Dan ZVVS je 17. maj. Vojni veterani 1991 ga praznujemo v spomin, ko se je leta 1990 pričel projekt Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) in dan zavrnitve ukaza o oddaji orožja iz skladišč Teritorialne obrambe, katerega izvajalci so preprečili popolno razorožitev takratne TO ter vzpostavili obrambne sile novo nastajajoče države in za kasnejšo uspešno vojaško ubranitev pred vojaško agresijo Jugoslovanske ljudske armade v letu 1991.
Vojni veterani svoj praznik proslavljamo v geometričnem središču Slovenije Geoss. Letošnja slovesnost je bila jubilejna, 20. in sta jo organizirali ZVVS in ZPVD Sever.

Slavnostni nagovor na letošnji proslavi je imel predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo Ladislav Lipič. Njegov nagovor v nadaljevanju objavljamo v celoti:

Spoštovane vojne veteranke, vojni veterani, vojni poveljniki med osamosvojitveno vojno!
Letošnje leto je za veterane vojne za Slovenijo jubilejno leto. Spominjamo se ustanovitve organizacije vojnih veteranov, katera je bila najprej poimenovana Združenje veteranov vojne za Slovenijo in nekaj let kasneje z novim Zakonom o društvih preimenovano v Zvezo veteranov vojne za Slovenijo in po občinah v Območna združenja. Enako ime nosi tudi danes, 30. let po ustanovitvi. In danes so z nami tudi posamezniki, ki so bili pobudniki in ustanovitelji združenja in skupaj smo prehodili dolgo in naporno pot. Seveda jih še posebej toplo pozdravljam, se jim zahvaljujem in si iskreno želim, da bomo skupaj uresničevali naše temeljno poslanstvo, to pa je ohranjanje spomina na čas, ko se je Slovenija osamosvajala in ko smo skupaj s slovenskim narodom razumeli, da bomo zmagali, če bomo razumeli, da smo odvisni drug od drugega in zato drug drugemu tudi odgovorni.
Rezultati našega delovanja v minulih treh desetletjih so številna spominska obeležja-tetraedri, obeliski, spominske plošče, zborniki, knjige. Skoraj ni mesta v Sloveniji, kjer ne bi na krajih spopadov enot TO in milice s pripadniki JLA stalo spominsko obeležje. To so rezultati našega skupnega dela in razumevanja ter pomoči lokalnih skupnosti. Našteto je rezultat in zavedanje, da nas spominska obeležja združujejo in ne delijo. Delijo nas ljudje!
Spoštovani,
Prisotnost nas vseh, iz obeh organizacij vojnih veteranov, ZVVS in ZPVD Sever in tudi iz drugih veteranskih in domoljubnih organizacij je zrcalo, ki nam kaže podobo in nas navdihuje z upanjem. Ne samo z upanjem, da bomo še dolgo praznovali skupaj, pač pa tudi s prepričanjem, da bomo le z ramo ob rami ohranili vrednote, za katere smo se leta 1991 v vojni za Slovenijo skupaj borili. Pomen pravkar povedanega ne morejo izničiti ponavljajoče se razprave, še posebej pred prazničnimi dnevi, o storjenih napakah, o tem, kdo je bil ali ne za osamosvojitev Slovenije in za lastno državo, kdo je imel pomembnejšo vlogo v oboroženem odporu proti JLA in podobno. Doživeli smo namreč že vse-od zanikanja pomena osamosvojitve do izpolnitve tisočletnih sanj Slovenk in Slovencev; od zanikanja, da je v Sloveniji vojna sploh bila do epskih podvigov posameznikov; od tega, da je TO leta 1968 bila ustanovljena zato, da osamosvoji Slovenijo do tega, da je Slovenijo osamosvojila neka druga TO, ustanovljena le nekaj dni pred osamosvojitveno vojno. Obrekovani smo bili z »martinčkanjem« in danes posameznike obtožujejo z dezerterstvom.
Vse to nenehno sprožajo in ponavljajo tisti, katerim mirno življenje in sobivanje ni v interesu. Pozabljajo na časovno rojevanje naše države ter njeno dolgo, mučno in v določenih obdobjih krvavo pot v samostojnost, neodvisnost in suverenost, za katero so zaslužne generacije vseh Slovenk in Slovencev. Pozabljajo na pogum in svobodoljubje vseh tistih, ki so v najtežjih trenutkih, v katerih se je znašel slovenski narod in slovenstvo, vedeli kam in na katero stran zgodovine se morajo postaviti.
Spoštovani vsi, ki smo zbrani na tem simbolnem prostoru v geometrijskem središču naše države, naše domovine! Vrnimo se v sedanjost, v čas 32 let po vojni za Slovenijo.
Po treh desetletjih se predvsem politično-strankarska javnost prepira o tem, ali potrebujemo Muzej slovenske osamosvojitve. Člane dveh veteranskih organizacij, ki štejeta preko 30.000 članov, od katerih ima 25.000 članov status vojnega veterana, seveda nihče ne vpraša za mnenje, kaj šele, da nas povabi k sodelovanju. Seveda nismo proti muzeju in to smo v svoji izjavi tudi jasno povedali. Obrazložili smo tudi izkušnje s predlagatelji, ki so skoraj toliko let, kot jih šteje naša organizacija, ponavljali neresnice in potvarjali dejstva o osamosvojitvi. Zato smo zavzeli stališče, da je tudi obdobje osamosvojitve potrebno umestiti v muzejsko ustanovo, kjer se bodo tudi s tem obdobjem ukvarjali zgodovinarji in muzealci, ki niso bili zaloteni pri potvarjanju dejstev iz časa osamosvojitve Slovenije.
