Letos mineva 30 let od formiranja in delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite, ki je delovala od maja do oktobra 1990 in nima primerjave v novejši slovenski zgodovini.
Manevrska struktura Narodne zaščite je enako kot drugje po Sloveniji, delovala tudi na Idrijskem in Cerkljanskem.
Sedanje epidemiološke razmere ne omogočajo običajnih oblik za počastitev spomina na dogodke izpred 30 let. Zato se v OZ VVS Idrija Cerkno poslužujemo našega digitalnega medija in na naši spletni strani objavljamo ciklus zapisov nekaterih takratnih akterjev MSNZ.
Na svečanosti ob 16. odprtem tekmovanju v streljanju z MK puško, katerega je na Vojskem nad Idrijo, v soboto 5. septembra organiziralo Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno, je udeležence nagovoril tudi nekdanji načelnik Manevrske strukture narodne zaščite Severnoprimorske. V svojem nagovoru je obudil spomin na delovanje Manevrske strukture narodne zaščite leta 1990.
Z Vidrihovim prispevkom zaključujemo ciklus spletnih objav namenjenih 30 letnici formiranja in delovanja Manevrske na Idrijskem in Cerkljanskem. Četudi brez načrtovanega javnega dogodka, ki ga je preprečila epidemija, upamo, da smo na ta način spoštljivo obudili spomin na dogodke izpred 30 let in na ljudi, ki so na Idrijskem in Cerkljanskem udejanili projekt Manevrske strukture Narodne zaščite. Naj njihov prispevek in njihovo delo ne bo nikoli pozabljeno!
Drago Vidrih, načelnik MSNZ za Severnoprimorsko
KAKO JE MANEVRSKA STRUKTURA NARODNE ZAŠČITE PRESTOPILA MEJE SEVERNOPRIMORSKE
Letos v teh dneh praznujemo 30. obletnico ustanovitve Manevrske strukture narodne zaščite, zato so me kolegi veterani iz Idrije in Cerknega zaprosili, da kot načelnik MSNZ za Severno primorsko ob tej priliki spregovorim par besed in na kratko obudim dogajanja iz tistega časa.
Podrobno sem takratne dogodke opisal že v zborniku » Njim vsem pripada slava »in zborniku » Vloga teritorialne obrambe Severnoprimorske pri osamosvajanju Slovenije«, zato jih, da ne bi bil predolg ne bom ponavljal, a na nekatera vas želim vseeno spomniti.
Danes in sedaj po tridesetih letih se zdijo vsi ti dogodki v zvezi s pripravami in z osamosvojitvijo Slovenije povsem enostavni in samoumevni. Pa ni bilo tako.
Takratno slovensko vodstvo je vseskozi vedelo kaj hoče in se na vsa dogajanja, probleme in težave odzivalo izjemno modro in učinkovito. To najlepše potrjujeta dva, po mojem mnenju, pred vojno izstopajoča dogodka. Prvi je bil preprečitev mitinga resnice, kjer je takratna milica odigrala eno najpomembnejših nalog v naši novejši zgodovini. Drugi pa je odvzem orožja 17. Maja1990 tedanji TO, kar je posledično povzročilo nastanek Manevrske strukture narodne zaščite.
V našem pokrajinskem poveljstvu smo se pripadniki takratnega poveljstva in verjetno tudi mnogi državljani Slovenije počutili užaljene in ponižane. Sklenili smo, da je treba nekaj storiti, saj smo bili brez orožja drugorazredni častniki.
Ob takem vzdušju in debatah s sodelavci, mi ni bilo težko sprejeti zahtevne in tajne naloge, ki mi jo je predstavil in ponudil Tone Krkovič. Manevrska struktura narodne zaščite je s tem dejanjem prestopila meje Severnoprimorske pokrajine. Ker je šlo v tistem času za prevratniško dejavnost z vsemi možnimi posledicami sem začel plesti mrežo pri sodelavcih in ljudeh, ki sem jim popolnoma zaupal in seveda so morali oni zaupati meni.
Kot sem že omenil smo bili v mesecu maju popolnoma razoroženi. Zato je bila naša naloga organizirati mrežo najzaupnejših sodelavcev, priskrbeti si čim več orožja in spremljati vse aktivnosti nasprotnika.
O vseh aktivnostih in nalogah, ki smo jih v pokrajinah vodili in izvajali sem moral osebno do dvakrat tedensko na nočnih sestankih v Ljubljani poročati načelniku Krkoviču in obema ministroma Janši in Bavčarju. Tu smo se tudi dogovarjali za izvajanje nadaljnjih nalog, ki pa niso bile časovno opredeljene s tedni in meseci, kot smo bili takrat navajeni, ampak z dnevi in celo urami. Na enem od takšnih sestankov smo se seznanili tudi z predstavniki milice, v mojem primeru z inšpektorjem Zvonetom Kelherjem. Takoj sva vzpostavila zelo tesno in pristno sodelovanje, tako da skoraj ni bilo dogajanja, kjer naj bi obe strukturi, to je pripadniki MSNZ in milice delovali skupaj. To sodelovanje se je kot zelo koristno potem izkazalo tudi med samo vojno.
