Zveza veteranov vojne za Slovenijo je 10. oktobra 2018 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani pripravila osrednjo državno proslavo ob 50 letnici od ustanovitve Teritorialne obrambe.
Veterani vojne za Slovenijo, nekdanji teritorialci in drugi udeleženci, ki so dodobra napolnili osrednjo dvorano na Gospodarskem razstavišču, so z zanimanjem prisluhnili in z večkratnimi aplavzi izrazili svoje strinjanje in podporo mislim in besedam, ki jih je v pozdravnem nagovoru udeležencem namenil predsednik ZVVS Ladislav Lipič.
Takega navdušenja in odobravanja udeležencev pa ni bilo čutiti nad stališči, ki jih je v svojem slavnostnem govoru predstavil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.
Nagovor predsednika ZVVS Ladislava Lipiča v nadaljevanju objavljamo v celoti.
“Spoštovane vojne veteranke in vojni veterani, pripadniki TO,
spoštovani predsednik RS in vrhovni poveljnik obrambnih sil,
spoštovani visoki gostje
»Oblikovanje teritorialne obrambe pred 50. leti pomeni ponoven začetek nastajanja oborožene sile slovenskega naroda«.
Navedel sem besede generalmajorja Janeza Slaparja, prvega načelnika Republiškega štaba za TO, ki je bil prvič v zgodovini slovenskega naroda podrejen Predsedstvu Republike Slovenije kot vrhovnemu poveljniku slovenskih obrambnih sil. Izrečene so bile 49 let po začetku uvajanja TO kot obrambne strukture znotraj splošnega ljudskega odpora. Na podlagi sklepov, sprejetih na 64. seji Skupščine SR Slovenije , ki je bila 27. septembra 1968, so bile razvidne vsebine, ki so vodile do ustanovitve Republiškega štaba za splošni ljudski odpor. 20. novembra 1968 je slovenski izvršni svet sprejel odlok o ustanovitvi Republiškega štaba, kar označujemo tudi kot ustanovni dan TO. Tako se je leta 1968 zgodilo tisto, po čemer so Slovenci hrepeneli že leta 1919 in ponovno 1945, saj so v teh letih dvakrat izgubili svojo obrambno silo. Kar je nastajalo po letu 1968 kot nova slovenska vojaška sila, je nastajalo zato, ker so se ljudje zavedali, da razen kulture in jezika le oborožena in organizirana ter usposobljena sila zagotavlja razvoj in obstanek slovenstva.
Potrebno pa je poudariti, da se je TO SRS kot vojaška organizacija razvijala znotraj jugoslovanskega obrambnega sistema kot omejeno samostojno organiziran drugi del jugoslovanskih oboroženih sil. Samostojnost in značaj nacionalne oborožene sile je slovenska TO dokazala z zanikanjem legitimnosti federalnih OS, saj smo se uprli znotraj mogočnega vojaškega stroja še v času, ko je bilo to nepredstavljivo.
Zahtevna in zgodovinsko pomembna je bila razvojna pot TO. Oblikovanje conskih štabov in enot do leta 1973 in razvoj prostorskih sil. Leta 1971 je bil sprejet prvi Zakon o splošnem ljudskem odporu in uzakonjene so bile teritorialne enote, ki so se imenovale tudi »partizanske enote«. Od leta 1975 do konca leta 1979 se je končalo oblikovanje Občinskih štabov za TO. Oblikovale so se manevrske in prostorske enote TO. Končala se je notranja razdelitev prostora in na območjih šestih con so nastali pokrajinski štabi za TO. Leta 1976 bil sprejet Zakon o ljudski obrambi, družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah. Do sprejetja tega zakona se govori o splošnem ljudskem odporu, pozneje pa o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti. Od vsega začetka Slovenija ni bila zadovoljna s trofejnim orožjem, ki ga je vsiljevala JLA. Sistematično ga je s sredstvi republike, občin in delovnih organizacij nadomeščala in konec osemdesetih let nadomestila z modernejšim orožjem. Sestavni del TO v vojni je kljub nasprotovanju JLA postala tudi NZ, ki je bila posebna rešitev v Sloveniji in njena ustavna opredelitev je bila tako široka in prilagodljiva, da je omogočala njeno aktiviranje in angažiranje ob razmerah, najneugodnejših za
Slovenijo, pri tem pa ni bila v ničemer kršena zakonitost. To obdobje je bilo tudi obdobje utrjevanja TO kot samostojne komponente OS in njene notranje konsolidacije. Ob koncu tega obdobja se je kot uvod v naslednje obdobje spremenila notranja razdelitev prostora, saj se število pokrajin poveča na 12, enakega ranga pa je tudi mestni štab za TO Ljubljana.
