Pohodnike in številne druge udeležence, ki so se v soboto 27.8.2022 udeležili tradicionalnega srečanja ranjencev, osebja ter prijateljev bolnic Franja in Pavla, ki je potekalo na Hudem polju, je kot slavnostni govornik nagovoril predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo general Ladislav Lipič.
Njegov nagovor v nadaljevanju objavljamo v celoti.
Spoštovani udeleženci današnje slovesnosti, spoštovane vojne veteranke in vojni veterani, pohodniki, pripadniki SV in SP, predsednik Zveze vojnih invalidov, borcev za vrednote NOB….
Danes imam priložnost spregovoriti na 39. srečanju spomina na prenos ranjencev iz partizanskih bolnišnic »Franja« in »Pavla« na partizansko letališče Nadlesk. Slovesnost je organiziralo Društvo vojnih invalidov Severno Primorske. Organizatorja današnje slovesnosti izpostavljam predvsem zato, da poudarim široko fronto organizacij civilne družbe, katere negujejo spomin na čas druge svetovne vojne, na zgodovinsko vlogo slovenske partizanske vojske in na čas, ko smo bili pomemben del zmagovite proti hitlerjevske koalicije in smo bili na pravi strani zgodovine. In v tej fronti so tudi vojni invalidi, ki so doživeli vso tragiko vojne in vse tisto, kar vojna za sabo pusti.
Danes se ponovno, že devetintridesetič, spominjamo tistega časa in vseh vojnih grozot. Spominjamo se bitk in bojev partizanov, spominjamo se požigov vasi in živih ljudi, spominjamo se izselitve in preselitve zavednih ljudi iz svojih domov v koncentracijska taborišča, spominjamo se vojnih grozot in vsega, kar vojne prinašajo. Vendar je današnja slovesnost nekaj posebnega, saj nam zgodovina partizanskega boja za svobodo naroda ponuja razmislek o humanem ravnanju in nam kaže na esenco, na bistvo ravnanja v najtežjih trenutkih, v katerih se lahko najde človek-vojak. Še posebej takrat, ko si v vojni vihri ranjen in prepuščen na milost in nemilost usodi. Toda zgodovina partizanskega boja nas ravno na tem pomembnem etičnem področju uči, kako pomembna je bila takrat skrb za ranjene soborce in kako edinstvena je bila organiziranost sanitetne službe v takratni partizanski vojski. V Evropi zelo težko najdemo podobne organizacijske rešitve v tistih težkih in hudih časih.
Spomnimo: med drugo svetovno vojno je na okupiranem slovenskem ozemlju delovalo več kot 120 partizanskih bolnišnic in med njimi tudi bolnišnica Pavla in Franja. Obsežni Trnovski gozdovi so že leta 1943, ko so bile še v vseh vaseh okupatorjeve postojanke, dajale zavetje ranjenim partizanom. Okupator, ki partizanstva ni priznaval za regularno vojsko, je ob pomoči domačih izdajalcev pobijal tudi ranjence in bolnike. Da bi ranjenci in bolniki bili obvarovani pred okupatorjevimi silami, so bolnišnice bile grajene v gozdovih, podzemnih jamah in drugih težko dostopnih krajih. Danes si, posebej mlajše generacije, težko predstavljajo, kako je takratna partizanska zaledna služba s pomočjo prebivalcev lahko oskrbovala bolnišnice s prehrano in posebej zdravili in sanitetnim materialom.
Posebno plemenito in tudi junaško dejanje je bilo opravljeno avgusta 1944, ko so zaradi možnosti nastanka druge fronte v Istri in pričakovanih večjih bojev v vodstvu partizanske vojske odločili v bolnišnicah Franji in Pavli pripraviti več prostora za morebitne nove ranjence in zato so se odločili težke ranjence poslati v Italijo. Začel se je legendarni prenos ranjencev na partizansko letališče Nadlesk in tega junaškega dejanja se spominjamo tudi danes in prepričan sem, da bo ta spomin ostal večen. Večen zaradi tega, ker je takratna generacija zaradi drznosti in od nje gnana napravila križ čez preteklost in se vrgla prihodnosti v naročje. Posvetila se je enemu cilju-skupni svobodi!
In ob koncu minulega stoletja smo takšno dejanje ponovno doživeli. Ponovno smo se vrgli prihodnosti v naročje ne da bi vedeli, kaj nas čaka. Vendar smo s takratnim zgodovinskim dejanjem sklenili ta zgodovinski lok slovenskega uporništva in si priborili svojo lastno, samostojno državo.
