V nedeljo, 11. julija 2021 so se pripadniki nekdanjega 120. jurišnega odreda TO Idrija, nekateri s svojci in prijatelji, zbrali na srečanju v Govejku, na območju, kjer je manjša skupina pripadnikov tega odreda pod poveljstvom Janeza Pivka v času od 27.6. do 7.7.1991 organizirala barikado in izvajala kontrolo prometa na cesti Žiri – Idrija.

Spomine na takratni čas in tedanje dogodke je v nagovoru udeležencem obudil Janez Pivk tedanji poveljnik voda za ognjeno podporo in poveljnik skupine, ki je organizirala barikado in izvajala kontrolo prometa na cesti Žiri – Idrija.

Njegov nagovor objavljamo v celoti:

Na barikadi v Govejku

Bil je 26. junij 1991. Že tega dne sem iz Občinskega štaba Teritorialne obrambe (OŠTO) Idrija dobil ukaz, naj bom doma – razen v službo naj ne grem nikamor. Zjutraj sem odšel v službo, ki se je začenjala ob 6. uri, in še preden sem se preoblekel, sem že dobil ukaz, naj se javim na OŠTO Idrija. Takoj ko sem prišel in se javil, mi je operativni oficir Edi Golob naročil, naj grem v gasilski dom v Spodnji Idriji, v katerem je bilo skrivno skladišče, da bi tam pregledal neko orožje in ugotovil njegov namen. Takoj po pregledu in ugotovitvah – šlo je za protioklepno orožje Zolja – sem odšel nazaj na OŠTO in poročal o videnem. Takrat smo že vedeli, da so tanki JLA zapustili vojašnice. Po vprašanju, kaj naj zdaj naredim, mi je gospod Golob dejal, naj odhitim domov in se javim v popolni vojaški opremi, še prej pa naj napišem spisek vojakov, s katerimi bomo odšli na neko barikado. Bil sem namreč komandir Voda za ognjeno podporo v Jurišnem odredu. Žal so takrat dva oddelka voda, ki sem mu poveljeval, dodelili v druge enote, toda o tem pozneje.

K sodelovanju pri osamosvojitvi Slovenije sem bil povabljen že zgodaj spomladi leta 1991, točnega datuma se ne spominjam več. Šlo je za zavzetje skladišča orožja JLA v Črnem Vrhu, v katerem je bilo tudi orožje Teritorialne obrambe. Prav tako sem bil poklican na OŠTO Idrija k operativnemu oficirju Ediju Golobu. Po izjavi, da sem kot zaveden državljan pripravljen sodelovati v tej akciji, mi je razkril celoten načrt priprav in izvedbe, ki je bil sicer pod oznako »stroga vojaška tajnost«. Dobil sem nalogo, naj usposobim dva netrzajna topova, ki sta bila shranjena na policijski postaji v Idriji. Imeli pa smo samo eno granato, tako da bi v resnični akciji moral z njo stoodstotno zadeti zastavljeni cilj. Prepričan sem, da bi to nalogo – če bi do akcije prišlo – uspešno opravil. Poleg tega sem moral za prav vsak dan vedeti, kateri tovornjak je prazen in parkiran na parkirišču Avtoprevoza, kjer sem bil zaposlen, in kateri šofer je dosegljiv. Kljub pripravam, ki so v strogi tajnosti potekale nekaj mesecev, do te akcije ni prišlo. Poudariti moram, da sem to orožje (MM, Bazuka, netrzajni top …) zelo dobro obvladal, saj sem opravil veliko tečajev, enega celo v Sarajevu, in sicer leta 1980 v bližnjem kraju Pazarić.

