Pred triintridesetimi leti, dne 25. junija 1991, je naša domovina Slovenija postala tudi samostojna država.
V predprazničnih dneh pogosteje kot sicer govorimo o domoljubju in domovini. Razlika med domovino in državo je v tem, da moramo državo ubogati, ker določa, kaj smo dolžni delati in česa ne smemo. Domovina pa želi samo, da bi jo imeli radi kot nam narekuje srce.
Veselje in vznesenost ob razglasitvi samostojne Slovenije, ko smo v sedanjem idrijskem “Spominskem parku osamosvojitve Slovenije” v čast novonastali državi dvignili zastavo in posadili lipo, pa ni trajalo dolgo. Že pred svečano razglasitvijo so iz vojašnice v Pivki zapeljali tanki in na Primorskem se je začela osamosvojitvena vojna. Naslednji dan pa so se začeli vrstiti vpoklici in mobilizacija vseh enot Teritorialne obrambe. Milica pa je bila že pred tem v popolni bojni pripravljenosti. Preko tisoč mož in fantov iz občin Idrija in Cerkno, je tedaj prijelo za orožje in se zoperstavilo agresorski Jugoslovanski ljudski armadi zato, da Slovenci obranimo svoje državno ozemlje. Uspeli smo! Nikdar pa ne pozabimo, da nam samostojna država Slovenija ni bila podarjena, ampak je bila, četudi ne po naši volji, izborjena v vojni, tudi za ceno mnogih življenj njenih braniteljev.
Leta 1991 smo se sedanji veterani osamosvojitvene vojne borili za to, da bo Slovenija gospodarsko uspešna, socialna in demokratična država ter da se bo razvijala v miru in v skupnosti demokratičnih držav Evrope. In ne zadnje, da bo vsem njenim prebivalcem pravična in dobra mati, na katero bodo, tako kot smo bili mi ob njeni ustanovitvi, danes nanjo ponosni tudi naši otroci. Vsak zase ve, kaj in koliko od tega smo v triintridesetih letih samostojnosti uspeli tudi uresničiti? Kljub vsemu imamo jo samostojno Slovenijo, ki ni le država ampak tudi naša domovina, zato jo imejmo radi!

Ob državnem prazniku Devu državnosti vsem vojnim veteranom ter vsem občankam in občanom iskreno čestitamo!