Na osrednji proslavi ob 30-letnem jubileju samostojne Slovenije, ki je  v spominskem parku osamosvojitve Slovenije v Idriji potekala 25.6.2021, je udeležence kot slavnostni govornik nagovoril  idrijski rojak, novinar in publicist  dr. Uroš Lipušček. V nadaljevanju objavljamo njegov nagovor v celoti:

Drage Idrijčanke in Idrijčani, spoštovane državljanke in državljani,
30 let po rojstvu postanejo ljudje običajno zreli in preudarni , po 30-ih letih obstoja pa začnejo države šele stopati po poti odraščanja. Tako je tudi z našo Slovenijo. Pred 30 leti smo uresničili sanje naših prednikov iz revolucionarnega 1848 leta o Zedinjeni Sloveniji in razglasili samostojnost. Iz Jugoslavije, ki jo je po koncu hladne vojne razjedel val ekstremnega nacionalizma smo izšli kot najbolj razvita republika izmed vseh socialističnih držav. « Po osamosvojitvi smo nadaljevali z zgodbo o uspehu; Sprejeli smo novo demokratično ustavo, sprejeti smo bili v OZN, Nato in EU, kot prva tranzicijska država smo prevzeli evro in kot prva izmed novih demokracij leta 2008 tudi pol letno vodenje EU. Nekateri so takrat v zanosu podlegli misli, da bomo postali nekakšen svetovni svetilnik ali pa nova Švica. Enotnost s katero smo začeli ustvarjati novo samostojni državo, se je po nekaj letih sprevrgla v strankarske ideološke spopade, ki postajajo vse hujši.
Slovenija je majhna država. Pravi čudež je, da smo se Slovenci kot narod ohranili, na stičišču germanskega in romanskega sveta. Nek kitajski poslovnež, ki je nameraval Slovenijo uvrstiti med svoje turistične destinacije, me je pred nekaj leti v Pekingu vprašal ; koliko ljudi živi v Sloveniji? »200 milijonov, ne, 20 milijonov tudi ne, 2 milijona ponovim, to je pa toliko kot je prebivalcev naše soseske, je dejal.« Razprava je bila s tem končana. Vendar majhno ni nujno tudi slabo: Luksemburg je primer uspešne države, Singapur tudi, po tej poti gredo vsaj v gospodarskem smislu tudi baltiške države.
Tisto kar nas ovira je predvsem vse hujši politični in narodni razkol. Zakaj ne moremo s skupnimi močni stopiti korak naprej, zakaj smo še vedno vkopani v preteklost posebej v čas druge svetovne vojne in po njem. Še vedno se prerekamo ali je bil narodno osvobodilni boj upravičen ali ne! Poročnik ameriške vojske Le Roy King, ki je sodeloval ob koncu prve svetovne vojne v ameriški komisiji, ki je 1919 leta določala naše severne meje , je takrat zapisal; » niti Slovenci niti Hrvati, si niso priborili svobode. Njim je bila dana oziroma podarjena…« Skladno s tem so zmagovalci potegnili za nas zelo krivične meje. Podobno bi se lahko zgodilo tudi po koncu druge svetovne vojne. Idrija bi lahko na primer skupaj s Primorsko na osnovi rapalskega sporazuma iz 1920 leta, še naprej ostala v okviru Italije. To se ni zgodilo zaradi oboroženega osvobodilnega boja in v tem okviru akcij slovenskih partizanskih odredov proti fašizmu in nacizmu. Po drugi strani so grozoviti pokoli pa drugi svetovni vojni globoko zarezali v naše duše in vrgli neupravičeno senco na osvobodilni boj. V teh dilemah nismo edini. Čeprav je od ameriške državljanske vojne na primer minilo že 160 let, se v javnosti še vedno krešejo različna mnenja o tem obdobju ameriške zgodovine.
Slovenci smo kot potrjujejo ankete zelo močno privrženi evropski ideji oziroma EU. Kar 82 % vprašanih prebivalcev naše države čuti močno pripadnost EU . Če parafraziram pesnika Otona Župančiča o tem, da mornar ko je najvišji dan izmeri daljo in nebeško stran, je EU naša daljica, demokracija na kateri temelji EU, pa je naša nebeška stran. Politično dogajanje ki ga zaznamujejo vse nižja raven političnega komuniciranja , obujanje protofašističnih idej in gibanj, razna podtikanja pa tudi sovražni govor kaže, da se oddaljujemo od klasične evropske liberalne demokracije in pristajamo v taboru neliberalnih demokracij. Za njih je značilen avtoritarni sistem vladanja, monopol ene stranke in omejevanje svobode medijev. V tem primeru bi znova pristali v eno partijskem sistemu iz katerega smo izšli pred 30 leti. V katero smer se bo odvijalo politično dogajanje v Sloveniji, na srečo ne bo odvisno samo od nas. Dokler bodo tako imenovane jedrne evropske države ostale pri vzorcu klasične demokracije, vpeljava avtoritarnega sistema, če hočemo ostati v EU, pri nas ne bo mogoča. Drugo vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo če bi EU razpadla, oziroma se razbila na dva dela, na demokratičnega in neliberalnega oziroma avtoritarnega.
