Letos mineva 30 let od formiranja in delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite, ki je trajal od maja do oktobra 1990 in nima primerjave v novejši slovenski zgodovini.
Manevrska struktura Narodne zaščite je enako kot drugje po Sloveniji delovala tudi na Idrijskem in Cerkljanskem.
Sedanje epidemiološke razmere ne omogočajo običajnih oblik za počastitev spomina na dogodke izpred 30 let in na ljudi, ki so udejanili projekt Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem.
Zato se v OZ VVS Idrija Cerkno poslužujemo našega digitalnega medija. Na spletni strani OZ VVS objavljamo zapise nekaterih takratnih akterjev MSNZ (Alojz Rejc, Edi Golob, Jože Erjavec, Darko Menard, Marijan Platiše …) in slikovno gradivo, ki je bilo pripravljeno za razstavo o delovanju Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem in smo jo ob prvi postavitvi poimenovali z imenom »Uporniki z razlogom«.
Darko Menard, avtoprevoznik, član MSNZ Idrija
SPOMINI NA PREVOZ OROŽJA IZ KOČEVSKE REKE
Najprej sva bila dva voznika v špilu za to, da bi za Teritorialno obrambo prepeljala določen tovor iz neznane lokacije v Idrijo. Naknadno so mi iz Idrije telefonirali, da naj bi jaz, ker sem zanesljiv, izvršil prevoz tega tovora. Ne vem s kom sem govoril. Povedal mi je, naj bom, tisti teden popoldan dosegljiv doma. Ko bom dobil klic, naj se povežem z nekom (Bojanom Furlan) iz Občinskega štaba Teritorialne obrambe v Idriji. On mi bo povedal kdaj in kje naj ga počakam s kamionom.
Bila je sreda ali četrtek, ko so me poklicali. Čeprav nisem vedel kam bom šel, sem poklical na Občinski štab Teritorialne obrambe v Idrijo. Tam so mi dali nadaljnja navodila. Rečeno mi je bilo, da moramo biti po 18. uri na bencinski črpalki v Ribnici.
Od tu naprej je bila stvar v rokah mojega spremljevalca iz Občinskega štaba Teritorialne obrambe Bojana Furlana. Dobro se spominjam, da mi je dejal, da morava na bencinski črpalki voziti za belim avtomobilom z določeno registrsko številko. To sem tudi storil. Zapeljal sem za belim avtomobilom, ta pa je začel krožiti okoli bencinske črpalke, dvakrat, trikrat. Postalo je sumljivo. »Sedaj se mi zdi, da sva ga pa najebala«, mi je dejal Bojan. Potem pa se je avto ustavil iz njega je izstopil moški in naju vprašal: »fanta, ali sta vidva iz Idrije«? Ko sva pritrdila, je odvrnil: »naša sta« in naju povabil, da peljeva za njim.
Potem sva od osme ure zvečer do druge ure zjutraj čakala v hotelu v Jasnici. Nato so prišli štirje fantje v civilu, oboroženi s pištolami in majhnimi avtomatskimi puškami. »Gremo na teren«, so rekli. Po gozdni poti smo se vozili precej dolgo, nakar smo prispeli do opuščenih stražarnic in do zapornic, ki so bile dvignjene. Mimo njih smo pripeljali do velikega skladišča. Tam so nas ustavili civilisti, oboroženi z orožjem, kakršnega ga dotlej nisem videl še nikoli.
T
edaj sta se nam pridružila še komandant Teritorialne obrambe občine Idrija in še nekdo, katerega sem videl prič. Orožje in drug tovor smo nakladali več kot eno uro. Ko smo naložili vse, mi je nekdo razložil točno določeno pot po kateri moram peljati, kajti ta bo varovana s policijskimi patrolami. Ko mi je to rekel sem se zavedel, da to ni kar tako. Obšla sta me strah in ponos obenem. Spoznal sem, da sem udeležen pri nekem velikem dejanju za Slovenijo.
Ko smo se pripeljali na cilj v Idrijo je bila ura že okrog štirih zjutraj. Tovor smo raztovorili na Postaji Milice v Idriji. Tu je že čakalo več ljudi, ki so pomagali pri raztovarjanju.
Potem sem odšel domov in zjutraj na delo kot, da se ne bi nič zgodilo. Spominjam se še, da mi je Bojan zabičal, da ne smem nikomur povedati, kaj se je v tej noči dogajalo. Tega sem se tudi držal, razen tega, da sem o prejeti nalogi doma že prej seznanil ženo, ki ji nadvse zaupam. Dogodki tiste noči pa so do danes ostali najina skrivnost.
Darko Menard
Godovič, 12.10.2005