Vladimir Sedej, nekdanji komandant Jurišnega odreda Teritorialne obrambe Idrija je na srečanju nekdanjih pripadnikov te enote na Hlevišah, obudil spomin na ustanovitev in delovanje te enote ter na njeno bojno pot v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo.
1. Ustanovitev in utrjevanje odreda
V naslednjih minutah želim podati hiter pregled delovanja in pomena našega nekdanjega odreda od njegove ustanovitve pa do konca osamosvojitvene vojne. Omenil bom tudi nekatere najpomembnejše okoliščine, ki so vplivale na to delovanje.
120. jurišni odred Teritorialne obrambe občine Idrija je nastal leta 1985 ob eni izmed reorganizacij slovenske TO, ki je, kot vemo, začela nastajati pred skoraj 51 leti, leta 1968.
Odred je po formaciji sestavljalo 145 pripadnikov, ki smo tvorili tri jurišne vode, vod za ognjeno podporo, zaledni vod, oddelek za zvezo, sanitetni oddelek, tehnični oddelek in poveljstvo. Bil je največja samostojna enota TO na območju takratne Občine Idrija.
V začetku smo ga sestavljali teritorialci, ki smo se že leta pred tem usposabljali v enotah po dotedanji organizaciji. Kasneje se je sestava spreminjala le v manjši meri, predvsem le zaradi pomlajevanja.
Starešine odreda smo v tem času obnavljali in pridobivali dodatno znanje na predavanjih, tečajih in štabnih vajah. Odred kot celota pa je opravil nekaj skupnih vaj in sicer leta 86 dvodnevno vajo v Ledinah z bojnim streljanjem pri Svetiku v Sp.Idriji, leta 88 taktično vajo na območju Lokvarskega in Oblakovega vrha, v maju 89 pa osnovno šestdnevno usposabljanje odreda kot celote. Tega ga smo izvedli pretežno na Orlovšah in zaključili z zelo uspešnim bojnim streljanjme na strelišču Mlake pri Vipavi.
V vsem tem času smo se med seboj spoznali in postali dober kolektiv.
Naslednje naše srečanje je bilo ob mobilizaciji junija 91.
Upam, da delite moje mnenje, da smo se že v času usposabljanj v rezervi počutili kot prava slovenska vojska. Namenjeni smo bili za boj proti zunanjemu sovražniku na domačem ozemlju. Povelja so bila v slovenščini, imeli smo drugačne uniforme kot redna vojska. Bili smo domačini in ljudje ter širša družba so nas imeli za svoje. Nekateri sicer trdijo, da je po slovenski vojski prvič zadišalo ob sicer zelo pomembnem postroju enote TO v Kočevski reki decembra 90. Verjamem, da tako občutijo tisti, ki niso bili nikoli v teritorialni obrambi. Mi pa vsak zase vemo, da smo se kot slovenska vojska počutili že ves čas poprej.
2. Zaostrovanje odnosov v Jugoslaviji, pot k osamosvojitvi
Proti koncu osemdesetih let so se nasprotja znotraj Jugoslavije vedno bolj zaostrovala. V Sloveniji pa so se stopnjevale aktivnosti v smeri osamosvojitve, ki so dobila svojo končno potrditev na plebiscitu decembra leta 90.
Eden od prelomnih dogodkov je bil poskus odvzema orožja slovenski Teritorialni obrambi sredi maja 90. V nekaterih od občin, kjer so orožje hranili v svojih skladiščih, so ga uspeli zadržati. Orožje našega odreda pa je ostalo zaklenjeno in nam nedostopno v skladišču JLA v Črnem vrhu, kjer je bilo že prej.
Poskus odvzema orožja je izzval ustanovitev skrivne vseslovenske organizacije Manevrska struktura narodne zaščite. V idrijski občini se je v delo MSNZ vključilo devet oseb, ki smo jih večino poznali kot delavce stalne ali pa rezervne sestave TO. Ob velikem tveganju so v strogi tajnosti, skrito za njihovimi sicer vsakodnevnimi opravili, pripravljali obstoječo strukturo, torej tudi nas, za izvedbo nalog v spremenjenih razmerah. Postopno so tudi polnili skrivna skladišča z orožjem iz različnih virov. MSNZ delovala do 5. oktobra 1990, ko je na podlagi spremembe zakonodaje, poveljstvo nad TO povsem prešlo iz pristojnosti federacije v izključno pristojnost Republike Slovenije.
