Letos mineva 30 let od formiranja in delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite, ki je enako kot drugje po Sloveniji delovala tudi na Idrijskem in Cerkljanskem. Ustanovitev in delovanje Manevrske strukture Narodne zaščite je bil eden od najbolje organiziranih in konspirativnih projektov, ki je trajal od maja do oktobra 1990 in nima primerjave v novejši slovenski zgodovini. Oblikovan je bil v najobčutljivejšem obdobju slovenskega osamosvajanja, kot odgovor na razorožitev dela Teritorialne obrambe s strani JLA in kot potreba po organizirani vojaški sili, ki bi varovala in branila osamosvojitvene ukrepe novo nastajajoče Slovenske države.
V OZ VVS Idrija Cerkno smo v počastitev spomina na dogodke in na ljudi, ki so udejanili projekt Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem, pripravljali okroglo mizo, ki je bila načrtovana za konec meseca novembra. Žal so omejitveni ukrepi za preprečevanje okužbe s Covid 19 ta dogodek onemogočili.
Zavedajoč se dejstva, da okrogle mize ob 30 letnici delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite, zaradi epidemioloških razmer ne bo mogoče pripraviti, smo pripravili retrospektivo razstave o delovanju Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem, ki naj bi jo postavili v osnovnih šolah v Idriji in v Cerknem. Glede na to, da zaradi epidemije šole do nadaljnjega ostajajo zaprte je tudi izvedba te aktivnosti še pod vprašajem.
Da bi vendarle obeležili spomin na 30 letnico delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem, se bomo poslužili našega digitalnega medija. V naslednjih nekaj objavah na spletni strani OZ VVS bomo objavili zapise nekaterih takratnih akterjev (Alojz Rejc, Edi Golob, Jože Erjavec, Darko Menard…..),v katerih so obudili spomin takratno dogajanje ter nekaj slikovnega gradiva, ki je bilo pripravljeno za razstavo o delovanju Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem in smo jo ob prvi postavitvi poimenovali z imenom »Uporniki z razlogom«.
Alojz Rejc, načelnik MSNZ v Občini Idrija
MSNZ NA IDRIJSKEM IN CERKLJANSKEM
V prostorih Občinskega štaba TO Idrija so v sredo,16. maja 1990 potekale vsakodnevne aktivnosti. Okrog 8 ure je zazvoni telefon in v slušalki sem takoj prepoznal glas komandanta TO severno primorske pokrajine. Komandant je brez vsakega uvoda ali pozdrava od mene zahteval, da se takoj javim na PŠTO na Ajševici in, da naj s sabo pripeljem tudi skladiščnika Bojana Furlana.
Na poti na Ajševico sva skušava ugotoviti, kaj se je zgodilo, prevladalo pa je prepričanje, da se verjetno pripravlja kakšen tehnični pregled ali inšpekcija JLA.
Ko sva z rahlo zamudo prispela na PŠTO, sem takoj opazil mrke poglede ostalih občinskih komandantov. Komandant OŠTO Tolmin mi je prišepnil: »To je škandal. Razorožujejo nas.« Ker tisti trenutek, zaradi zamude, še nisem poznal ukaza komandanta TO Slovenije generala Hočevarja o preselitvi orožja in streliva v objekte JLA, sem prijatelja iz Tolmina samo debelo pogledal.
Potem sem prejel pismeni ukaz in kot prilogo načrt preselitve. Pričel spraševati, ali je sploh mogoče to, kar pravi kolega iz Tolmina. Ker smo imeli že pred ukazom kar 81% oborožitve in streliva v objektih JLA sem se nekako potolažil, da gre zgolj za večjo varnost skladiščenja.
Ukaz komandanta PŠTO Severno primorske pokrajine smo tako 17.05.2005 v celoti izpolnili. Kontrolo nad našo oborožitvijo je tako prevzela JLA.
Dogodki, ki so sledili pa so nam začeli odpirati oči. Izvedelo se je, da vsi OŠO-ji niso v celoti izpolnili ukaza in, da so del oborožitve zadržali. S strani občinskega političnega vodstva smo bili kritizirani in že 31.05.1990 sem o preselitvi pismeno poročal takratni občinski skupščini. Kritizirani smo bili tudi s strani posameznikov. Kritike smo prenašali na PŠTO, kjer pa na naše pripombe, da gre za neke vrste kraje orožja sploh niso reagirali.
Tisto polete je bilo res pestro. Nenehno smo iskali rešitve kako priti do svojega orožja, vendar smo ga uspeli vrniti le manjši del. Na PŠTO je prihajalo do nenehnih konfliktov. Takrat sem bil znan kot najbolj goreč zagovornik usposabljanja enot TO na domačem terenu, in kot tisti, ki se je JLA-jevski logiki razmišljanja nenehno upiral. Z komandantom PŠTO-ja sva že prej prišla v tako hude spore, da jih je moralo reševati celo takratno občinsko in medobčinsko politično vodstvo, zato sem bil JLA-jevskem delu TO precej slabo zapisan.
