Na spominskem srečanju nekdanjih teritorialcev v Ravnah pri Cerknem, je o bojni poti 85. samostojne čete Teritorialne obrambe Idrija, imenovane tudi Cerkljanska četa, spregovoril Stane Platiše, nekdanji poveljnik prvega voda te enote.

Njegov nagovor objavljamo v celoti.

Prav lepo pozdravljeni vsi bivši pripadniki čete Teritorialne obrambe Cerkno, 4 čete partizanskega bataljona in diverzantskega odreda, člani in vodstvo Območnega združenja zveze veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno, ki so organizirali to srečanje, Gašper Uršič, župan občine Cerkno , člani Kulturnega društva Ravne ter vsi ostali prisotni.
Večinoma me že poznate, sem Stane Platiše nekdanji poveljnik prvega voda 85. samostojne čete Teritorialne obrambe Idrija imenovane tudi Cerkljanska četa.
V čast mi je (očitno res na mladih svet stoji), da sem po stažu in po letih najmlajši nekdanji pripadnik poveljstva, dobil nalogo, da skupaj z vami, nekdanjimi pripadniki obudim spomine, vsem ostalim pa ponazorim sestavo in delovanje naše čete.
Ustanovljena je bila v začetku 80 let, 87 leta pa je imela naslednjo sestavo : Poveljstvo ter 3 strelski vodi. V poveljstvu so bili : poveljnik – Dušan Obid, namestnik – Zdravko Jermol, politkomisar – Janez Vončina ,varnostnik Roman Bric, četni starešina – Ernest Podobnik, radiofonista – Bolarič Marko in Ferjančič Franc, voznik – Mlakar Ivan, in kurir- Obid Jože. Poveljniki vodov pa : jaz kot poveljnik 1 voda, Vasilij Bratina poveljnik 2voda, Darko Svetičič poveljnik 3 voda.
Vsak vod je štel okrog 30 pripadnikov, skupaj z poveljstvom torej slabih 100 vojakov.
Pripadniki čete smo bili večina iz Cerknega in okolice, tako da smo dokaj dobro poznali okoliški teren, katerega bi morali, braniti v slučaju sovražnikovega napada. Oborožitev je bila precej raznovrstna, od polavtomatskih avtomatskih pušk , poškomitrljezov šarcev, RBjev, ostrostrelnih pušk, pa do starih repetirk M48 in ruskih brzostrelk PPŠ – ev. Orožje smo imeli skladiščeno v kleti uprave na stari ETI, saj je bilo le to nabavljeno z pomočjo te tovarne, in to vse do začetka sovražnosti z JLA, ko je bilo prepeljano v skladišče JLA v Črni Vrh, nakar je bilo v eksploziji tega skladišča žal uničeno. Novo nabavljeno orožje je bilo potem skranjeno v tajnem skladišču pod pekarijo v Cerknem, kjer smo se oborožili prvo vpoklicani pripadniki TO ob začetku vojne za Slovenijo 27. junija 1991.
Delovanja čete v prvih nekaj letih ne poznam najbolje, tudi pisnega gradiva nisem kaj dosti našel. Iz lastni dogodkov pa se spomnim, da je imela četa leta 1985 vojaške vaje na Lajšah, streljala naj bi tudi z tromblonskimi minami. Jaz sem takrat služil v JLA, doma sem bil na vikendu (rednem ali ubežnem se točno ne spomnim) in na večernem žuru pri Ognčerju srečam par teritorjalcev, med njimi častnika Zdravka Jermola in stekla je debata. Ko je beseda nanesla tudi nato kdo sem in kateri rod vojske služim , mi je omenil, da imajo tudi oni pomankanje častnikov. Tako sem že tedaj zaslutil moj nadaljni razpored v civiljstvu. In tako se je tudi zgodilo.