Razvojno pot TO, ki jo je ovirala in v začetku 90 ih let hotela prekiniti nekdanja federacija, smo verodostojno opisali v pravkar izdanem zborniku z naslovom »Nastanek in razvoj slovenske TO-del nacionalne vojaške tradicije«. Tovarištvo, visoka stopnja samozavesti, vpetost v okolje, sposobnost visoke stopnje improvizacije, sodelovanje v procesu usposabljanja in urjenja, značilne uniforme, po katerih smo se ločili od TO drugih republik, uporaba slovenskega jezika v vseh njegovih pojavnih oblikah – kot uradnega, poveljevalnega in sporazumevalnega jezika – vse te in še marsikatere druge značilnosti so bile tiste, ki so krasile in opredeljevale nacionalni značaj TO Slovenije. V zborniku smo zapisali, da se je skozi razvoj TO v prelomnih dogodkih ohranil človeški kapital, ki se je leta 1990 in 1991 pokazal kot odločilni dejavnik. Slovenski teritorialci pokažemo svoj pravi obraz v zaključnem delu zgodovinskega loka slovenskega uporništva in prizadevanjih za nacionalno državo.
Obdobje konca 80. let, smo kljub težavam dočakali pripravljeni. JLA nas ni uspela razorožiti in do njene agresije na RS smo uspeli na različne načine povrniti odvzeto orožje. Takratno politično vodstvo je z modro vodeno politiko zagotovilo naše nadaljnje priprave za oborožen odpor in preko delovanja NZ omogočilo formalno pravno organiziranje in vodenje TO v prehodnem obdobju, ko je po odločitvi političnega vodstva Slovenije bila prekinjena linija vodenja in poveljevanja med RŠTO, ki mu je poveljeval general JLA Hočevar in pokrajinskimi ter Mestnim štabom za TO Ljubljana. Po imenovanju v.d. poveljnika RŠTO in poveljnikov PŠTO ter MŠTO Ljubljana je NZ zaključila svoje poslanstvo in svojo zgodovinsko vlogo. Izpostavljam, da je NZ v t. i. zeleni ali vojaški veji bila skoraj v celoti sestavljena iz pripadnikov TO in delavcev na oddelkih za LO in tudi zato uspešno zaključila svoje poslanstvo. Njeni člani pa so ponovno prešli pod poveljstvo RŠTO, ki je bilo prvič neposredno podrejeno slovenskemu Predsedstvu kot svojemu vrhovnemu poveljniku.
Ta ista TO je v vojni za Slovenijo skupaj s takratno milico in ob celoviti in učinkoviti podpori celotnega prebivalstva izpolnila svojo zgodovinsko vlogo. In slovenski narod se tega še kako zaveda!
Spoštovani!
Naše slovesnosti ob 50. obletnici TO niso same sebi namen in niso uperjene zoper nikogar, še manj pa poveličevanju česarkoli. Namenjene so kot zahvala, priznanje ter pomnik pripadnikom TO in vsem, ki so ne glede na državno ureditev prispevali k obrambi Slovenije, ne zato, ker so morali, temveč, ker so hoteli.
Namenjene so ljudem, katerih del danes sedi v tej dvorani, namenjene so mnogim, ki se le te in takšnih prireditev ne morejo več udeleževati. Še posebej pa so namenjene ljudem, ki niso več med nami. Zato odločno zavračamo trditve posameznikov o dveh Teritorialnih obrambah, kajti takšne trditve so žalitev vseh omenjenih v mojem nagovoru. Nam ni bilo treba pisati pristopnih izjav za prehod iz ene TO v drugo. Mi smo bili v TO!
In ne nazadnje – namenjene so državi Sloveniji in njenim voditeljem kot spomin in še bolj kot opomin. Danes, pred to slovesnostjo, smo se simbolno poklonili državi pred DZ, hramom demokracije.
Pokazali smo, da spoštujemo svojo državo, čeprav smo zaradi naše vloge v procesu osamosvajanja velikokrat kritični do tistih, ki jo vodijo. Želimo, da naši državljani živijo v miru in blagostanju in nihče si ne sme dovoliti, da zaradi strankarskih ali osebnih interesov navedeni vrednoti zanemarja ali celo uničuje.
Sporočilo današnje osrednje slovesnosti naj bo spoštovanje do vseh tistih, ki so branili in branijo svojo domovino in s tem svojo in našo svobodo, kajti država, ki potrebuje vojake in vojsko le v vojni, nima svetle prihodnosti.
Spoštovani gospod predsednik, vabim vas, da nam spregovorite.”