V nedeljo, 29. oktobra smo člani Območnega združenjem veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno in Območnega združenja borcev za vrednote NOB Idrija – Cerkno, v sodelovanju z nekaterimi krajani pripravili pohod po Idrijskih Krnicah.
Obisk tega izredno lepega predela idrijske občine smo vsebinsko povezali s praznikoma, ki sta aktualna v teh dneh – dnevom suverenosti in dnevom spomina na mrtve.
V času osamosvojitvene vojne so se na tem območju v juliju 1991 dobra dva tedna zadrževale enote teritorialne obrambe in bile deležne gostoljubja domačinov, a v tej vojni tu k sreči ni bilo človeških žrtev. Dan spomina na mrtve 1. novembra pa je priložnost za obisk obeležij, ki pričajo o žrtvah, tudi civilnih, v boju proti okupatorjem v času druge svetovne vojne.
V obeh prej omenjenih vojnah so prebivalci teh krajev in tisti, ki jih je na to območje zanesla bojna pot, prispevali svoj delež h končnemu cilju – suverenosti Slovenije, ki jo od leta 2014 obeležujemo z državnim praznikom na dan 25. oktobra. Zato je ta praznik upravičeno tudi njihov.
Kljub ne obetavni vremenski napovedi se je dvajset pohodnikov od lovske koče LD Jelenk odpravilo na dobrih dvanajst kilometrov dolgo krožno pot.
Najprej smo se po Idrijsko cerkljanski planinski poti povzpeli na vrh Jelenka. Ob vrtači pod vrhom smo se pri spominski plošči spomnili članov družine Močnik, ki so jih na tem mestu 25. marca 1945 ustrelili Nemci in domobranci.
Pot smo nadaljevali po območju, kjer so še vidni ostanki objektov in topniških položajev iz časov pred začetkom druge svetovne vojne. Takrat je Jelenk za italijansko vojsko predstavljal pomembno točko v obrambi rapalske meje.
Po severnem pobočju planote smo se nato spustili do domačije pri Rjavcu. Tam so Nemci po spodletelem napadu na Okrevališče št. 2 SVPB Pavla v Peklu 15. julija 1944 zverinsko umorili pet domačinov in zajeto bolničarko.
Pričanje o tem zločinu smo iz prve roke lahko slišali od Janeza Kende na sosednji domačiji Pri Hladniku. Kot petletni otrok je videl posmrtne ostanke žrtev pri Rjavcu pa tudi dveh partizanov, ki so jih bili nekaj dni prej Nemci po mučenju obglavili na domačiji pri Sedeju.
Pretresljive občutke ob takšnih spominih je ublažil pogovor z domačini na obeh domačijah, ki so nas prijazno sprejeli in pogostili. Za to se jim najlepše zahvaljujemo.
Napotili smo se proti prazni hiši v Peklu. Zanimalo nas je, kje je bilo okrevališče in kakšen je kraj, ki je dobil takšno ime.
Oblaki in občasno rahlo rosenje so preprečevali, da bi sveže jesenske barve zažarele v vsej lepoti in razgled je bil omejen na bližnje cerkljanske hribe, vasi in grape. Vseeno je bila narava lepa. V Pekel smo prišli v dveh skupinah.
Tisti z več kondicije so se spustili za približno dvesto višinskih metrov do opuščene domačije pri Kogeju in prižgali svečo ob obeležju, kjer so Italijani ustrelili dva aktivista Po strmi, komaj še vidni stezi, so se povzpeli do hiše v Peklu.
Ostali smo od Rjavca nadaljevali po novejši cesti nekoliko navzgor in se z grebena po kolovozu spustili do Pekla, kjer smo kmalu dočakali še tiste, ki so prišli po daljši poti.
Skupaj smo se seznanili z zgodovino okrevališča, njegovo povezavo z matično bolnišnico Pavlo v Trnovskem gozdu ter z dogajanjem ob napadu. Od tu je bilo tudi laže razumeti, kako je potekal napad na okrevališče in kako so se lahko rešili ranjenci ter osebje.
Z dvema grebenoma omejena dolina v strmem pobočju, ki se zaključi v prepadni grapi potoka Peklenščica, si kar zasluži svoje ime.
Povzpeli smo se nazaj na gozdno cesto in nadaljevali nad Peklom proti domačiji na Rupi. Ob spominski plošči smo se poklonili spominu na Pavleta Tušarja – Grapenskega, ki je svojo smrtjo rešil življenja prebivalcem okrevališča. Ko jih je hitel opozorit na nevarnost, so bližajoči se Nemci nanj streljali in s tem nase opozorili ranjence, ki so se zato pravočasno umaknili.