Leta 1987 sem po predhodnem usposabljanju v Kostanjevici že strumno korakal na čelu 1. voda iz Cerkna v Ravne. Prav na tem mestu smo bivali vse do posedanja obrambneg položaja spodaj pod Ravnami na obrobju Orehovške grape v rajonu okrog Mlinarja. Pričakovali smo napad Idrijske čete TO katera je krenila v iz Reke ter po Orehovški grapi navzgor. Verjetno se še spomnite silovitosti spopada in trdnosti obrambe, tako da sta lahko štabna opazovalca Jože in Marijan v svojem poročilu podala samo: vaja uspela.
Že naslednje leto 1988 smo zopet na vaji. Zbor na dvorišču stare ETE, kjer je prevzem orožja, potem pa pohod skozi Gorje, čez Vrsnato brdo in Vrh ravni v Zakojco. Nekaterim se je zdela pot malo naporna, a v poveljstvu pa smo menili, da se bo vojska malo utrudila in bo zvečer v Zakojci več miru. Se še spomnite, kakšen vražji pasulj nas je čakal za kosilo na Vrh ravni, pekoč, pa ne zaradi tople kuhe ampak popra, skoraj smo bruhali ogenj, preživeli smo samo zaradi obilne oskrbe z tekočinami od Zakojških domačinov. V Zakojci pa nas je obiskala tudi tedanja predsednica občine Idrija Ivica Kavčič. Z njo smo podebatirali o vojaških in navadnih civilnih zadevah. Čez dan so bila raznovrstna urjenja, med drugim tudi miniranje, zvečer pa kulturno umetniške urice, za katere je bil najbolj zaslužen naš harmonikaš Pavle, ki pa je bil tudi delni krivec , da so se urice največkrat zavlekle globoko v noč. Predzadnji dan pa smo se preko Grahovega premaknili na obrambne položaje nad vasjo Kneža. Pričakujemo napad redne vojske iz Tolmina, ki je prodirala po cesti od Klavž mimo Kneže proti Grahovem. In res se pri prvih hišah prikažejo pešaki, na cesti pa Pitzgauri . Odpremo ogenj. Verjetno se še spomnite strašne mitralješke posadke Otona in Francija, ki sta z silovitim ognjem zelo pripomogla pregnati sovražnika, postrelila sta namreč naboje od najmanj polovice voda. Vojaki so se tako hitro umaknili, da so čisto pozabili na miting ki je v kulturni dvorani sledil po izvedeni vaji. Naslednji dan pa smo odšli na strelsko urjenje v Tolmin, a je bilo strelišče poplavljeno in streljanje je odpadlo. Ostala nam je samo še pot domov.
Piše se pomlad leta 1991, vsi smo navdušeni nad našo novo samostojno državo Slovenijo. Počasi pa se nad nas zgrinjajo temnejši oblaki. Občinski štabi morajo imeti ves čas po vod vojakov na terenu. Mi smo nastanjeni v Šebreljah. Prvič ima straža v puškah prave naboje, jaz pa pod posteljo zaboj municije. To ne daje slutit nič dobrega, saj je bila prej bojna municija strogo varovana in skoraj nedostopna, sedaj pa kar tako. Kar na hitro, in na pol improvizirano uspešno izvedemo bojno streljanje v premiku. To je sicer zahtevna vaja katere izpeljavo so se tudi zelo izkušeni poveljniki malo bali.
Prišel je 26 junij 1991. Vsi vzhičeni spremljamo proslavo ob razglasitvi samostojnosti Slovenije. Naslednji dan, pa vrag vzame šalo. Že v jutranjih poročilih na radiju novice o premikih vojske JNA. Tanki grmijo proti mejnim prehodom in letališču Brnik. S tanki razbijajo barikade, uničujejo cestno infrastrukturo, grozijo z orožjem. Tudi v službi smo prilepljeni na radije. S sodelavci se zaskrbljeno pogovarjamo in ugibamo o nadaljnjih dogodkih. Nato pa pozivi. Nekateri so jih prejeli doma, drugi pa kar v službi. Na mojem, ki sem ga prejel v službi je pisalo: v roku 2 ur z vso vojaško opremo in priborom za osebno higieno na zbornem mestu v pekariji. Še dobro se spomnim, kaj mi je oče, ki je že preživel drugo vojno z orošenim pogledom dejal, ko me je iz avta odložil pri pekariji: »ahtaj se pa cel se vrni«.