Poletje se je prevesilo v jesen. V ponedeljek 17. septembra 1990 sem se vrnil iz službe in malo kasneje je zazvonil telefon. Ko sem prepoznal glas Draga Vidriha sem bil prepričan da bo spet treba na PŠTO. Vendar ni bilo tako. Drago mi je povedal, da bi rad govoril z mano. Določil je neko koordinato na Črnovrški planoti in čez eno uro in pol sva se na določeni točki tudi sestala.
Njegov resen obraz, službena pištola in pa to, da se ni hotel pogovarjati v avtu, mi je dalo slutiti, da se pripravlja nekaj zelo resnega. Po gozdni poti sva že kar nekaj časa hodila, ko je Drago končno spregovoril: »Lojze, zate vem da si že odločen, vendar te moram vseeno vprašati. Na čigavi strani si? Na naši ali na strani JLA?«
Odgovoril se mu: »Drago, menim, da me poznaš tako dobro, da odgovor že poznaš. Ker pa si bil ti dolžan vprašati, sem jaz dolžan odgovoriti. Sto procentov sem na naši strani«. Potem sva se rokovala, ozračje se je kar naenkrat sprostilo, oba sva postala dobre volje in klepetala sva kar nekaj časa. Drago mi je pripovedoval o srečanjih v Ljubljani, o tem, da je general Hočevar samo podaljšana roka Beograda pa o srečanju z Tonetom Krkovičem. Drago me je opozoril, da je stvar zakonsko sicer pokrita, da pa ne vemo, kako bo na vse skupaj reagirala JLA. Takrat še nisem dobil konkretnih zadolžitev, naročeno mi je bilo, naj razmislim, koga bom pozneje še vključil v sestavo, do takrat pa, da je stvar strogo konspirativna. Povedal mi je tudi, da bom dobil odločbo o imenovanju za načelnika MSNZ občine Idrija. Po kakšni uri pogovora sva se ločila in odšla vsak na svoj konec.
Potem so se dogodki vrstili precej naglo. Drago je v organizacijo vključil vse komandante OŠTO, mi pa smo kmalu dobili nalogo imenovati svoje namestnike in pridobiti še nekaj zanesljivih ljudi. Tako sem za namestnika imenoval Golob Edija, v organizacijo pa sem vključil še Furlan Bojana in Lenco Kržišnik. Skupaj smo se odločili, da v MSNZ vključimo še Jožeta Erjavca in Marjana Platiše. Kolikor se prav spominjam, je Jože predlagal še vključitev Mirana Jurjavčič. S strani policije pa je sodeloval Danilo Božič.
Proti koncu septembra mi je Drago naročil. naj najdem zanesljivega šoferja s kaminom. Po kratkem posvetu smo se dogovorili, da bomo angažirali Darka Menarda. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj je vse skupaj ostalo v popolni tajnosti.
Na pot smo se odpravili ob mraku. Z Dragom sva se peljala v enem avtu, Bojan se je peljal z Darkom, spremljala pa sta nas dva policaja iz Nove Gorice. Vsi razen šoferja smo bili oboroženi, policija z avtomatskimi puškami mi pa s pištolami.
Ni me sram priznati, da me je bilo strah. Razmišljal sem o tem, kaj počne JLA, kakšne podatke ima o nas, ali nas spremlja od daleč in čaka na primerni trenutek. Taka in podobna vprašanja so mi rojila po glavi, ko smo se peljali proti Kočevski reki. Nekje na poti smo se ustavili in počakali na še eno spremstvo, nato pa smo zapeljali v kompleks Kočevske reke. Pred enim od številnih skladišč smo ustavili. Pozdravil nas je Tone Krkovič, ki je pozneje tudi sam pomagal nalagati orožje in strelivo na kamion. Tudi povratek je potekal brez zapletov, srečno smo se vrnili v Idrijo, kjer so nas na postaji milice čakali Bojanovi fantje in dragoceni tovor raztovorili v skladišče na postaji milice v Idriji. Poslovili smo se zgodaj zjutraj, zadovoljni, da imamo zopet nekaj orožja, katerega bomo po potrebi lahko uporabili. To, da imamo zopet na razpolago orožje in pa uspešno izpeljana akcija je nam vsem dvignila samozavest, zopet smo bili vojska.
Pozneje, vse do sprejetja ustavnih amandmajev, s katerimi je TO ponovno prešla neposredno pod predsedstvo RS se na našem področju ni prav veliko dogajalo. Obveščevalci so bili sicer neprestano v akciji, vendar je bilo, za razliko od občin, kjer je imela JLA svoje objekte in kasarne pri nas dokaj mirno. Iz skladišča v Črnem vrhu smo si uspeli »izposoditi« še nekaj orožja, pričeli smo usposabljanja z novim orožjem, pripeljanim iz Kočevske reke.
Potem je zopet zaživela TO, prišlo je do reorganizacije, ukinjen je bil OŠTO Idrija, junija 2001 pa je ob agresiji JLA neformalno zopet deloval. Toda to je že druga zgodba za drugo priložnost.
Alojz Rejc
Idrija, 12.10.2005