Za mnoge med nami je bil september 1990 najmanj tako naporen kot kasnejša vojna. Zelo lepo je bilo delati s sodelavci, ko smo vozili orožje iz kočevskih gozdov ,še lepše pa, ko so vsak dan poročali koliko orožja in streliva so ukradli iz lastnih skladišč pod strogim nadzorom J A. Ni bilo enostavno, večkrat smo se znašli v različnih kritičnih situacijah, vendar smo vedno znova ugotavljali, da začne človek hitro trezno in preudarno delovati šele ko mu gori pod nogami.
Ali kot pravi g. Rosvita Pesek pri televizijskih predstavitvah štirih glavnih osamosvojiteljev in mi smo jim bili desna roka » Imeli so odločnost, pogum, vizijo in podporo demokratične javnosti «
Sam sem bil nad potekom dogodkov, organizacijo in angažiranjem ljudi nadvse zadovoljen, saj mi ni nihče odrekel sodelovanja ter niti ena hiša in delovna organizacija zavrnila skladiščenja oziroma hrambe orožja. Najbolj važno pa je bilo to, da je akcija potekala v popolni tajnosti in ni bila nikoli ogrožena.
Na podlagi vseh teh aktivnosti smo na severno primorskem konec septembra1990 imeli 498 kosov orožja in prav toliko ljudi pripravljenih za akcijo. V Sloveniji pa je znašalo to število okrog 22000 oboroženih pripadnikov MSNZ. Seveda smo računali tudi na lovsko orožje in oborožitev milice, vendar ga zaradi zakonskih omejitev in mednarodnih konvencij nismo smeli vključevati. Na podlagi teh podatkov, ko smo na eni izmed nočnih sestankov osebno poročali predsedniku takratne skupščine g. Bučarju, ni bilo težko predlagati sklepa o razpisu referenduma in ostalih osamosvojitvenih aktivnosti.
V začetku oktobra je prišlo do znane zasedbe republiškega štaba TO ,in formiranja naših štabov z našimi poveljniki. V tem času smo večkrat prejemali dvojne ukaze ki so si bili največkrat diametralno nasprotni. Zato so za nas , ki smo delali skupaj z aktivnimi častniki na Ajševici postale razmere nevzdržne, saj smo eni priznavali slovensko predsedstvo, drugi pa jugoslovansko. Zato smo se konec oktobra tajno preselili iz Ajševice na UNZ v Novo Gorico, kjer smo se stiskali v pretesnih prostorih, a počutili smo se kot doma .
Ta poteza se je kasneje pokazala kot zelo koristna saj smo bili med vojno tudi sodelavci v koordinacijski podskupini, ki je vodila in usklajevala vse aktivnosti v naši pokrajini. Glede na to , da smo bili vsi člani zbrani praktično na istem mestu je bilo sodelovanje med vsemi sodelujočimi v odporu izredno dobro in učinkovito.
Vsa usposabljanja, spomladi 1991, ki jih ni bilo malo , smo izvajali izključno ,,rezervni častniki,,. Tako smo tudi izjemno dobro izpeljali vajo PREMIK 91, ko smo v mesecu marcu izvedli mobilizacijsko vajo bataljona na območju Vogrskega in ga prepeljali na Dolenjsko. Udeležba na mobilizaciji je bila izjemno dobra, aktivnosti z vajami med potjo zelo intenzivne in zavzete, čudovit je bil sprejem na Dolenjskem. V takratni ,,strokovni javnosti,, je prevladovalo mnenje, da slovenski rezervni častniki sami take vaje nismo sposobni pripraviti in izpeljati, toda pokazalo se je ravno nasprotno, vključno s kasnejšo vojno.
Mnogi nam vojne še danes ne priznavajo, vendar moram povedati, da je za mnoge med nami trajala veliko dlje to je od razorožitve 17. Maja 1990 do odhoda zadnjega vojaka 26 oktobra 1991.
Na severno primorskem je bilo mogoče malo manj dima in ognja, kot bi mnogi želeli. Toda s strpnim in preudarnim ravnanjem smo dosegli vse zastavljene cilje in naloge in kar je najvažnejše brez žrtev na naši strani.
In na koncu bi želel, da ob praznovanju 30.letnice MSNZ pri organiziranju raznih posvetov ali okroglih miz damo več besede in poudarka tistim našim kolegom oziroma soborcem, ki so to orožje vozili, prevažali in ne nazadnje skrivali v svojih domovih in se jim s tem skromno oddolžimo za njihov trud in predvsem pogum, ki so ga s temi dejanji izkazali
Zato vsem še enkrat hvala.
Drago Vidrih
Vojsko, 5 september 2020