Na spominski svečanosti, ki je v soboto 9.7.2022 potekala v sklopu športnega in spominskega srečanja vojnih veteranov na Vojskem, je navzoče nagovoril prvi predsednik OZ VVS Idrija Cerkno Zorko Velikanje.
Njegov nagovor objavljamo v celoti.
Drage veteranke in veterani, spoštovani gostje in domačini!
Ponovno smo se zbrali na Vojskem, na že tradicionalnem tekmovanju veteranskih ekip v streljanju z malokalibrsko puško. Ni naključje, da smo že kmalu po osamosvojitveni vojni izbrali ta kraj za naše tekmovanje, poletno druženje in obujanje spominov.
Vojskarska planota in ljudje so za nas nekdanje pripadnike TO in zdajšnje veterane z idrijskega in cerkljanskega od nekdaj simbol trdoživosti, vztrajnosti , svobodoljubja in upornosti , pa tudi navezanosti in ljubezni do svoje zemlje in domovine .Celi rodovi pred nami so se tu spopadali s trdimi pogoji za življenje. Ne samo na planoti, temveč in še bolj na strmih pobočjih, ki se spuščajo v dolino Trebuše in Kanomlje.
Izkrčili so gozd in podrast, izkopali kamenje, izruvali parobke in korenine, oblikovali prijazno krajino, ter si ustvarili pogoje za skromno življenje. V hudih in mrzlih zimah so predrli zamete od hiše do hiše in v dolino.
Zdajšnji rod prizadevno odkriva in predstavlja svojo bogato naravno in kulturno dediščino.
Ti kraji so bili tudi v polpreteklih časih prizorišče usodnih dogodkov. Leta 1943, ko so italijanski okupatorji skoraj do tal požgali celo vas, pa do leta 1945, ko se je tu, nedaleč stran odločala usoda borcev 30.divizije IX. korpusa, ko so v silovitem jurišu za ceno 305 padlih prebili nemške zasede in se rešili iz popolne obkolitve,
Tudi med našo osamosvojitveno vojno so tu delovale naše enote in zbirni center za prebegle vojake JLA.
Zakaj vam danes tu zbranim govorim o vsem tem? Zato, ker je tudi nas v letih 1990-1991 gnala ista želja. Živeti na svojem, odločati sami o lastni usodi in se enkrat za vselej otresti tujih gospodarjev.
31 let že živimo v svoji državi. Izpolnili smo pričakovanja mnogih rodov, izpolnili smo svojo dolžnost do domovine.
Ponosno smemo biti na to. A tudi sedanji rod še čaka mnogo dela in velika odgovornost, da ohrani to, kar je bilo priborjeno.
Bodimo vsi skupaj enotni in ne poslušajmo tistih, ki bi nas radi sprli.
Imejmo vero v prihodnost, kot takrat, ko je bilo treba z orožjem stopiti na branik domovine, ki je naša edina.
Spoštovani! Ostanimo trdni v svojem prepričanju, sledimo resnici in pravici, da bo svet nekoč lepši in boljši.
Bodite zdravi in naredimo si danes vsi skupaj lep dan.
Srečno!