Danes praznujemo slovenski kulturni praznik. Praznik kulturnosti, vsega kulturnega in praznik slovenske kulture. Posvečamo ga velikanu slovenske besedne umetnosti Francetu Prešernu. Mojster govorjene in pisane besede je s svojim pesniškim opusom Slovence enakovredno uvrstil v evropski kulturni vrh.
Ob vsej vznesenosti, ki nas upravičeno navdaja ob tem praznovanju, nikar ne pozabimo na skrb za naš jezik – slovenski jezik.
Tudi za vojne veterane je slovenski jezik svetinja, za katero moramo skrbeti in opozarjati na stranpoti, ki se v zvezi z njim dogajajo. Ne samo mi, vsi rodovi, ki so se v zgodovini slovenskega bojevništva bojevali za slovenske interese, so se bojevali za slovensko ozemlje in zlasti za slovenski jezik.
»V našem jeziku je vsa naša zgodovina, vse izročilo, vsa ljudska in umetna pesem, vse hrepenenje po govoru in po obstajanju, vsa vera, vsi boji za obstoj, vsa resnica našega bivanja. To je naša beseda. Izbrali smo jo, da bi v njej stali in obstali, postala je temelj in tempelj vsega našega duhovnega življenja od nekdaj do danes«, je zapisal pesnik Tone Pavček in nadaljeval, »opredeljuje nas, zamejuje in povzdiguje iz nemosti v govorljivost. Z njim smo in brez njega nas ni. Je, bi rekel, bit, bistvo, bitje in žitje našega naroda. Jemali so nam ta naš jezik, ga prepovedovali, ga smešili, zaničevali, vsiljevali namesto našega svoj tuji jezik, da bi nas s tujo govorico potujčili, a naš jezik je obstal.«
Iz časa nekdanje skupne države se še spominjamo upora zoper tako imenovana skupna jedra v šolah. Spominjamo se upora zoper nasilno gospodovanje srbohrvaščine v zveznih oblastnih organih in v JLA. Naši generali na visokih položajih v JLA  kljub prizadevanjem za uveljavljanje Slovenskega jezika, pri tem  žal  niso bili uspešni. Teritorialci smo bili  ponosni na to, da je poveljevanje v Teritorialni obrambi Slovenije potekalo v slovenskem jeziku. Sprva malo bolj okorno. Nekateri so bili  tedaj  skeptični češ, da nimamo slovenskega vojaškega izrazoslovja. Sedanja  Slovenska vojska ga ima. Bodimo pa previdni, da  slovenskim vojakom sedaj ne bo potrebno izvrševati povelj v angleškem jeziku.
Jezik pa je ranljiv. Četudi je dolgo veljala poostrena skrb za čistost jezika, da bi ga ubranili pred pritiski tujega besedišča, najprej iz italianščine in nemščine, potem iz slovanskih jezikov in sedaj od globalizacije, novih tehnologij, gospodarskih interesov multinacionalnih družb in vsepovsod prevladujoče angloamerikanščine, smo dandanes zaradi svoje gluhote, slepote ali neumne lahkomiselnosti, za ranljivost našega jezika krivi sami.  Tudi glas književnikov, akademikov in drugih intelektualcev, v bran Slovenskemu jeziku, je v javnosti žal prešibek.
Zakon o javni rabi slovenščine, ki je trenutno v postopku spreminjanja v Državnem zboru in, ki naj bi preprečil podrejanje Slovenskega jezika interesom po velikih zaslužkih kapitala določa, da Republika Slovenija zagotavlja status slovenščine z dejavno jezikovno politiko. Žal pa samo zakoni ne pomagajo. Niso dovolj.
Kot je zapisal pesnik je v skrbi za slovenski jezik potrebno mnogo več. »Potrebna je stalna skrb za jezik v šolah in v javnosti. In ob tem poglavitno: ljubezen. Jezik se ne brani z zakoni in ne s predpisi, ne ubranijo ga zavzeti posamezniki, jezik se brani in ohranja z ljubeznijo vseh!«

Ob Slovenskem kulturnem prazniku vam iskreno čestitamo!