvajanje s pravnega vidika nesporno
-načelo legitimitete je bilo zagotovljeno z visoko podporo ljudi na plebiscitu
-v primeru slovenskega plebiscita takratna jugoslovanska oblast ni uporabila fizičnega nasilja zoper volilce
-Jugoslavija je bila ob koncu osemdesetih let v globoki krizi,medtem,ko takšne krize v Španiji danes ni,kljub temu se španski predsednik vlade vede enako,kot predsednik vlade Jugoslavije,ki je želel zaščititi celotno ozemlje takratne države
-katalonci se zaradi španske ustavne ureditve ne morejo sklicevati na legaliteto
-španske oblasti kataloncem zaradi nizke udeležbe volivcev na referendumu, kar je posledica tudi policijskega nasilja, odrekajo legitimiteto
Ob navajanju navedenih razlik in podobnosti pa pogrešam enega izmed bistvenih, celo odločujočih dejavnikov. Slovenija je imela organiziran in delujoč obrambni sistem, s svojimi obrambnimi in varnostnimi silami. TO kot organizirana, opremljena in usposobljena ter vojaško vodena vojaška sila, ki je skrbela za vojaško obrambo in milica, ki je skrbela za notranjo varnost ter v vojni opravljala tudi čisto vojaške naloge sta bili tista sila, ki je z orožjem v roki podprla plebiscitarno odločitev slovenskega naroda, da želi živeti lastni, samostojni in suvereni državi. Torej je slovenska politika imela v rokah sredstvo, s katerim je lahko nadaljevala politiko osamosvajanja države.
Danes lahko z gotovostjo trdim, da brez lastne in predvsem učinkovite obrambne sile osamosvojitev Slovenije ne bi bila uresničena. To pomembno dejstvo pri ocenjevanju in primerjavah, danes s Katalonijo in jutri morda še s kom, ne bi smeli zanemariti in spregledati.
Čeprav je čestitka nekoliko daljša je njen namen predstaviti pomen takratne organiziranosti obrambnih sil na katere se je državno vodstvo lahko oprlo in zagotovilo oboroženo podporo osamosvojitvenega procesa. V teh oboroženih silah smo sodelovali mi, veterani vojne za Slovenijo ter izpolnili vsa pričakovanja in opravičili visoko stopnjo zaupanja, ki smo jo imeli med državljani Slovenije.
Čestitam ob Dnevu suverenosti.

generalmajor Ladislav Lipič

Foto: J. Erjavec, M. Jordan