“A greš?” me je pobaral naš pridni sekretar. Hm, lahko pa bi. Srečanje predsedstev OZVVS Severnoprimorske pokrajine s kolegi na Koprskem. In tako sem se znašel v sredo 22-ega novembra na avtobusu pred značilno Perlo v Gorici. Vstopili smo v avtobus, v katerem so že bili naši prijatelji veterani iz Gornjega Posočja, Kanala in Brd. V Ajdovščini smo naložili še prijatelje od tam in iz Idrije in tako pridno proti morju.
Ob krožišču za Ankaran smo spoznali resnico o krutem srečanju pripadnikov naše TO s takratnimi vrstniki v JLA. Lepo obeležje ali spomenik je tu dostojen pomnik na takratne dogodke. V spomin in opomin, da se kaj podobnega nikoli več ne bi dogodilo, sta nam dogodek lepo orisala Valter Viler in Vlado Ličen, sedanji in nekdanji predsednik pokrajinskega odbora ZVVS za ta predel naše domovinice. Pozorno smo poslušali in nato kar odhiteli proti Ankaranu, kjer je v prostorih bivše bolnišnice lepo urejena vojašnica, v kateri domuje naš 430. mornariški divizion. Deluje v več odredih. Med drugim odred za podvodne dejavnosti, odred večnamenskih plovil in odred za podporo delovanju. Prijazno smo o organiziranosti in pomenu enote, kot tudi slovenske obale, slišali v nazornem prikazu namestnika poveljnika diviziona. Enota je razmeroma maloštevilna, a prepoznavna in pomembna tudi v mednarodnih okvirih. Po jedrnati predstavitvi smo se z avtobusom popeljali v bližnjo luko Koper. Že ob vstopu smo se čudili prometnemu živžavu znotraj te in njeni urejenosti. Tako smo se umirjeno pod vodstvom prijateljev iz SV pripeljali do priveza našega “Triglava”. Nekateri prvič drugi ne, smo tako lahko radovedno prisluhnili tolmačenju vsega kar je na tem plovilu. Še in še bi človek vrtal v prizadevnega častnika in hodil po hodnikih v podpalubju. Občutka, da smo na mogočnem plovilu se tu ne moreš znebiti. Za naše razmere – veličastno in zelo humano poslanstvo vsega kar je na “Triglavu”. Naj tako ostane in naj vse to služi res še naprej človekoljubnim in upam, da nikoli ne krutim dejavnostim.
Prijazno slovo od dela posadke in že smo se premaknili v drugi konec Luke, kjer smo pričakali prijaznega in energičnega vodnika po Luki. Tu je preživel celo delovno obdobje svojega življenja. Njegov zanos, ponos in iskrivo pripovedovanje o vsem, kar je tu bilo, kar tu je in kako naj bo, so nas prikovali na sedeže v avtobusu z močno odprtimi ušesi. Neverjetno je, koliko reči se dogaja na tem prostorčku naše obale. To je res organizacijski čudež, rezultat velike volje in znanja vodilnih ter vseh zaposlenih in nauk za vso našo domovinico o tem, kako se dobro gospodari. Celo uro smo imeli med ogledom iz avtobusa kaj slišati in marsikaj občudovati. Veličastno in v ponos vsem Slovencem! Vsi bi morali to spoznati, da bi lahko dovolj cenili, kar imamo.
Polni vtisov smo se potem zapeljali mimo Izole do predela nad njo, kjer smo videli kje je novi apartma za potrebe članov ZVVS. Pri Belvederju smo ob dobrem kosilu rekli še nekaj uradnih in poslušali pozdrave ter izkušnje veteranskih prijateljev Valterja Vilerja, Danijela Božiča in Elvina Maršiča. Čas je pri tem hudo brzel.
Po kosilu in omenjenem pogovoru spet v avtobus in proti Divači, kjer smo na vpadnici postali ob zanimivem obeležju. Tu je »dan prej« 26-ega junija 1991 počil prvi strel v slovenski osamosvojitveni vojni. Pričanja prijateljev Zvoneta Vatovca in Draga Božaca, ki sta takrat delovala na tem območju, razkrivajo veliko, o čemer vemo zelo malo ali pa nič iz tistih “naših” časov v letu 91. Pozorno in radi smo prisluhnili, da smo se nato popeljali do veličastnega muzeja v Lokvi. Tu je vedno zanimivo in mislim, da bi tu postaval cel teden, dan za dnem. Ceno vsemu temu povečuje živ leksikon še dokaj mladega lastnika, tudi veterana, kateremu se ne morem načuditi koliko zanimivih podatkov je pospravil v svoje spominske predalčke. Še in še ga je lepo poslušati, kako natresa podrobnosti o eksponatih, ki so res edinstveni in postavljeni v zanimivi zgradbi. Ta bi morala biti veliko večja, da bi lahko pokazal vse, kar ima. Lepo in veličastno.
Obisk v muzeju smo zaključili še z ogledom slik Toneta Kralja v vaški cerkvi poleg muzeja. Danes si skoraj ne moremo predstavljati, da si je upal slikar v času italijanske okupacije s svojimi freskami izraziti odkrit upor proti fašizmu in proti vojni.
Tako nas je tu doletela neizogibna ura, ko smo morali proti domu. Med vožnjo smo obudili spomine še na severnoprimorski »dan prej«, nato pa strnili sveže vtise. Dan je bil zelo prijetno natrpan in prav je, da se udeleženi iskreno zahvalimo vsem gostiteljem in prijatelju Vladu Sedeju, ki je tako skrbno in temeljito zasnoval ta naš obisk in posvet na Koprskem. Verjamem, da si taka strokovna srečanja in posvet želimo vsi. Še kdaj.
Toni Gleščič, foto: Jože Erjavec