Pred Rupo smo se ustavili še pri preprostem križu, ki stoji na mestu, kjer so Nemci v zadnji ofenzivi konec marca 1945 postrelili šest od enajstih ranjencev iz okrevališča, ki so jih bili zajeli pod Jagrščami.
Po napadu v Peklu je namreč okrevališče nadaljevalo z delom v tej vasi in njeni okolici.
Z Rupe smo prišli po makadamski cesti do asfaltne ceste, ki vodi iz Spodnje Idrije čez Krnice na Oblakov vrh. V Rajdi se nam je odprl pogled na osrednji del Idrijskih Krnic z lepo urejenimi posestvi znanih proizvajalcev mleka, mlečnih izdelkov in drugih domačih dobrot. Tu sta tudi dvorana krajevne skupnosti in cerkvica.
Spomenik na križišči ( v Rajdi) nas je ponovno opomnil na delovanje partizanske sanitete v teh krajih; najprej na Sanitetno postajo št. 2 pod domačijo na Hribu iz začetka leta 1943 in na okrevališče št. 2 bolnišnice Pavla, katere zgodbo smo bili spoznali že med pohodom.
Na tem mestu pa smo vstopili tudi na območje, kjer so se med osamosvojitveno vojno od 4. do 20. julija leta 1991 zadrževale enote teritorialne obrambe občine Idrija v pripravljenosti, da bi bojno delovale v primeru prodora nasprotnika na to ozemlje. K sreči se je vojna zaključila hitro in tako lahko sedaj obujamo le lepe spomine na obdobje, ki smo ga preživeli sicer v negotovosti in napetosti, ampak tudi v tovariškem vzdušju in prijaznih odnosih z domačini.
Oblačno nebo in rahel dež sta nas odvrnila od tega, da bi obiskali še domačijo na Kalu, kjer se je med osamosvojitveno vojno zadrževal en vod teritorialcev in od koder bi v jasnem vremenu lahko uživali v prelepem razgledu. Kar po glavni cesti smo se napotili proti izhodišču in hkrati cilju naše poti. Ustavili smo se še pri spomeniku pri Sedeju, na mestu, kjer so Nemci 11. junija 1944 po večurnem mučenju obglavili dva ujeta partizana iz Vojkove brigade. O tem zločinu so ohranjene fotografije v muzeju in v številnih knjigah.
Za zadnji del poti do lovske koče smo izbrali bližnjico mimo domačije na Griču, tudi mimo vedno bolj znane Hiške na Griču in nekdanjih italijanskih utrdb, ki so sedaj preurejene in uporabljene kot del turistične ponudbe.
Na celi poti smo lahko z zadovoljstvom ugotovljali, da vas živi in se pomlajuje, da je lepo urejena in da postaja vedno bolj znana po svojih posebnih izdelkih in storitvah.
V lovski koči so nas prijatelji lovci in veterani pričakali s toplim zavetjem in okrepčilom, za kar se jim najlepše zahvaljujemo. Pozdravit sta nas prišla tudi tudi predsednik krajevne skupnosti Krnice Masore in predsednik občinskega odbora ZZB za vrednote NOB Idrija Cerkno.
V teh pogojih smo lahko še nekaj časa ostali ob prijetnem druženju.
Osrednji del tega je bil nagovor nekdanjega predsednika in še sedaj enega najbolj aktivnih članov Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo, Marijana Platiše, tudi častnega občana občine Cerkno.
V povezavi z nedavnim praznovanjem dneva suverenosti je spregovoril o suverenosti in o poti, katero je do svoje suverenosti morala prehoditi slovenska država. Podal je zgodovinski prikaz poti in pomembnosti dogodka, ki ga obeležujemo kot državni praznik. S svojim izvajanjem je kar nekaj poslušalcev spodbudil k temu, da so dodali še svoje spomine na obdobje osamosvojitvene vojne.
Razšli smo se z občutkom, da smo preživeli lep dan, poln novih spoznanj in tudi izzivov za razmisleke. Tudi o tem, kaj bi se človeštvo lahko naučilo iz zgodovine, a se ne.
Lepo vreme, kot smo ga bili deležni na podobnih pohodih v preteklih dveh letih, bi zagotovo ta dan naredilo še precej lepši. Bo pa morda tako prihodnje leto. Bili smo namreč enotnega mnenja, da bomo pohod v podobni obliki ponovili.
Vlado Sedej