Letos mineva 30 let od formiranja in delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite, ki je enako kot drugje po Sloveniji delovala tudi na Idrijskem in Cerkljanskem.
Ustanovitev in delovanje Manevrske strukture Narodne zaščite, od maja do oktobra 1990, je potekalo v najobčutljivejšem obdobju slovenskega osamosvajanja, kot odgovor na razorožitev dela Teritorialne obrambe s strani JLA in kot potreba po organizirani vojaški sili, ki bi varovala in branila osamosvojitvene ukrepe novo nastajajoče Slovenske države.
V OZ VVS Idrija Cerkno se bomo za počastitev spomina na dogodke izpred 30 let in na ljudi, ki so udejanili projekt Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem, poslužili našega digitalnega medija.
V naslednjih nekaj objavah na spletni strani OZ VVS bomo objavili zapise nekaterih takratnih akterjev (Alojz Rejc, Edi Golob, Jože Erjavec, Darko Menard….) in slikovno gradivo, ki je bilo pripravljeno za razstavo o delovanju Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem in smo jo ob prvi postavitvi poimenovali z imenom »Uporniki z razlogom«.
Edi Golob, namestnik načelnika MSNZ v Občini Idrija
PO RAZOROŽITVI TERITORIALNE OBRAMBE NI BILO LAHKO ZAGOTOVITI OROŽJA ZA RIPADNIKE MSNZ
»To je diverzija na Teritorialno obrambo« so bile moje besede, ko sem maja 1990 takratnemu poveljniku Teritorialne obrambe Severnoprimorske pokrajine oddal poročilo o uskladiščenju orožja v objekte JLA, zaradi česar sem bil kasneje večkrat v nemilosti. Kot če moškemu odvzameš moškost se vojak počuti brez orožja, taki so bili takrat moji občutki.
Logična posledica odvzema orožja Teritorialni obrambi je bila iskanje možnosti za organiziranje oborožene sile, ki bi v primeru potrebe delovala na območju Slovenije ali pa vsaj odvračala potencialnega agresorja od njegovih slabih namenov, saj je bilo zaradi napete politične situacije vsakomur jasno, da razvoj dogodkov lahko pripelje tudi do oboroženega spopada z JLA.
»Manevrska struktura narodne zaščite« je bila takrat marsikomu nejasen pojem, a nič zato, nekako nagonsko smo vsi, ki smo bili vključeni v to organizacijo sledili notranjim občutkom in plemenitim vzgibom. Da smo bili vsi pripadniki tej organizaciji resnično do kraja pripadni pove tudi podatek, da takratna JLA, kljub zelo intenzivni obveščevalni dejavnosti ni niti posumila, da v Sloveniji na temeljih razorožene Teritorialne obrambe nastaja nova oborožena sila.
Nekakšno dvojno življenje smo zaposleni v TO preživljali tiste dni. Eno je bilo tisto navidezno, zgolj najnujnejše smo postorili, predvsem zato, da ne bi prihajalo do konfliktov in sankcij nad nami, saj bi s tem ogrozili razvoj in delovanje Manevrske strukture narodne zaščite. Drugo je bilo tisto podtalno, kar smo počeli mnogo bolj goreče in zavzeto, predvsem zagotavljanje materialne osnove za delovanje organizacije ter formiranje enot na podlagi razpoložljive opreme, predvsem orožja.
V nekoliko lažji situaciji v primerjavi z drugimi, smo se v takratni občini Idrija znašli predvsem zato, ker razen skladišča v Črnem Vrhu ni bilo vojaških objektov toda nič manj odgovorno se zaradi tega nismo lotevali vseh svojih nalog.
Najpomembnejša naloga, ki smo jo v času delovanja Manevrske strukture narodne zaščite načrtovali na Idrijskem in Cerkljanskem je bil izvzem orožja Teritorialne obrambe iz skladišča v Črnem Vrhu nad Idrijo. Ta naloga pa je žal ostala neuresničena. Predvsem zaradi omejenega gledanja na situacijo nekaterih nam poveljujočih, pa se je kasneje v deset dnevni vojni za Slovenijo končala tragično.
Kanomlja, 12.10.2005
Edi Golob