NAGOVOR VLADIMIRJA SEDEJA NA SREČANJU NEKDANJIH SOBORCEV 120. JOD TO IDRIJA

V nedeljo, 27. junija 2021 sta potekala »pohod po bojnih poteh enot TO Idrija« in srečanje pripadnikov nekdanjega 120. Jurišnega odreda Teritorialne obrambe Idrija. Na krajši spominski svečanosti je o bojni poti nekdanjega 120. Jurišnega odreda spregovoril nekdanji poveljnik Vladimir Sedej. Njegov nagovor objavljamo v celoti:

 

Spoštovani soborci,
spoštovanji naši nekdanji gostitelji,
spoštovani gostje!

V naslednjih minutah želim podati kratek pregled delovanja in pomena našega nekdanjega odreda od njegove ustanovitve pa do konca osamosvojitvene vojne. Nekoliko bolj se bom ustavil pri prvih petih dnevih našega delovanja, ko smo se nahajali na območju, da katerem smo sedaj in ki smo ga ponovno obiskali z današnjim pohodom.
O ODREDU
120. jurišni odred Teritorialne obrambe občine Idrija je nastal v letih 1984 in 1985 ob eni izmed reorganizacij slovenske TO, ki je začela nastajati pred skoraj 53 leti, leta 1968.
V letu 1984 je odred, še ne v celoti popolnjen sodeloval na veliki vaji Udar 84. V polni formaciji se je prvič postojil na Starem placu v Idriji maja 1985.

Odred je po formaciji sestavljalo 143 pripadnikov, ki smo tvorili tri jurišne vode, vod za ognjeno podporo, zaledni vod, oddelek za zvezo, izvidniški oddelek, pionirski oddelek in poveljstvo. Bil je največja samostojna enota TO na območju takratne Občine Idrija. Idrijska TO je v nekem obdobju po formaciji štela skupaj 744 pripadnikov.
V začetku smo ga sestavljali teritorialci, ki smo se že leta pred tem usposabljali v enotah po dotedanji organizaciji. Kasneje se je sestava spreminjala le v manjši meri, predvsem le zaradi pomlajevanja.
Odred kot celota pa je opravil nekaj skupnih vaj in sicer leta 86 dvodnevno vajo v Ledinah z bojnim streljanjem pri Svetiku v Sp.Idriji, leta 88 taktično vajo na območju Lokvarskega in Oblakovega vrha, v maju 89 pa osnovno šestdnevno usposabljanje na Orlovšah in zelo uspešno bojno streljanje na strelišču Mlake pri Vipavi.
V vsem tem času smo se med seboj spoznali in postali dober kolektiv. Že v času usposabljanj v rezervi smo se počutili kot prava slovenska vojska. Namenjeni smo bili za boj proti zunanjemu sovražniku na domačem ozemlju. Povelja so bila v slovenščini, imeli smo drugačne uniforme kot redna vojska. Bili smo domačini in občani ter širša družba so nas imeli za svoje. To se je potem pokazalo tudi med osamosvojitveno vojno.
Med to vojno smo dokazali, da smo bili enako pripravljeni braniti domovino neglede na to ali bi bila ta ogrožena z vzhoda, zahoda, severa ali, česar prej nismo pričakovali, z juga. Leta 1991 smo pa lahko opravili svoje naloge zato, ker smo za to usposobili v prejšnjih dveh desetletjih.
V zvezi z nastankom in razvojem TO se pojavljajo tudi neresnične interpretacije, zato želim poudariti, da naša enota ni bila neka nova vojska, ki bi jo nekdo ustvaril v letih 1990 in 91, ampak rezultat neprekinjenega razvijanja, opremljanja in usposabljanja od leta 1968 dalje. Na mobilizacijskem zbornem mestu smo se postrojili isti in v enaki sestavi, kot smo leta 1989 uspešno zaključili šesttdnevno vajo na območju Orlovš na Nanosu in na strelišču pri Vipavi. Izjema so bili le nekateri mlajši, ki so ravnokar prišli s služenja rednega roka v JLA in so zamenjali nekatere najstarejše pripadnike. Bistvena razlika pa je bila v tem, da vrhovni poveljnik nad nami ni bilo več Predsedstvo Jugoslavije, ampak Predsedstvo že samostojne Republike Slovenije.