Kljub temu, da so nas začele dohitevati nekatere nekdanje socialistične države iz vzhodnega bloka, kot na primer Češka in nekatere baltske države, je naša država še vedno med najbolj uspešnimi tranzicijskimi državami, na primer po višini dohodka na glavo prebivalca. Na tem področju bi lahko dosegli še boljše rezultate. Negativni trendi so se začeli z ukinitvijo Službe družbenega knjigovodstva pred mnogimi let in s premalo premišljeno oziroma krivično privatizacijo nekdanjega družbenega premoženja, saj danes komaj okrog 10 % prebivalstva razpolaga s skoraj polovico nekdanjega skupnega premoženja. V času ko je Slovenija postala razvita država, skoraj četrtina Slovencev životari na robu življenjskega minimuma, čeprav smo po ustavi uradno socialna država. Res pa je, da po mednarodnih statistikah ostajamo v skupini najmanj razslojenih evropskih držav. Na žalost se na lestvicah korupcije vse bolj vzpenjamo, na lestvicah konkurenčnosti pa padamo. Razprodali smo vse največje banke in veliko podjetij , tudi strateških, brez treznega dolgoročnega razmisleka.. V ZDA po katerih se tako radi zgledujemo je na primer prodaja takšnih strateških podjetij in bank tujcem, izrecno prepovedana. Kot izvozno usmerjena država moramo biti absolutno odprti, še posebej ker statistike kažejo, da so tuja podjetja pri nas nadpovprečno uspešna. Kljub temu pa ne smemo pristati na podrejen oziroma skoraj pol kolonialni status v odnosu do najbolj razvitih držav.
Vladavina prava pri nas na žalost stagnira, prav tako tudi svoboda izražanja in združevanja. Thomas Jefferson eden od glavnih avtorjev ameriške ustave je dejal, » da je svoboda odvisna od svobodnega tiska in izražanja, njuno omejevanje bi jo zatrlo.« Demokracija v Sloveniji bo obstala samo če bodo mediji ostali neodvisni, profesionalni in pošteni ter svobodni in bodo gledali pod prste oblastnikom vseh vrst. Pandemija Kovida, ne sem biti izgovor za omejevanje svoboščin in človekovih pravic.
Kaj pa naša Idrija? V zadnjih 30 letih se je uspešno, oziroma nadpovprečno hitro razvijala. Industrijska tradicija, ki jo je zapustil rudnik živega srebra je omogočila vzpon dveh odličnih podjetjih Kolektorja in Hidrie, ki sta ne samo v slovenskem tehnološkem vrhu, ampak tudi na ravni najboljših tovrstnih mednarodnih podjetij. Kljub temu, se mi zdi, da v Idriji primanjkuje podjetniškega duha, oziroma manjših podjetij. Hrbtenico gospodarsko najbolj uspešnih držav , tako ameriške kot kitajske industrije na primer sestavljajo prav majhna podjetja.
Idrija je od nekdaj dajala svetu oziroma državam v katerih je bila, več kot je sprejemala. Tako je bilo v času ko je spadala k Beneški republiki, Napoleonovi Franciji, ali Avstro-Ogrski. V določenem obdobju je na primer rudnik oziroma erar kot so ga takrat imenovali prispeval kar 40 % vseh finančnih sredstev s katerimi je razpolagal dvor na Dunaju. To je po mojem tema, ki bi jo morali zgodovinarji natančno proučiti. Tudi v drugi Jugoslaviji je bilo podobno. Idrijski rudnik je veliko prispeval k izgradnji na primer Nove Gorice. Žal je tudi v samostojni Sloveniji Idrija na obrobju; kar na primer potrjuje selitev nekaterih državnih institucij v druge kraje. Težko je razložiti dejstvo, da v Idriji, kljub temu da leži sredi gozdov ni več lesne industrije. To je očitno del širšega problema saj v Sloveniji te panoge nismo uvrstili med strateške industrije, tako kot na primer v Avstriji.
Kljub temu se Idrija razvija v lepo industrijsko , turistično in zgodovinsko mesto, ki ne sme več sloveti samo po nekdanjem rudniku, čipkah, žlikrofih in morda prvi slovenski realki, ampak mora obuditi tudi svojo intelektualno tradicijo. Tu je nekdaj izhajal prvi slovenski socialdemokratski časopis » Naprej« , pogumni idrijski intelektualci pa so v reviji » Kaplje« rahljali togost in ideološko omejenost prejšnjega sistema. Zato, da bi spodbudili ustvarjalnost, smo na primer v okviru skupine idrijskih zanesenjakov ustanovili Dneve Šinkovčeve poezije na Vojskem , ki so se lepo prijeli in postajajo mednarodni projekt, v spomin na tega na žalost doslej preveč pozabljenega primorskega vojskarskega pesnika Črtomirja Šinkovca.. Te kulturne dejavnosti bo mogoče razviti in dvigniti na višjo, mogoče tudi mednarodno raven samo, če bo Idrija dobila ustrezno dvorano oziroma kulturni dom saj je eno redkih mest v Sloveniji, ki ga nima.
Verjamem v Idrijo in sem prepričan, da bo tako kot v prejšnjih stoletjih še naprej živela dinamično in ustvarjala pogoje za uspešno življenje za vse njene prebivalce, še posebej pa, da bo v prihajajoči mladi generaciji prepoznala tako kot tudi celotna Slovenija, nove moči ter priložnosti za njen polnokrvni razvoj.
Čas je da nazdravimo 30 letnici neodvisne Slovenije z željo, da bi čimprej premagali sedanje zastoje in stranpoti ter da bi postala razvita evropska država, po kateri se bodo lahko zgledovali tudi drugi v svetu. Naj končam z mislijo našega primorskega vojskarskega pesnika Črtomirja Šinkovca: » tujec je ropal in meril tod, zdaj po dolgih tisočletjih smo sam svoj gospod.«