MARTIN GERLIČ O SVOJEM PRESTOPU IZ JLA IN O BIVANJU V ZBIRNEM CENTRU NA VOJSKEM

Upokojeni častnik Slovenske vojske Martin Gerlič iz Tolmina se takole spominja svojega prestopa iz JLA v Teritorialno obrambo in svojega bivanja v Centru za prebegle pripadnike JLA na Vojskem. Iz njegovega daljšega prispevka smo za današnjo spominsko svečanost povzeli nekaj najzanimivejših pričevanj:

 

“Bil sem v skupini, ki je 28. junija 1991 zapustila vojašnico JLA v Tolminu in prestopila v TO Slovenije. Sami Slovenci, poleg mene še:  Selič Iztok, Česnik Matjaž, Mlakar Boštjan, Melinc Igor in Rutar Vlado.
Z vozilom Pinzgauer, nekaj streliva in osebno oborožitvijo  smo se enostavno odpeljali iz kasarne. Bili smo pripravljeni tudi na spopad če bi do njega prišlo, odločeni da predaje ni. Pri vasi Selišče smo prišli v kontakt s pripadniki TO iz Tolmina. Potovali smo preko Vrsnega, Kobarida in Idrskega, 29.06.1991 pa smo na Metalflexu v Tolminu podpisali pristopne izjave za TO.
Tedaj nam je bilo rečeno, da bomo umaknjeni na varno lokacijo, kjer bomo lahko dalje sodelovali v obrambi Slovenije pred agresijo JLA. Kombi nas je odpeljal do Dolenje Trebuše. Pri »Podcirkovcu« je bila javka, kjer so skrbeli za prevoz prebeglih vojakov na Vojsko. Za konspiracijo je bilo izredno dobro poskrbljeno, saj na javki niso vedeli od kod smo prišli, vedeli so samo da nas prepeljejo do Gorenje Trebuše, kam naprej pa niso vedeli.
Okrog 14,00 ure so se pojavili pripadniki TO Idrija. Vodil jih je stotnik Martin Lazar. Z dvema voziloma Lada Niva se je začelo naše potovanje preko Gačnika na Vojsko.
Center za sprejem prebeglih vojakov je bil organiziran v počitniškem domu podjetja IMP . Pričakal nas je poveljnik enote stotnik Milan Cvelbar, drugače ravnatelj  Gimnazije Idrija. Bili smo med prvimi, ki smo šli skozi ta center.  Sprejem je bil nad mojimi pričakovanji. Ni bilo sledu o nezaupanju, kar bi človek v naši situaciji pričakoval, ker bil je le čas vojne. Popisali so nas, razporedili v oddelke enote in namestili. Hitro sem opazil da v centru vladata red in disciplina.
Pri večerji prvega dne sem prosil poveljnika centra če mi lahko zagotovijo zdravilo, ki sem ga nujno potreboval in, če je mogoče, da od doma dobim nekaj osebnih stvari ki sem jih potreboval.
Že naslednji dan  popoldne je vse to prinesel g. Zoran Kenda iz Izpostave za obrambo Idrija. Ni mi bilo jasno kako so tako hitro dobili stvari ki sem jih potreboval. Tudi zdravila, ki se izdajo samo na recept. Obvestili so mojo ženo, ki je vse prinesla na Izpostavo za obrambo v Tolminu oni pa so vse poslali dalje. Bil sem jim zelo hvaležen. Še bolj pa sem bil zadovoljen, ko so z naslednjo skupino prebeglih vojakov, iz štaba TO Tolmin poslali mojo osebno pištolo, ki sem jo moral oddati pri prestopu. S to skupino je prišel tudi zastavnik Andabaka Ivo, ki je bil  glavni intendant  v kasarni JLA v Bovcu.
Popoldne smo vsi zadolžili avtomatske puške kalašnikov. Meni se je to zdelo samoumevno, če smo sedaj pripadniki TO. Kasneje sem izvedel da po drugih centrih v Sloveniji tega niso delali in so bili prestopniki brez oborožitve.
Delo v centru je potekalo po vseh pravilih. Straže, patrulje, opazovalci. Vsi so izpolnjevali svoje naloge. Radio veza z nadrejenim poveljstvom  je potekala po urniku. Z oddelki smo vsak dan opravljali patrulje po Vojskarski planoti proti Gačniku, Mrzli Rupi, Vojščici, ali smo bili na opazovalnici, ki je bila na vrhu Školja 1.129 m. od koder se je videlo vse kar se je dogajalo na področju Škratovš, ki je bilo  izredno  ugodno za izvedbo desanta.
Zvečer smo na TV gledali poročila, kjer je grmel general Rašeta. S strani JLA smo bili razglašeni za izdajalce domovine. Katere? Moja domovina je vendar Slovenija!
Odločitev, zapustiti JLA po 25 letih nošenja njene uniforme, ni bila enostavna stvar. Njej sem dal vso svojo mladost, zdravje in bil velikokrat prikrajšan za marsikatere stvari, ki so bile drugim ljudem samoumevne.
Naslednji dan so nam pripeljali novo protioklepno orožje. Dobili smo »Zolje« in nove ročne bombe M-75. Ker pripadniki enote tega niso poznali je bilo organizirano usposabljanje. Jožef Stric je vse seznanil z uporabo raketometov »Zolja«, jaz pa z načinom uporabe ročne bombe M-75.
V center sta prišla dva obveščevalna častnika TO, stotnik Marijan Platiše in Joško Erjavec. Z nami bivšimi podčastniki JLA sta opravila pogovor z vsakim posebej. Osebno sem jim posredoval določene podatke, ki bi lahko ob nadaljevanju  akcij proti karavlam bili odločilnega pomena da se preprečijo večje žrtve. K sreči do tega ni prišlo.
Imel sem srečo, da so mi en dan za nekaj ur omogočili srečanje s svojo družino. Igor Gruden me je odpeljal na lokacijo kjer sva se srečala z ženo in mojim sinkom. Tega nikoli ne pozabim.
Kmalu po tem smo z olajšanjem sprejeli novico o premirju. Takrat so tudi fantje – vojaki TO prvič popili kakšen kozarček več. Do takrat ni bilo nikogar, ki bi si to privoščil”.