VOJNA
Na današnji dan, 27. junija (bil je četrtek) pred tridesetimi leti je JLA zapustila vojašnice in začela se je desetdnevna vojna. Na televiziji smo gledali tanke, ki so peljali skozi Ljubljano ali po stranskih cestah in mendrali vozila, ki so se jim postavila na pot. Pomislil sem: sedaj bo pa treba iti.
Takrat po drugih delih Slovenije še ni bilo znano, da so se na južnem Primorskem tanki odpravili iz vojašnic v Pivki in Ilirski Bistrici proti mejnim prehodom že dan prej, 26. junija. To je tistega dne, ko se je cela Slovenija pripravljala na svečano razglasitev nove države. Oborožen odpor takrat s strani vodstva slovenskih obrambnih sil še ni bil odobren, so pa organizacije civilne obrambe in milica ter prebivalci izvajali nenasilno oviranje (npr. pri Divači, na Rebrnicah, v Vrhpolju pri Vipavi in še kje)
Naš 120. jurišni odred je bil mobiliziran dan po uradni razglasitvi agresije t.j. v petek, 28. junija 91. V času med 15. in 17. uro se je na dvorišču tovarne Rotomatika v Spodnji Idriji zbrala velika večina vpoklicanih in še nekaj prostovoljcev. Odziv vpoklicanih je bil nad 90 odstoten, torej precej večji kot pri običajnih vajah v preteklosti in tudi večji kot marsikje drugje v Sloveniji.
Na našem območju razen stražarjev skladišča v Črnem vrhu ni bilo nobenih enot JLA, zato smo na začetku vojne ostali v nekakšnem zatišju. Zavedali pa smo se, da se razmere lahko hitro poslabšajo.
Malo pred tem, ko smo mi začeli izvajali mobilizacijo, je TO na Tolminskem že dosegla vdajo posadke JLA na mejnem prehodu Robič in stražnice na Livku, pri Črničah se je zgodil prvi oborožen spopad med TO in JLA, malo kasneje sta se vdali še posadki na mejnih prehodih Predel in Učja, zvečer je bil uspešno izvršen napad TO na tanke v Rožni dolini. Naslednji dan, 29. junija je TO sredi dneva brez boja zavzela veliko skladišče JLA na Šentviški Gori. Ponekod na Tolminskem so imeli pomembno vlogo tudi nekateri častniki iz idrijske TO.
Ker smo se iz usposabljanj med seboj večinoma že dobro poznali in je bila širša politična situacija in odločitev slovenskega naroda za lastno deržavo vsem dobro znana, je bila mobilizacija odreda 28.6.1991 izvršena hitro in brez zapletov. Orožja in streliva, ki smo ga prvi dan dobili iz tajnega skladišča v Rotomatiki, je bilo le za dobro četrtino prisotnih. Dobili pa smo ga dovolj že naslednji dan iz že zavzetih skladišč JLA in iz drugih virov.
Po zaključeni mobilizaciji smo se odpravili na prenočevanje na domačiji v Bazoviku v Spodnji Kanomlji in na sosednjo domačijo Na Sivki. V poznih večernih urah sem na Občinskem štabu prejel nalogo, da se odred pripravi na izvedbo morebitnega povelja za zavzetje skladišča v Črnem Vrhu. To naj bi izpeljali v sodelovanju s protidiverzantskim vodom in idrijsko ter črnovrško samostojno četo TO. K temu cilju je bilo usmerjeno vse naše delovanje v naslednjih dveh dneh.