Poveljstvo našega odreda, poveljniki vodov in samostojnih oddelkov smo bili seznanjeni z možnostjo oboroženega spopada z JLA že v pozni jeseni leta 90. V prihodnjih mesecih smo od občinskega štaba nekajkrat dobili informacije o tem, kako se na morebitni spopad pripravlja JLA in obravnavali smo možne scenarije bodočih dogodkov. Dogovorili smo sistem samopozivanja v primeru izrednih razmer.
3.Začetek vojne in delovanje odreda med njo
Pozive za mobilizacijo smo dobili sredi drugega dne spopadov, po razglasitvi samostojnosti Slovenije, to je v petek, 28. junija 91. V času med 15. in 17. uro se je na dvorišču tovarne Rotomatika v Spodnji Idriji zbrala velika večina vpoklicanih in še nekaj prostovoljcev. Odziv vpoklicanih je bil nad 90 odstoten, torej precej večji kot pri običajnih vajah v preteklosti.
Vsi smo brez ukaza sneli s kap rdeče zvezde, ki smo jih v tej situaciji dojeli kot oznako nasprotne, agresorske vojske. Starešine smo sneli oznake svojih činov. Te niso bile potrebne, saj smo se med seboj večinoma že dobro poznali.
Orožja in streliva, ki smo ga prvi dan dobili iz tajnega skladišča v Rotomatiki, ni bilo niti za polovico prisotnih. Smo ga pa dovolj dobili že naslednji dan.
Po izvršeni mobilizaciji smo se odpravili na prenočevanje na kmetiji v Bazoviku in na sosednjo domačijo Metoda Vojske. V poznih večernih urah sem na Občinskem štabu prejel nalogo, da se odred pripravi na izvedbo morebitnega povelja za zavzetje skladišča v Črnem Vrhu. To naj bi izpeljali v sodelovanju s protidiverzantskim vodom OŠTO. K temu cilju je bilo usmerjeno vse naše delovanje v naslednjih dveh dneh.
V soboto, 29. junija popoldne smo se z avtobusi prepeljali nad Godovič, kjer smo se za dva dni in dve noči namestili na kmetiji na Pesku in pri najbližjem sosedu Bogataju.
Ta in naslednji dan 30.junija smo poveljstvo odreda in poveljniki vodov pripravljali načrt zavzetja skladišča v Črnem vrhu.
Del poveljstva in komandirji vodov Na Pesku 30.6.1991 (foto: Marjan Kurtanjek)
Vsi skupaj pa smo se vživljali v nove razmere in se v negotovosti pripravljali na nadaljnje zaostrovanje. V nedeljo dopoldne smo se zaradi grožnje z letalskimi napadi umaknili s kmetije na pobočja bližnjega hriba Jelenšek.
Verjetno zaradi prizadevanj na obeh straneh za doseganje in ohranitev premirij ter nejasne delitve pristojnosti med občinskim in območnim štabom, nam ukaz za zavzetje skladišča ni bil izdan. Na svojo roko nismo hoteli ukrepati ničesar, bili pa smo pripravljeni, da se hitro odzovemo na nadaljnja povelja.
V nedeljo zvečer so začele malo pred polnočjo prihajati novice o pokanju, nato pa o požaru v Črnem Vrhu. Opazili smo močno svetlobo v tej smeri. Celoten odred se je prebudil in se postavil v stanje pripravljenosti. Poveljstvo v pričakovanju morebitnih nadaljnjih ukazov samostojno ni odredilo drugih aktivnosti. Tako je bilo tudi po tem, ko je prišlo do več eksplozij in najmočnejše okrog pol treh zjutraj.
Tudi v ponedeljek, 1. julija, razen stalne pripravljenosti, opazovanja in lastnega zavarovanja, odred ni dobil nobenih drugih zadolžitev. Območje uničenega skladišča v Črnem vrhu je zavarovala idrijska četa TO, kasneje pa črnovrška.
Tega dne popoldne smo s tuširanjem v rudniški kopalnici in organiziranjem dostave perila poskrbeli za izboljšanje higienskih razmer, ki so zaradi visokih temperatur in pomanjkanja tekoče vode postajale že kritične. V večernih urah smo se zaradi varnosti in razbremenitve gostiteljev premaknili v zaselek Tabor v Dolah.