Skozi vse do sedaj povedano sem dovolj jasno izrazil stališče, da je za vse nas, pripadnike TO in miličnike, ki smo sodelovali v spopadih z enotami JLA, to bila vojna. Zato je nedostojno in žaljivo kogar koli obtoževati z dezerterstvom!
Žal mi je, da se tisti čas in predvsem ljudje, ki so se desetletja trudili in urili za poveljevanje svojim enotam prikazovani kot tisti, ki niso bili kos nalogam med osamosvojitveno vojno. To so bili in so ljudje, ki so ne le morali, ampak so tudi hoteli prispevati k obrambi svoje nove države i domovine.
Danes, ko na vratih Evrope divja vojna in umirajo tisoči, ko se za vojaško obrambo pripravljajo tudi naše obrambne sile, so takšne obtožbe, kot smo jim priča, popolnoma neumestne in imajo negativen učinek na mlade, kateri bodo poklicani braniti svojo domovin, tako, kot smo bili mi, danes veterani osamosvojitvene vojne. Takšno obnašanje je skrajno neodgovorno in vprašajmo se, kdo bo še verjel, da mu bo po koncu morebitne vojne država izkazala hvaležnost, če pa še 30 let po osamosvojitveni vojni vidni strankarski politiki za številne takratne branitelje uporablja izraze, kot izdaja, veleizdaja, dezerter, samo razoroženi ipd.?
Sedaj, ko se je s predlogom o novem spomeniku osamosvojitvi odprla nova možnost podpore ali zanikanja, razprava o tem, kdo je bil prvi predlagatelj in čigava intimna opcija je spomenik, je čas, da se ustavimo in razmislimo. Politično in strankarsko pregrete glave morajo izkoristiti trenutek in pomisliti na prihodnost. Vendar ne le na prihodnost sebe in svoje stranke, ampak na prihodnost nacije in države. Vojni veterani podpiramo zamisel o osrednjem spomeniku slovenske državnosti v Ljubljani, hkrati in ponovno pa opozarjamo – ne zapravimo eno zadnjih priložnosti, ki nam je ponujena! Vendar se ne odrekajmo svoje zgodovine, pač pa jo sprejmimo takšno, kot je bila. Z vsemi pozitivnimi in tudi negativnimi izkušnjami in zavedajmo se, da se samo nesamozavestni narodi sramujejo svoje zgodovine! Slovenski narod pa je svojo samozavest in ponos pokazal in dokazal ob vseh zgodovinsko pomembnih priložnostih, tako leta 1941 kot tudi leta 1991!
Zavedam se, da se z oddaljevanjem in poglabljanjem zgodovinskega spomina na vojne napore družbe in tragične posledice le te, briše zavedanje pomena vseh, ki smo v vojni sodelovali. Vendar je le tisti, ki je v vojni sodeloval, lahko avtentična priča zla, katero prinaša vsaka vojna. Zaradi tega moramo kot vojni veterani in kot veteranska organizacija imeti aktivno vlogo v vodenju dialoga z nosilci oblasti, saj smo že bili priča različnim zakonskim spremembam, katerih cilj je bila sprememba tako statusa kot tudi bonitet veterank in veteranov. Da pa bi takšnim ciljem lahko sledili, je predpogoj politična nepristranskost veteranske organizacije, vendar to ne pomeni, da se odpovedujemo pravici oblikovanja mnenja do načina vodenja države in aktualnih družbenih dogodkov. Pravico do tega nam daje naš prispevek v preteklosti, saj smo jo aktivno gradili, sooblikovali in obranili. Zato ne samo, da imamo pravico imeti mnenje, ampak imamo dolžnost, da to mnenje na podlagi argumentov tudi izrazimo, saj se družba ne brani samo z orožjem, ampak tudi z argumenti. In vsaka družba potrebuje ljudi, ki razen da govorijo, vedo tudi kaj povedati.
Naše današnje srečanje je tudi priložnost, da izrečemo čestitke pripadnicam in pripadnikom SV, ki so pred dnevi praznovali svoj in seveda naš skupni praznik, Dan SV. Ponosni smo na našo SV, saj je ona tista, ki je nasledila TO, preizkušeno v vojni za svojo domovino.
In še nekaj želim sporočiti- prihodnost korenini v preteklosti! Zato ne pozabite nanjo in na prispevek tistih, ki so tako v II. svetovni vojni kot tudi v vojni za Slovenijo z orožjem branili in obranili svojo državo in ki so v zapletenih razmerah gradili naše obrambne sile. Mladi, ki prihajajo, morajo poznati svoje korenine in tudi to jih bo povezovalo v ljubezni do domovine!
Spoštovani, ob koncu mojega slavnostnega govora bom na svoj način izrazil optimizem glede naše skupne prihodnosti. Velikokrat sem se spraševal, ali je takrat, ko vse skupaj postane primitivno, neokusno in celo žaljivo, še smiselno vztrajati in ali ni bitka za veteranstvo, kakršno si predstavljam, izgubljena? Danes, tu pred vami sem prepričan, da ni, kajti da je skoraj vse mogoče, ste dokaz vi, drage veteranke in veterani! Potrebno bo venomer in neprestano dokazovati pravo mero poguma in zahtevati to, kar bi moralo biti samoumevno-družbeno vključenost in naše sodelovanje na številnih področjih, zato, ker je to prav in zato, ker slovenska družba to potrebuje!