V soboto, 29. junija popoldne smo se z avtobusi prepeljali nad Godovič, kjer smo se za dva dni in dve noči namestili na kmetiji na Pesku, kjer smo prijazno sprejeti tudi danes) tretji vod pa pri najbližjem sosedu na Režišeh. Ta in naslednji dan, 30.junija, smo poveljstvo odreda in poveljniki vodov pripravljali načrt zavzetja skladišča v Črnem vrhu. Vsi skupaj pa smo se vživljali v nove razmere in se v negotovosti pripravljali na nadaljnje zaostrovanje. Sestavili smo tudi skupino tromblonistov, možnejšega orožja tedaj še nismo imeli. V nedeljo dopoldne smo se zaradi grožnje z letalskimi napadi umaknili s kmetije na pobočja bližnjega hriba Jelenšek,
Ukaz za zavzetje skladišča v Črnem vrhu nam ni bil izdan. Verjetno zaradi prizadevanj na obeh straneh za doseganje in ohranitev premirij ter nejasne delitve pristojnosti med občinskim, območnim in pokrajinskim štabom. Na svojo roko nismo hoteli ukrepati ničesar, bili pa smo pripravljeni, da se hitro odzovemo na nadaljnja povelja.
V nedeljo zvečer so začele malo pred polnočjo prihajati novice o pokanju, nato pa o požaru v Črnem Vrhu. Opazili smo močno svetlobo v tej smeri. Celoten odred se je prebudil in se postavil v stanje pripravljenosti. Poveljstvo odreda v pričakovanju morebitnih nadaljnjih ukazov samostojno ni odredilo drugih aktivnosti. Tako je bilo tudi po tem, ko je prišlo do več eksplozij in najmočnejše okrog pol treh zjutraj.
Tudi v ponedeljek, 1. julija, razen stalne pripravljenosti, opazovanja in lastnega zavarovanja, odred ni dobil nobenih drugih zadolžitev. Območje uničenega skladišča v Črnem vrhu je zavarovala idrijska četa TO, kasneje pa črnovrška.
Tega dne popoldne smo s tuširanjem v rudniški kopalnici in organiziranjem dostave perila poskrbeli za izboljšanje higienskih razmer, ki so zaradi visokih temperatur in pomanjkanja tekoče vode postajale že kritične. V večernih urah smo se zaradi varnosti in razbremenitve gostiteljev premaknili v zaselek Tabor v Dolah, kjer smo prenočili na domačijah Pr’ Cigalet pri Mivškovih in Pr’ Ejnšku. Tudi ta noč ni bila mirna zaradi dogajanj v okolici Vrhnike. Sredi noči so se zaslišali posamezni poki, vidna pa je bila tudi svetloba nad radarskimi napravami na Ljubljanskem vrhu. Spanja je bilo spet kmalu konec. Vzpostavili smo pripravljenost. Nisem mogel več zaspati. S polno glavo različnih misli, sem se usedel v hiši Pr’ Cigalet za mizo in dal na papir svoj razmislek o tem, kako naprej. Dovolite mi, da preberem avtentičen zapis, ki verno odraža takratno situacijo.
V torek, 2. julija, takoj zjutraj sem se s tem predlogom odpeljal v Idrijo na občinskim štabom, kjer je bila soglasno sprejeta odločitev, da se zaradi več neprespanih noči umaknemo na nekoliko manj izpostavljeno območje. To sicer ni bil kateri od hotelov, ampak baza v nekje v dolini Kanomlje. Tam naj bi se spočili, se uredili in bili v pripravljenosti na hitro posredovanje, če bi bilo potrebno.
