Včeraj 12.4.2023 se je v rodno Idrijo za vedno vrnil Janez Winkler. Od njega smo se poslovili na Idrijskem pokopališču. Janez je bil legenda. Svoja otroška leta je preživel v Idriji. Ker je takrat Idrija spadala pod Italijo je že kmalu spoznal kaj je to fašizem. Leta 1942 se je kot štirinajstletni fant pridružil partizanom. Bil je borec znamenite Vojkove čete, kasneje pa različnih drugih enot. Bil je kurir, borec, skojevec, udeleženec vojne v vsej njeni grozovitosti. V spopadu z domobranci v Suhi krajini je bil ranjen. Leta 1944 se je šolal v šoli VII. Korpusa. Zaradi izdaje je bil istega leta, s soborci iz njegove enote ujet. In tu se začne njegova taboriščna zgodba. Odpeljan je bil v zapor v Begunje. Tu je bil odpeljan celo na strelišče, vendar ga je človekoljubni nemški oficir rešil usmrtitve, saj je ugotovil, da je bil pravzaprav še otrok. Kljub temu je v seznamu kaznjencev v Begunjah zapisan kot usmrčen. Od tu je bil premeščen v podružnico taborišča Dachau v Munchenu.

Ob koncu vojne se je vrnil v domovino. Po vrnitvi domov se je priključil takratni Ljudski Milici, kateri je z krajšimi prekinitvami ostal zvest vse do svoje upokojitve. Čeprav je konec vojne dočakal brez dokončane osnovne šole, se je nato pridno izobraževal na različnih šolah, izkoristil je možnosti izobraževanja ob delu in kariero zaključil kot diplomiran pravnik. V Milici in organih za notranje zadeve je opravljal različne naloge. Svojo poklicno pot je leta 1984 zaključil kot namestnik republiškega sekretarja za notranje zadeve. Pred tem pa je bil nekaj let tudi predsednik Skupščine občine Ljubljana Bežigrad.
Ne glede na to katero funkcijo je opravljal, je Janez veljal je za človeka širokega pogleda ter odločnega, zavzetega in svobodnjaškega človeka. Tako je nastopal tudi na številnih srečanjih z Idrijčani, ki so bila polna resnobne zavzetosti za reševanje problemov, a vendar tudi polna optimizma in humorja. Ni dopuščal, da drugi odločajo o stvareh, za katere je odgovarjal on. O njegovem tovrstnem ravnanju kroži veliko zgodb. V času študentskih nemirov, koncem šestdesetih let, ko je oblast pričakovala, da jih bo preprečil s silo, se je on s študentskimi voditelji dogovarjal o njihovem varovanju. Miličnikom je ukazal, da odložijo orožje in so dogajanje spremljali le kot varnostniki. Nasilje proti množicam in posameznikom, tudi tisto pred nekaj leti v Ljubljani se mu je zdelo nedopustno. Spoznal je vso grozovitost vojne in nasilja. Vselej se je zavzemal za mir in proti vojni. Obsodil je tudi rusko agresijo na Ukrajino a se je ob tem zavzel za mir.
Bil je zagnan športni aktivist in organizator. Nam je najbolj znan kot eden od ustanoviteljev in nato več letni soorganizator kolesarskega maratona Franja, ki množico kolesarjev že vrsto let vodi po naših krajih.
Počivaj v miru spoštovani Janez Winkler in naj tvoje delo ne bo nikoli pozabljeno!