Udeležence srečanja veteranov vojne za Slovenijo na Vojskem, ki je bilo posvečeno počastitvi Dneva državnosti in spominu na delovanje pehotno učne čete TO Idrija, ki je v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo delovala na Vojskem, je nagovoril tudi poslanec Državnega zbora Samo Bevk. V svojem nagovoru je povedal:
“Spoštovane veteranke in veterani vojne za Slovenijo, dragi gostje!
Že po tradiciji se vsako zadnjo soboto v juniju veteranke in veterani srečate na Vojskem, kjer ste letos že štirinajstič organizirali strelsko tekmovanje z malokalibrsko puško in pohod po vojskarski planoti, ki se zaključujeta s tovariškim srečanjem.
Dovolite mi, da vas prav prisrčno pozdravim ter se v uvodu najprej zahvalim organizatorju današnje prireditve Območnemu združenju veteranov vojne za Slovenijo Idrija-Cerkno ter predsedniku združenja gospodu Zorku Velikanje za povabilo ter priložnost za krajši nagovor.
Osamosvojitev Slovenije je bil brez dvoma izredno dolg zgodovinski proces uveljavljanja samobitnosti slovenskega naroda v različnih državnih tvorbah.
Od programa Zedinjene Slovenije sredi 19. stoletja, do Maistrovih borcev ob koncu prve svetovne vojne, ki so ubranili severno mejo ter narodnoosvobodilnega boja in partizanskih borcev.
Z osamosvojitvijo leta 1991 smo Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani uresničili prizadevanja za državno samostojnost in suverenost ter mednarodno priznanje Slovenije. Osamosvojitveni proces je v sklepni fazi trajal od razglasitve majniške deklaracije, ustavnih amandmajev leta 1989 in prvih večstrankarskih parlamentarnih volitev, preko plebiscita, izvedenega 23. decembra 1990 ter osamosvojitvene vojne do sprejema Republike Slovenije v OZN leta 1992. S tem je bilo zaokroženo dolgotrajno prizadevanje za uveljavitev samobitnosti slovenskega naroda.
V slovenski politiki se je do leta 1990 postopoma oblikovalo soglasje o slovenski suverenosti in poti kako jo doseči. Takratna vladna koalicija in opozicija sta se ob plebiscitnem vprašanju »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« poenotili tako kot še nikoli v svoji nacionalni zgodovini. Zato lahko plebiscitarno odločitev o tem vprašanju na splošnem ljudskem glasovanju označimo ne samo kot dan samostojnosti, temveč tudi kot dan enotnosti Slovenk in Slovencev ter vseh državljanov Republike Slovenije.
Nič ni samoumevnega, za svobodo in svoje pravice se je potrebno boriti. Tako smo plebiscitarno odločitev slovenskega naroda in vseh državljank in državljanov, da želimo živeti v samostojni in neodvisni državi Republiki Sloveniji, morali ubraniti tudi z orožjem.
25. junija 1990 je slovenska skupščina na podlagi odločitve na decembrskem plebiscitu sprejela vse potrebne osamosvojitvene dokumente, Temeljno ustavno listino o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji, ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine in Deklaracijo o neodvisnosti.
Po slovesni razglasitvi naše države, Republike Slovenije, na državni proslavi pred slovenskim parlamentom v večernih urah 26. junija, ko so se prižgali kresovi in je na Triglavu zaplapolala slovenska trobojnica, je Jugoslovanska ljudska armada že naslednji dan začela oborožen napad na Slovenijo. Začela se je vojna za osamosvojitev Slovenije. Zahtevala je številne smrtne žrtve in ranjene na obeh straneh. Uničenega je bilo veliko premoženja.
V naših krajih, na Idrijskem in Cerkljanskem, je še posebej v spominu ostala silovita eksplozija skladišča orožja in razstreliva, ki je razdejala Črni Vrh. Čeprav pri nas ni bilo neposrednih bojnih konfliktov, pa je prav, da poudarim, da so se tukajšnje občinske civilne strukture, pripadniki Teritorialne obrambe in pripadniki policije zelo angažirali pri zavarovanju in nadzoru območja.
Teritorialna obramba v takratni Občini Idrija je bila v začetku devetdesetih let, kot sestavni del Teritorialne obrambe Republike Slovenije, katere 50-letnico ustanovitve bomo praznovali letos jeseni, dobro organizirana oborožena sila. Štela je 744 pripadnikov, občinski štab in enote Teritorialne obrambe Idrija so bile dobro oborožene in opremljene, predvsem pa dobro izurjene in usposobljene.
Posebno vlogo je imela 30. Pehotna učna četa, ki je bila mobilizirana 24. junija 1991, štela je okrog 30 pripadnikov, poveljeval pa ji je stotnik Milan Cvelbar. Enota se je namestila v počitniškem domu IMP tu na Vojskem, nekdaj je bil do dom rudarjev, danes pa Center šolskih in obšolskih dejavnosti.
Njena naloga je bila formiranje in vodenje zbirnega centra za prebegle častnike in vojake JLA. V zbirnem centru, njegova javka je bila v Gorenji Trebuši, so sprejemali prebegle vojake, jih namestili, zasliševali in potem vračali na domove. Skozi zbirni center je šlo več kot 100 pripadnikov JLA, pri njegovem vojaškem varovanju pa je sodeloval oddelek pripadnikov Zaščitnega voda Občinskega štaba Teritorialne obrambe Idrija. Zbirni center je zaključil svoje delo sredi julija, pripadniki učne čete pa so se vrnili k svojim družinam in na svoja delovna mesta.
Od tistih prelomnih dogodkov je minilo že 27 let. Slovenija je v tem času doživela velik napredek, postala je članica Evropske unije in zveze NATO, uvedli smo evro, postali del Schengenskega območja, predsedovali smo Svetu Evropske unije. Soočila pa se je tudi z velikimi izzivi, še posebej med veliko gospodarsko in finančno krizo, ki se je začela pred desetimi leti.
Danes se zdi, da je najhuje za nami. Imamo visoko gospodarsko rast, eno najvišjih v Evropski uniji, zmanjšalo se je število brezposelnih. Toda, če res želimo državo in družbo v kateri bomo zadovoljno živeli, moramo stopiti skupaj, ne glede na razlike med nami, ne glede na to kdo bo pristal v vladni koaliciji in kdo v opoziciji. Le složni, okrog najbolj pomembnih nacionalnih projektov, kot so ureditev zdravstva, spodbujanja gospodarstva, delovanja pravne in socialne države ter varnosti države in njenih državljanov, bomo zmogli pot uspešno nadaljevati. Hvala lepa”.