Zgodaj popoldne smo se odpravili na pot, a so se razmere ponovno zaostrile. Množile so se novice o agresivnih dejanjih JLA, zlasti o letalskih napadih na televizijske pretvornike in druge cilje. V dogovoru z občinskim štabom smo se ustavili in prenočili na Gorah pri Svetletu in pri Lužerju). Dobili smo nalogo, biti pripravljeni na posredovanje v smeri proti Veharšam in Vrhniki. Od tu je takrat JLA poskušala s tanki prebiti blokado na vrhniškem klancu, opazili pa so tudi izhod njenih pripadnikov v civilu.
Na poziv iz občinskega štaba smo v teh najbolj napetih trenutkih na Gorah iz desetih prostovoljcev sestavili skupino, ki smo jo v spremstvu namestnika komandanta odreda Franca Jezerška poslali v Godovič. Tu so dobili protioklepne rakete in se pripravili za boj proti tankom. Te so medtem k sreči teritorialci z Vrhnike in Logatca zadržali že na vrhniškem klancu. Skupina se je kmalu nekoliko preoblikovala. Pod vodstvom komandirja Igorja Grošlja so kot osemčlanska intervencijska skupina ostali brez prekinitve skupaj na terenu do 20.7..
Tako kot za večino enot TO in drugega prebivalstva Slovenije, sta bila dan, ko smo bili na Gorah in noč, ki mu je sledila, tudi za odred najtežja. Napetost je bila zaradi številnih aktivnosti nasprotnika po vsej Sloveniji, zelo velika, neprespanost in utrujenost pa že na kritični meji.
K sreči so pogajanja, ki so potekala v vsem tem času med slovenskim vodstvom in vodstvom nasprotne strani, ter pod pritiskom mednarodne skupnosti, pripeljala do umiritve. Odred se je tako lahko v sredo, 3. julija zjutraj z avtobusi premaknil v Kanomljo, kot je bilo dogovorjeno za dan prej. Na domačiji Na Ovčjaku smo vzpostavil bazo, v kateri smo ostali naslednja dva dneva in dve noči. Od tu smo začeli tudi organizirano odhajati na krajše obiske svojih domov.
V četrtek, 4. julija, se je napetost še naprej zmanjševala, vendar je odred ostajal v pripravljenosti. Na Ovčjaku so nas obiskali najvišji predstavniki vodstva idrijske občine in OŠTO. Že dopoldne pa je odred dobil povelje, naj se naslednji dan premakne na širše območje Idrijskih Krnic in Lokvarskega vrha, z nalogo organizirati protidesantni in protidiverzantski boj,
V petek, 5. julija, dopoldne se je odred deloma z vozili, deloma peš, premaknil na določena območja. Posamezni vodi so se razporedili vzdolž cele planote, in sicer na domačijah Pisance, Kal, Kenda, Na Hribu in v lovski koči na Jelenku. Ta dan, pa tudi sobota, 6. julija, sta bila namenjena ogledu terena, počitku, pomoči domačinom in deloma tudi dopustom.
V nedeljo, 7. julija dopoldne so nas na tem območju zamenjali tovariši iz t.im. partizanskega bataljona. Prej so bili rezerva v okviru JLA, zdaj so želeli tudi oni dodati svoj prispevek k obrambi slovenske osamosvojitve. Nam je bila zo zelo dobrodošla razbremenitev, saj so nas družine in delovna mesta že močno pogrešali. Tega dne je bila sicer podpisana brionska deklaracija in uradno zaključena osamosvojitvena vojna. Pripravljenosti na morebitne ponovne zaostritrve pa še ni bilo konec.
Pripadniki odreda smo ponovno prevzeli naloge še v času od 13. do 20. julija, vendar zaradi že zelo umirjenih razmer v skrčenem obsegu. In tudi v nekoliko drugačni razporeditvi.
