Enako kot drugje po Sloveniji, tudi v OZ VVS Idrija Cerkno, letos obeležujemo 30 letnico formiranja in delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite. Ta je enako kot po celi Sloveniji, delovala tudi na Idrijskem in Cerkljanskem.
Zaradi epidemioloških razmer zaradi novega Koronavirusa, se za počastitev spomina na dogodke izpred 30 let in na ljudi, ki so udejanili projekt Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem, poslužujemo našega digitalnega medija.
V objavah na spletni strani OZ VVS objavljamo zapise nekaterih takratnih akterjev (Alojz Rejc, Edi Golob, Jože Erjavec, Darko Menard, Marijan Platiše…) in slikovno gradivo, ki je bilo pripravljeno za razstavo o delovanju Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem, ki smo jo ob prvi postavitvi poimenovali z imenom »Uporniki z razlogom«.
Jože Erjavec, član MSNZ Občine Idrija
OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST JE BILA POMEMBNA NALOGA MSNZ
Prvo potrditev mojih slutenj, da se medrepubliško prerekanje v federaciji in zaostrovanje z JLA ne bo dobro končalo, sem dobil v začetku maja leta 1990 v učnem centru Teritorialne obrambe v Kostanjevici na Krasu. Organizirano je bilo usposabljanje obveščevalnih organov občinskih štabov Teritorialne obrambe. Takrat smo prvič preigravali taktično vajo s predpostavko, da »nasprotnik« prodira na naše ozemlje z južne smeri in okupiral je del Dolenjske pokrajine. V vseh prejšnjih predpostavkah je »nasprotnik« vedno deloval iz zahoda, severa ali iz vzhoda.
Kot predavatelj in inštruktor je na tej vaji sodeloval g. Miloš Bregar iz republiškega štaba TO. Živo se spominjam, da je naju s kolegom Marijanom Platiše v nekem trenutku povabil na stran. V nekaj stavkih je analiziral aktualne dogodke v takratni državi. Odkrito je izrazil bojazen o možnosti mirnega razpleta dogodkov, saj se je v politične konflikte vedno bolj vpletalo tudi vodstvo JLA.
Naloga nas obveščevalcev je, je dejal, da se pravočasno pripravimo in organiziramo tako, da bo naša služba sposobna obveščevalno pokriti celotno območje za katerega smo odgovorni, ter sposobna delovati v najtežjih razmerah. Priznam, da sem se po tisti vaji s precej nelagodnimi občutki vračal proti domu.
Nato se je zgodila tajna razorožitev slovenske Teritorialne obrambe. Nekega dne, verjetno konec maja ali v začetku junija 1990, me je v službo poklical komandant občinskega štaba TO Idrija in me pozval, da se oglasim na štabu. Ko sva sedela v njegovi pisarni me je najprej seznanil, da moramo po ukazu nadrejenega štaba tudi mi predati vse orožje v skladišče, ki je pod nadzorom JLA v Črnem Vrhu nad Idrijo. Nisem mu izdal, da sem bil o dogodku že obveščen. Naročil mi je naj razmislim, kako bi obveščevalno pokrili vojaške objekte v Črnem Vrhu. Priznam, da sem bil v veliki zadregi. Prvič sem bil pred konkretno nalogo, na razpolago pa nisem imel ljudi iz podrejenih enot. Bil je »mir«, jaz pa sem bil pred tajno nalogo, ki bi me lahko stala glavo. Ni me bilo strah, le čuden nemir sem čutil v sebi.
Po tistem sem se večkrat zapeljal v Črni Vrh. Prikrito sem si ogledoval objekte JLA in točke s katerih bi bilo možno nadzorovati dogajanje v kasarni in njeni okolici. Po tehtnem premisleku, preverjanju in »tipanju« različnih oseb sem se odločil, da naloge opazovanja in zbiranje informacij zaupam: uslužbencu na Osnovni šoli Črni Vrh, upokojenemu učitelju, stanovalcu v bloku ob kasarni in lastniku vikenda ob dislociranem objektu JLA. Imel sem srečo. Zaupal sem pravim ljudem. Vse do odhoda zadnjega vojaka iz Črnega Vrha smo bili dnevno obveščeni o dogajanjih v kasarni in razpoloženju med vojaki.
Kasneje smo po isti shemi okrepili obveščevalno službo, ki je bila organizirana že prej, na celotnem območju Idrijske in Cerkljanske. Angažirali smo več sodelavcev in sodelavk. Naloge so vzorno opravili, čeprav niso vedeli eden za drugega.
V določenih obdobjih smo imeli na najbolj izpostavljenih lokacijah ob vpadnicah v občino organizirane tudi stalne opazovalnice. Lahko trdim, da smo v tistem času zelo dobro obveščevalno pokrivali celotno območje tedanje občine Idrija. Zagotovljeno je bilo dvojno ali trojno preverjanje informacij, določeni so bili kanali za prenos šifriranih sporočil, izdelane rezervne variante itd.
V tisti mesecih sva s skladiščnikom večkrat odšla v skladišče v Črni Vrh pod pretvezo, da hodiva čistit naše orožje. Vsakokrat, če je bilo le mogoče, sva ga nekaj kosov »ukradla« in prepeljala na OŠ TO Idrija. Kasneje sem sodeloval tudi v skupini, ki je v nočnih akcijah tajno pripeljala in uskladiščila orožje iz Kočevske Reke. Prvič smo ga uskladiščili na postaji Milice Idrija, drugič pa sem se za tajno skladišče v transformatorski postaji dogovoril z direktorjem firme Kolektor.
Glede na razpoložljivo opremo in orožje smo na novo formirali in oborožili nekatere enote TO. Izdelan je bil načrt, kako bi izvzeli naše orožje iz skladišča JLA. Vsi, ki smo takrat bili pozvani in so nam bile zaupane tajne naloge smo takrat živeli dvojno življenje. Normalno smo hodili v službe, izostanke iz doma opravičevali z različnimi obveznostmi, v sebi pa čutili, da počnemo nekaj pomembnega, čeprav si razpleta dogodkov nismo znali predstavljati.
Spodnja Idrija: 11.10.2005
Jože Erjavec