Tudi ta noč ni bila mirna zaradi dogajanj v okolici Vrhnike, od koder je bilo slišati posamezne poke, vidna pa je bila tudi svetloba nad radarskimi napravami na Ljubljanskem vrhu.
V torek, 2. julija, zjutraj je bila soglasno z občinskim štabom sprejeta odločitev, da se zaradi več neprespanih noči umaknemo na nekoliko manj izpostavljeno območje v Kanomljo, kjer bi se spočili, se uredili in bili v pripravljenosti na hitro posredovanje, če bi bilo potrebno.
Zgodaj popoldne smo se odpravili na pot, a so se razmere ponovno zaostrile. Množile so se novice o agresivnih dejanjih JLA, zlasti o letalskih napadih na televizijske pretvornike in druge cilje. V dogovoru z občinskim štabom smo se ustavili in prenočili na Gorah pri Svetletu in pri Lužarju z nalogo, da varujemo območje v smeri proti Veharšam in Vrhniki. Od tu je takrat JLA poskušala s tanki prebiti blokado na vrhniškem klancu, opažen pa je bil tudi izpad njenih pripadnikov v civilu.
Na poziv iz občinskega štaba smo v najbolj napetih trenutkih na Gorah ustanovili skupino desetih prostovoljcev. V spremstvu namestnika komandanta odreda Franca Jezerška smo jih poslali v Godovič. Tu so dobili protioklepne rakete in se pripravili za boj proti tankom. Te so medtem k sreči teritorialci z Vrhnike in Logatca zadržali že na vrhniškem klancu. Skupina se je kmalu nekoliko preoblikovala. Pod vodstvom komandirja Igorja Grošlja so kot osemčlanska intervencijska skupina ostali skupaj na terenu do 20.7.. Na svojo željo, brez prekinitve tudi med časom, ko smo imeli ostali dopust.
Intervencijska skupina v dolini Idrijske Bele – julij 1991 (foto Marko Bolčina).
Tako kot za večino enot TO in drugega prebivalstva Slovenije, sta bila dan na Gorah in noč, ki mu je sledila, tudi za odred najtežja. Napetost je bila zaradi številnih aktivnosti JLA po vsej Sloveniji, zelo velika, neprespanost in utrujenost pa že na kritični meji.
K sreči so pogajanja, ki so potekala v vsem tem času med slovenskim vodstvom in vodstvom nasprotne strani, in pod pritiskom mednarodne skupnosti, pripeljala do umiritve. Odred se je tako lahko v sredo, 3. julija zjutraj z avtobusi premaknil v Kanomljo, kot je bilo dogovorjeno za dan prej. Na domačiji Na Ovčjaku smo vzpostavil bazo, v kateri smo ostali naslednja dva dneva in dve noči.
Po prihodu na domačijo Ovčjak 3.7.1991 (foto: Marjan Kurtanjek)
Popoldne smo začeli odhajati domov na krajše eno – do dvourne obiske. Zvrstili smo se organizirano, po razporedu in se tudi vračali dosledno po dogovoru. Jedro odreda pa je ves čas ostajalo skupaj v pripravljenosti. Nekateri ste, kot že nekatere prejšnje dni, pomagali gostiteljem pri spravilu sena in drugih delih.
Skrbeli so za naše želodce – na Ovčjaku 4.7.1991(foto: Marjan Kurtanjek)
V četrtek, 4. julija, se je napetost še naprej zmanjševala, vendar je odred ostajal v pripravljenosti. Na Ovčjaku so nas obiskali najvišji predstavniki vodstva idrijske občine in OŠTO.
Obisk vodstva občine in OŠTO 4.7.1991 (foto: Marjan Kurtanjek)
Že dopoldne pa je odred dobil povelje, naj se naslednji dan, z nalogo organizirati protidesantni in protidiverzantski boj, premakne na širše območje Idrijskih Krnic in Lokvarskega vrha.
V petek, 5. julija, dopoldne se je odred premaknil na določena območja. Posamezni vodi so se razporedili vzdolž cele planote, in sicer na domačijah Pisance, Kal, Kenda, Na Hribu in v lovski koči na Jelenku. Ta dan, pa tudi sobota, 6. julija, sta bila namenjena ogledu terena, počitku, pomoči domačinom in deloma tudi dopustom.
V nedeljo, 7. julija dopoldne so nas na tem območju zamenjali tovariši iz t.im. partizanskega bataljona. Prej so bili rezerva v okviru JLA, zdaj so želeli tudi oni dodati svoj prispevek k obrambi slovenske osamosvojitve.