Malo me je stiskalo ko sem pod pekarijo odprl vrata zaklonišča in se pridružil soborcem. Zadolžili smo orožje in nenadoma se na mizi sredi prostora znajde odprt zaboj bojne municije, sledi ukaz: »polni kolikor kdo more«! Slišal si samo tišino in škljocanje nabojev, ki jih tresoči prsti potiskajo v nabojnike. Tesnoba v srcih z mislijo, kaj bo, sedaj pa gre zares. Spomnim se, da sva z Janezom Vončino ogledovala edino protioklepno orožje za enkratno uporabo nek ruski RPG, vendar ne jaz ne on z njim nisva znala rokovati. Sklenila sva, da je najbolje da ga pustiva pri miru, da ne pride še do kake nesreče.
Poveljstvo je iz prisotnih sestavilo dve enoti velikosti vodov. Prvi enoti, ki je bila napotena v rajon Želina sem poveljeval jaz, drugi , katera je bila napotena v rajon Kladja pa Darko Svetičič. Imeli smo nalogo nadzora prometa, in v slučaju sovražnikovega napada posesti prvo obrambno linijo.

Z vozili smo se premaknili v svoje rajone in posedli obrambne položaje. Mi smo se razmestili na obrobju gozda nad glavno cesto ki vodi proti Tolminu, prav tam kjer je zdaj gradbišče. S šoferjem in spremljevalcem sem se najprej odpravil proti Trebuši, da vzpostavim stik s tamkajšnjimi teritorijalci, ki so imeli položaj pri cerkvi. Obljubili so mi , da nas bodo o kakršni koli nevarnosti takoj obvestili. Ob vračanju proti Želinu sem ves čas razmišljal o ubijanju, o morebitnem spopadu, kako bomo reagirali, kako se bomo borili in kam umaknili ob morebitni premoči sovražnika. Med mojo odsotnostjo je k nam prispela diverzantska skupina pod vodstvom Rada Ferjančiča, ki je potem v kupe peska, ki so bili predhodno nasuti na robu ceste, položila več protitankovskih min, ki bi jih, v slučaju napada iz daljave aktivirali z električnim vžigom. Nato pa ploha z grmenjem. Umaknemo se na kamion s cerado last ETE, kateri je bil tudi predhodno parkiran na robu ceste. Pa pride Rado do mene z mnenjem, da zaradi morebitne strele v bližini obstaja nevarnost samoaktiviranja vžigalnikov in eksplozije min. Iz min so zato odstranjeni vžigalniki, katerih pa potem nismo nikoli več namestili. Premočeni in premraženi pričakamo konec nevihte. Nekateri so mnenja da bi bilo pametno povprašati na Želincovi domačiji za prenočišče. Povprašamo, in toplo so nas sprejeli. Ob cesti pustimo dežurno enoto, katera je imela nalogo kontrolirati promet, ostali se namestimo na domačiji.

Tako smo imeli streho nad glavo, jutranjo kavo in vse udobje domačije. Mi pa smo jim pomagali pri košnji, ob večerih pa poslušali zgodbe nekdanjega italjanskega soldata, starega želincovega očeta, ki nam je o tedanji vojaščini imel ogromno povedati. Omeniti moram tudi prisotnost dveh prostovoljcev: Mirana Špeh in Antona Mažgon iz švedske. Oba sta žal že pokojna. Tako smo se brez večjih nevšečnosti prebili do 4. julija, ko smo premeščeni v Ravne.
Tudi enota na pod poveljstvom Darka Svetičič je imela po posedanju položajev pod Kladjem hladen deževen tuš. Pri kontroli prometa pa so k sreči naleteli na Štefana Rutar, kateri jim je ponudil bivanje na svojem vikendu, ki stoji ob križišču cest za Sovodenj in Kopačnico. Tako jim je bil še olajšan nadzor prometa. Par dni so izvajali nadzor s patrolami po glavnih in lokalnih cestah, nato pa samo na glavni cesti z nepremično kontrolno točko. Za zapiranje ceste so si pomagali s kovinskim križem (španskim jezdecem). Za morebitno zaporo ali uničenje ceste pa so imeli na razpolago tudi dva buldožerja last gradbinca Janeza Dolenca, ki sta bila takrat delujoča na tem območju. Ta enota je najbolj občutila bližino vojne. Grmenje vojaških letal, katera so nad Škofjeloškimi hribi obračala ob napadu na Brnik in Krvavec, ter grom silovite eksplozije v Črnem Vrhu, so bili zvoki, ki so te navdajali z strahom, in jih ni bilo prijetno poslušati. Tudi ta enota je 4. julija izvedla primik in to v rajon Košparše na Cerkljanskem Vrhu. Tam so do 7. julija, ko so bili pripadniki odpuščeni.
Napetost popušča, dogovarjanje med našo vlado in vojsko je uspešno, vojska je v vojašnicah. Po nekajdnevnem bivanju v Ravnah dobim 7. julija dopust. Z vso opremo in orožjem sem zopet doma. Povedano mi je bilo, da bom najbrž še vpoklican, vendar se to ni zgodilo, tako da sem opremo in orožje vrnil na Idrijski štab šele nekje v novembru. Tako, osamosvojitev je uspela, k sreči brez prevelikih spopadov, vsaj ne na cerkljanskem. Od 13. pa do 19.julija sta bila vpoklicana še dva voda, eden je dežural v Ravnah drugi na Cerkljanskem vrhu, nato pa je sledila demobilizacija .
Z novo državo Slovenijo je prišla tudi reorganizacija vojske, to pa je privedlo do razpustitve 85. samostojne čete Teritorialne obrambe iz Cerknega. Namesto te, so se organizirale druge vojaške enote.
Tako so se končala naša skoraj vsakoletna druženja na orožnih vajah. Pred časom sem ob debati takratnih soborcev slišal tudi to izjavo: »škoda ker ni več orožnih vaj, pa sej ni blu taku slabu, šiht je bil plačen, striha mpa hrana sta bla, mažgane si dal na Off, mpa še žena to ni imi kajt beside…«.
S tem tudi zaključujem, verjetno sem bil že malo dolg? Lepo vas je po dolgem času zopet videti zbrane v takem številu, zato mislim, da je prav, da se v mislih in debati spomnemo dogodkov, ki smo jih skupaj doživeli. Spomnimo pa se tudi tistih naših soborcev ki so že preminuli in jih ni več med nami!