27. junija 1991 sem na OŠTO prišel v uniformi, s katere sem moral odstraniti vse čine, in v polni vojaški opremi. Tam so me že čakali fantje, prav tako v polni vojaški opremi. Dobili smo nalogo, naj gremo v barikado v Govejku, še prej pa po orožje v klet OŠTO. Vsak med nami je dobil avtomat Kalašnikov in 150 kosov streliva. Pri dodelitvi pravega bojnega streliva sem se zavedal, da to ne bo vaja, ampak da gre zares. Ne bom podrobno opisoval občutkov, ki sem jih takrat doživel. Spraševal sem se, če bom to vojno preživel in če bom še videl svojo družino, če se vendarle vrnem. V tem času smo dobili tudi vozilo Lada, in sicer iz podjetja Zidgrad. Po vkrcanju in nalaganju opreme smo se odpeljali v Govejk. Tja smo prišli okrog 16. ure. Takoj po prihodu sem si ogledal teren in ukazal premik tovornjakov iz Osojnice v Govejk. O premiku vozil sem obvestil tudi OŠTO Idrija in pristojne seznanil z razlogom zanj. Nato smo si uredili bivališče in razporedili stražo. Takoj smo začeli delati in stekel je nadzor prometa. Drugi dan nam je, žal že pokojni, gospod Darko Kavčič odstopil svojo staro hišo, tik ob cesti Idrija–Žiri (zdaj je v tej stavbi B&B Na Kluk). V njej smo si lepo in znosno uredili prostore za bivanje in opravljanje nalog. Tudi sicer nam je šel gospod Kavčič na roko. Ta dan sem se tudi povezal s Krajevno skupnostjo Ledine, z gospodom Antonom Šifrerjem, ki je tudi že pokojni, ter z lovsko družino, s člani katere sem se dogovoril za sodelovanje in pomoč pri izvajanju nalog. Ker takrat v vodu, ki sem mu poveljeval, ni bilo dovolj vojakov, sem se z lovsko družino dogovoril, da bodo na okoliške poti in cesto Vrsnik–Žirovnica pazili lovci in mi o morebitnih dogodkih poročali. Moj oddelek se je moral v celoti posvetiti cesti Idrija–Žiri in okolici.
Ostali smo tudi brez prehrane, tako da je bilo treba poskrbeti še za to. Možnost prehranjevanja sem uredil na dveh domačijah, in sicer na domačiji Horvat in kmetiji pri Špičku (Fortuna), na vsaki se je prehranjevala polovica vojakov. Za malico in kakšen dodaten obrok pa sem se dogovoril v trgovini v zadružnem domu, ki jo je vodila gospa Cilka Kavčič. Povedati pa moram, da so nas na večerni obrok vabili skoraj vsi krajani Govejka in Vrsnika. Sloga je bila na najvišji ravni. Ob tej priložnosti se krajanom v svojem imenu iskreno zahvaljujem za pomoč in delitev usode z nami. Nadaljnji dnevi so bili v znamenju akcij pri nadzoru vozil in prometa. Nekatere izmed njih so bile tudi vroče, posebno takrat, ko smo ustavili kakega zveznega policista ali oficirja JLA.
Po nekaj dneh se je številčno stanje posadke izboljšalo, saj se je moja enota 30. junija okrepila s štirimi vojaki. Ponoči smo slišali tudi močno eksplozijo, vendar takrat še nismo vedeli, da je šlo za eksplozijo skladišča streliva v Črnem Vrhu. Mislili smo, da gre za kakšen napad JLA. V noči 2. julija smo ob 2.15 na nebu videli močno svetleča telesa v smeri Vrhnike in drugi dan izvedeli, da je bil to napad na radarsko postajo na Vrhniki. V tem času smo tudi ustavili avto, v katerem so bili trije gojenci letalske akademije iz Zadra, ki so pobegnili iz vojašnice in se na različne načine prebili do nas. Kar odleglo jim je, ker so prišli v naše roke. Danes se ne spominjam, ali sem jih povezal s OŠTO ali Policijsko postajo Žiri. Vem le to, da so se srečno vrnili domov na Štajersko. V tem času smo dobili tudi še nekaj orožja in dovolj streliva. Naj povem še to, da sem neko noč, ko sem prišel domov, da se okopam in malo uredim, videl 17 težkih tovornjakov vlačilcev hrvaške registracije, menda naloženih z orožjem s Šentviške gore.
Iz Govejka smo se vrnili 7. julija 1991. Zamenjala nas je druga enota. V enoto sem se vrnil 14. julija, in sicer na Jelenk, ter po enem dnevu odšel na komando v Črni Vrh, kjer sem se končno srečal še s preostalim vodom, ki ga je po položajih pri Cencu in na Brkovniku razporedil že moj namestnik Vinko Sedej, ki je svoj del dogodkov tudi opisal.
Šestnajstega julija sva z namestnikom opravila primopredajo in še isti dan sem z vojaškim vozilom TAM (bil je zaplenjen JLA) opravil pregled položajev. Zvečer sem se vrnil v Hotel Bor, kjer sem bil tudi sam nastanjen. Po ogledu razstreljenega vojaškega skladišča orožja in vsakodnevnih obhodih svojih položajev smo se 20. julija 1991 vrnili v Spodnjo Idrijo, v Slovenijales, kjer so nas tudi fotografirali, popoldne pa na jašek Borba (Frančiške), kjer smo se razorožili.
Za nas je bilo vojne konec.