Pripadniki odreda smo ponovno prevzeli naloge še od 13. do 20. julija, vendar zaradi že zelo umirjenih razmer v skrčenem obsegu. In tudi v nekoliko drugačni razporeditvi.
Ker je v času našega dopusta iz partizanskega bataljona nastal jurišni odred četne sestave, je naš prejšnji 120. jurišni odred je postal 1.četa tega novega jurišnega odreda. Poveljstvo te čete sta prevzela Marko Černalogar kot komandir in Emil Čadež kot namestnik. Člani poveljstva dotedanjega odreda smo namreč dobili odgovornost za vodenje celotnega povečanega odreda.
Dežurno jedro 1.čete se je namestilo v lovski koči na Jelenku. Vsaj po nekaj dni je bila izmenično prisotna večina od pripadnikov.
Vod za ognjeno podporo je zadnji teden opravljal nalogo nadzora nad ozemljem nad Črnim vrhom. Minomet 120 mm je bil pri domačiji Brkovnik na Zadlogom, protioklepna orožja in pionirji pa pri Kamplcu ob cesti Črni vrh – Col.
Drugačno pot od glavnine odreda je imela že od začetka vojne skupina pod poveljstvom Janeza Pivka, ki je bila vpoklicana že 27.6. Imeli so nalogo, da postavijo barikado in izvajajo kontrolo prometa na Govejku. To je bila ena od štirih barikad na območju naše takratne občine (poleg barikad v Zali, na Želinu in na Kladju) Skupino je sestavljalo 6-10 pripadnikov našega odreda iz VOP in pionirskega oddelka. Njihova naloga je bila zelo odgovorna. Imeli so tudi nekaj napetih trenutkov, a se je končalo brez večjih zapletov. To nalogo so izvajali do 7.7.. Po enotedenskem dopustu, pa so se člani skupine pridružili svojim vodom in oddelkom po prvotni razporeditvi.
Postavili so barikado v Govejku – med 27.6. in 7.7.1991 (iz osebne zbirke Janeza Pivka)
Vojaške aktivnosti so se za odred zaključile 20.7., ko smo oddali orožje.
Pred razdolžitvijo v Spodnji Idriji 20.7.1991 (foto: Marjan Kurtanjek)
Nekateri ste bili v kasnejših mesecih pa do konca leta 1991 vpoklicani še na opravljanje stražarske službe na nekaterih objektih na Severnem Primorskem.
4. Za zaključek
Obdobje osamosvojitvene vojne je tako jurišni odred preživel brez neposrednega stika z nasprotnikom in brez kakršne koli neposredne bojne dejavnosti. Kljub temu je bilo to obdobje za vse udeležence polno intenzivnih dogajanj, psihičnih in fizičnih obremenitev in zato izredna življenjska izkušnja ter preizkušnja. Doživljanje dogajanja, povezanega z vojaškim življenjem in negotovostjo, se je prepletalo z zaskrbljenostjo glede razmer v domačem okolju ali na delovnem mestu. Pripadniki odreda smo svoje naloge in dogovore izpolnjevali resno in odgovorno ter z občutkom, da moramo opraviti, kar se od nas pričakuje.
Tu bi se rad zahvalil vsem, ki so dajali podporo odredu. To so bili poleg članov občinskega štaba, predstavnikov nekaterih podjetij, krajevnih skupnosti in nekaterih posameznikov predvsem gospodarji in družine na domačijah, ki so nam nesebično ponudili streho nad glavo.
V lanskem letu smo ob obeleževanju 50.obletnice ustanovitve slovenske TO slišali trditve nekaterih redkih, a glasnih posameznikov, da ni kontinuitete med TO pred 1990 in tisto, ki je vojaško podprla osamosvojitev Slovenije. Rad bi poudaril, da je zgodovina našega odreda enako, kot tudi zgodovina večine drugih nekdanjih enot TO dokazuje, da nimajo prav. Smo eden najboljših dokazov za to, da kontinuiteta razvoja TO v Sloveniji ob t. im. demokratičnih spremembah ni bila prekinjena. Dokazali smo, da smo bili enako pripravljeni braniti domovino neglede na to ali bi bila ta ogrožena z vzhoda, zahoda, severa ali, česar prej nismo pričakovali, z juga. Leta 1991 smo pa lahko opravili svoje naloge zato, ker smo za to usposobili v prejšnjih dveh desetletjih.