Zato je težko razumljivo nenehno ponavljanje nekaterih, da je bil upor zoper fašizem in nacizem nesmiseln in je povzročil veliko nepotrebnih žrtev, čemur bi se lahko izognili, kar pomeni, da bi na toplem počakali na konec vojne, saj bi za našo svobodo in prihodnost umirali drugi. Ali se tisti, ki o tem govorijo, danes, po pol leta vojne v Ukrajini vprašajo, zakaj je bil upor zoper fašizem in nacizem nesmisel, oborožen upor ukrajinskega naroda pa je kljub strahoviti premoči agresorja upravičen? In zakaj je bil naš upor leta 1990 in 1991 upravičen, upor zoper fašizem in nacizem leta 1941 pa ni bil? Ne nazadnje so cilji agresorjev v vseh primerih bili in so isti-zavzeti ozemlje in naravne vire, spremeniti ali celo uničiti kulturo, jezik in običaje. Naj ponovim: vsak narod ima pravico in dolžnost upreti se vsakemu, ki z oboroženim ali drugimi nasilnimi sredstvi ogroža našo varnost, svobodo in prihodnost. In zato bomo spomin na bitke in boje slovenskih partizanov in še posebej takšna junaška in človekoljubna dejanja, kot so se dogajala na teh prostorih, ohranjali v svojem spominu. In enako bomo ohranili spomin na izdajo in kolaboracijo tistih, ki so se pridružili okupatorju v njegovem zločinskem početju, kajti izdajo in kolaboracijo zaradi takratnih razmer lahko razumemo, ne moremo in ne smemo pa pozabiti!
In zaradi vsega navedenega veterani vojne za Slovenijo sodelujejo na letošnjem pohodu, ko poleg izročil iz NOB, ohranjajo tudi spomin na delovanje učne čete TO Idrija in delovanje Zbirnega centra za prebegle pripadnike JLA na Vojskem v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo.
Prav je, da povemo še nekaj besed o ukrajinsko-ruski vojni, kajti pred dnevi je minilo pol leta od začetka agresije ali, kot so jo poimenovali »specialne operacije« vojske Ruske federacije na suvereno državo Ukrajino. To je potrebno iz več razlogov, naj navedem dva in sicer:
-spori med državami v mednarodni skupnosti se ne rešujejo z uporabo sile, sploh ne vojaške, pač pa z razgovori, dogovori in predvsem diplomatskimi sredstvi. Zato je agresijo vojske RF, ne glede, kako so jo poimenovali, potrebno obsoditi in uporabiti vsa razpoložljiva diplomatska sredstva za njeno zaustavitev;
-in drug razlog je morda nekoliko sebičen, pa vendar: posledice te vojne bodo najbolj občutile evropske države in zaradi posledic bodo ne samo umirali ljudje, pač pa bodo posledice narekovale način in pogoje našega življenja še desetletja.
Besedo »posledice« sem namenoma ponovil dvakrat. Ponovil predvsem zaradi tega, ker nas je politična elita uspela zaslepiti in nihče več ne govori o vzrokih, pač pa se vsi ukvarjamo s posledicami. In v tej novi politični kulturi ali diskurzu smo pristali na to, da se nobena napačna politična odločitev ne kaznuje. Tako je tudi s to strahovito vojno, ki počasi prerašča v neomejeno uporabo sile in briše meje med državama, ki sta se spopadli. Razna dejanja, ki so bila še do včeraj označena kot teroristična, danes postajajo legitimno sredstvo boja za obrambo svoje države. Samo vprašamo se lahko, kdaj se bodo takšna dejanja razširila tudi na ozemlja tretjih držav.
Vse to vodi v navidezno brezvladje in ne zavedamo se, da v tem brezvladju zelo uspešno vladajo velike sile, ki so v ozadju vsake vojne in ukrajinsko-ruska ni nobena izjema. Počasi rušijo celotno varnostno arhitekturo predvsem Evrope, nad katero se odpira dežnik ZDA in jo počasi spreminjajo v odvisnico, kajti zavedajo se, da bi močne združene države Evrope s svojo lastno obrambno silo prevzele primat nad tehnološkim in demokratičnim razvojem zahoda. In da vojna v Ukrajini še ni dovolj, odpirajo novo krizno žarišče med Kitajsko in Tajvanom.
Spoštovani,
danes, ob vsem že povedanem, o herojskem času reševanja ranjencev in bolnikov v drugi svetovni vojni, njihovem prenosu iz skritih bolnišnic na skoraj neprehodnem terenu do letališča Nadlesk ter njihovem transportu z letali v Italijo, o vsakoletnem pohodu v spomin na navedene dogodke ter o največji nevarnosti za obstoj takšne Evrope, kakršno smo poznali do danes in v katero smo upravičeno ponosni vstopili, je čas, da spregovorimo o miru. Kajti človeštvo potrebuje mir in vsi tisti, ki so doživeli le delček grozot vojne, si ga nadvse želijo. Naloga vseh nas je, da se za mir in sožitje zavzemamo ob našem vsakodnevnem delu in tudi naše aktivnosti naj bodo usmerjene v ohranjanje spomina na vse, kar se je v naši burni in tudi krvavi zgodovini dogajalo.