Ker je v času našega dopusta iz partizanskega bataljona nastal jurišni odred četne sestave, je naš prejšnji 120. jurišni odred je postal 1.četa tega novega jurišnega odreda. Poveljstvo te čete sta prevzela Marko Černalogar kot komandir in Emil Čadež kot namestnik. Člani poveljstva dotedanjega odreda smo namreč dobili odgovornost za vodenje celotnega povečanega odreda. Prejšnje samostojne čete TO ( idrijska, črnovrška, cerkljanska) so postale 2.,3., in 4. četa tega novega jurišnega odreda.
Dežurno jedro 1. čete se je namestilo v lovski koči na Jelenku. Vsaj po nekaj dni je bila izmenično prisotna večina od pripadnikov.
Vod za ognjeno podporo je zadnji teden opravljal nalogo nadzora nad ozemljem nad Črnim vrhom. Minomet 120 mm je bil pri domačiji Brkovnik na Zadlogom, protioklepna orožja in pionirji pa pri Kamplcu ob cesti Črni vrh – Col.
Drugačno pot od glavnine odreda je imela že od začetka vojne skupina pod poveljstvom Janeza Pivka, ki je bila vpoklicana že 27.6. Imeli so nalogo, da postavijo barikado in izvajajo kontrolo prometa na Govejku. Skupino je sestavljalo 6-10 pripadnikov našega odreda iz VOP in pionirskega oddelka. Njihova naloga je bila zelo odgovorna. Imeli so tudi nekaj napetih trenutkov, a se je končalo brez večjih zapletov. To nalogo so izvajali do 7.7.. Po enotedenskem dopustu, pa so se člani skupine pridružili svojim vodom in oddelkom po prvotni razporeditvi.
Vojaške aktivnosti so se za odred zaključile 20.7., ko smo oddali orožje.
Nekateri ste bili v kasnejših mesecih pa do konca leta 91 vpoklicani še na opravljanje stražarske službe na vojaških objektih na Severnem Primorskem.
Naj zaključim:
Obdobje osamosvojitvene vojne je tako 120. jurišni odred preživel brez neposrednega stika z nasprotnikom in brez kakršne koli neposredne bojne dejavnosti. Kljub temu je bilo to obdobje za vse udeležence polno intenzivnih dogajanj, psihičnih in fizičnih obremenitev in zato izredna življenjska izkušnja ter preizkušnja. Doživljanje dogajanja, povezanega z vojaškim življenjem in negotovostjo, se je prepletalo z zaskrbljenostjo glede razmer v domačem okolju ali na delovnem mestu. Kljub temu smo svoje naloge in dogovore izpolnjevali resno in odgovorno. Zavedali smo se, da gre za prihodnost nas in naših potomcev.
Tu bi se rad zahvalil vsem, ki so dajali podporo odredu. To so bili poleg članov občinskega štaba, predstavnikov nekaterih podjetij, krajevnih skupnosti in nekaterih posameznikov predvsem gospodarji in družine na domačijah, ki so nam nesebično ponudili streho nad glavo.
Spoštovani soborci, spoštovani naši gostitelji v času vojne
Kljub temu, da danes ni vse po pričakovanjih, ne obžalujemo, da smo se takrat odzvali klicu domovine in slovenskega ljudstva, zavedajoč se nevarnosti in tveganja. Za tiste razmere je bilo to edina prava odločitev odgovornega državljana in domoljuba. Ponosni smo lahko, da smo bili takrat zraven, ob tem pa smo lahko tudi srečni, da se je vojna končala tako, kot se je.
Vam, tovarišem iz odreda in vam, našim gostiteljem, tudi tistim, ki jih ni več med nami, se zahvaljujem za vaš prispevek k temu, da smo skupaj uspešno prestali to enkratno preizkušnjo in da smo lahko ohranili v lepem spominu čas, ki smo ga v vseh letih priprav in v vojni preživeli skupaj. Želim vam vse dobro in da bi se še srečevali čimbolj zdravi in zadovoljni.
Vsem prisotnim pa se zahvaljujem za pozornost in vam želim prijetno nadaljevanje današnjega srečanja.