Na srečanju nekdanjih pripadnikov 139. diverzantskega odreda Teritorialne obrambe Idrija, vojnih veteranov in domačinov, ki je v nedeljo 15.9.2024 potekalo v Ledinah, je udeležencem o delovanju odreda, njegovi namestitvi in zaledni oskrbi spregovoril tudi Marjan Brus – Maro nekdanji pomočnik poveljnika 139. diverzantskega odreda za zaledje.
Njegov nagovor v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Lepo pozdravljeni vsi prisotni,
Ja po več kot 30 leti smo se dobili tukaj v Ledinah, da bi se poskušali spomniti kako je bilo takrat med osamosvojitveno vojno 1991. Naš Diverzantski odred (Div Od) je bil na več lokacijah od dijaškega doma v Idriji, zaklonišča na Avtoprevozu, potem pa se je preselil v Ledine in je bil nastanjen tukaj v osnovni šoli in na kmetiji Mali Srnačan.
Kako sem jaz doživljal vse to oziroma kako se je začelo. Živo se spominjam, kako sva se z komandirjem I. skupine I. voda Klemenčič Nikom 26.7.1991 pogovarjala na balinišču na Prejnuti v Idriji kako se bo ta razglasitev neodvisnosti končala. Vprašal me je ali misliš, da nas bodo vpoklicali ? Pa ja ne, sem odgovoril.
Ravno to se je naslednji dan zgodilo. Vpoklicanih nas je bilo 10 pripadnikov ( poveljstvo, komandirji vodov ter nekaj pripadnikov I. voda, ki so delali v Rudniku živega srebra in jim je bilo rokovanje z MES bolj domače. Že isti dan v popoldanskem času smo se Lužnik A. , Klemenčič N., Kokalj S. in jaz odpravili v skladišče eksploziva v rudnik.
Istega dne popoldan in naslednji dan je Diverzantski Odred za miniranje že pripravil cesto Idrija-Tolmin na Želinu in cesto Idrija – Godovič v Zali. Priprava na miniranje je zgledala tako: cca 6 protitankovskih min smo zakopali v dva kamiona peska, ki so ga po predhodnem dogovoru pripeljali na mesto predvideno za miniranje. Pesek so stresli na zunanji vozni pas, tako da je bila cesta po enem pasu še vedno prevozna. Vžig je bil električni. Mreža je bila napeljana iz primerno oddaljenega zaklonišča do zasutih min.
Edina prometnica, ki ni bila minirana je bil odsek ceste Idrija-Gore na Kovačevem rovtu. Prevladalo je mnenje, da se ta cesta ne minira, ker bi bila zaradi svoje ozkosti neprevozna. Seveda je bilo vse pripravljeno in cesta bi bila lahko v primeru nuje v hipu minirana.
Spomnim sem kako sem prišel v Ledine. Po ukazu, da se moramo premakniti v rajon Ledin, da zavarujem predel pred morebitnim helikopterskim desantom, saj je JLA to planoto v preteklosti uporabljala za urjenje helikopterskega desanta.
Imel sem srečo, da se že od prej poznal lovskega prijatelja Pregelj Boruta, njegovo mamo Sonjo upokojeno učiteljico in ostale člane družine, da sem lahko z njihovo pomočjo začel načrtovati našo nastanitev in vse potrebno.
Bilo je popoldan, ko sem iskal učiteljico Ivico Šemrov po okolici Ledin kjer je skupaj z drugimi ženskami grabila seno. Vprašal sem jo, če bi se lahko nastanili v osnovni šoli. Ja tu smo se nastanili poveljstvo in dva voda tretji vod pa je bil nastanjen na kmetiji »Mali Srnačan«.
Naša naloga je bila izvajanje straže na Razpotju, na vrhu hriba nad osnovno šolo ter priprava tehničnih preprek desanta.
V spominu mi je ostal dogodek, ki človeku da misliti, sedaj gre pa zares. Ko so tanki zapustili kasarno na Vrhniki se je iz našega Div Od formirala skupina diverzantov se ustrezno oborožila s protioklepno oborožitvijo (Zolje), da bi se odpravila na vrhniški klanec na pomoč Logaškim teritorialcem. Fantje so bili pred poveljstvom občinskega štaba na Kosovelovi ulici v Idriji postrojeni, dobivali navodila in se pripravljali na odhod. Takrat namestnik komandanta Tušar Tomaž stopil do mene in si snel z vratu verižico ter mi jo da rekoč, če se mi kaj zgodi te prosim, da jo oddaš mojim domačim. Takrat se človek zave, da gre pa za res. Kolono tankov so Logatčani pred našim prihodom že sami zaustavili mi pa smo preventivno postavili dve zasedi v Zali. Kar slišal si, da nekdo prihaja pa čeprav so vejice pokale le pod nogami divjadi.
Omeniti moram še nizki prelet Mig-a nad osnovno šolo Ledine proti koncu vojne. Torej je tudi naš sovražnik vedel, da se na tem območju nekaj dogaja, če ne bi bilo preleta.
Iz Ledin smo dnevno odhajali v Idrijo po razna navodila komandant Telič in namestnik Tušar. Jaz pa sem po svoji dolžnosti nabavljal prehranske sestavine, da je lahko naš kuhar – vaš pokojni sokrajan Jereb Valter kuhal na poljski kuhinji pred šolo. Tudi dnevne časopise smo brali, da smo bili na tekočem kaj se dogaja.
Bili smo ena izmed enot, ki je bila zelo dobro opremljena saj smo dnevno menjavali orožje iz skladišča pri jašku Kajzer glede na to kako so ga oni dobivali iz skladišča iz Šentviške gore.
Od minskoeksplozivnih sredstev (MES) smo uporabljali za strelivo: kamniktit, trotil, amunal in plastik. Imeli smo strojčke za električni vžig, detonatorje št. 8, detonatorske vrvice, počasi goreča vrvica, PT mine , vžigalne kapice in vse kar se rabi za rušenje.
Intendantska oskrba: glede na samostojnost enote DIV Od kakor tudi vodov samih in organizacijo ( kuharji po vodih in v zalednem oddelku ) so si vodi kuhali sami ali pa so se naslanjali na KS oz. DPS. Artikle smo nabavljali v trgovinah. Za uživanje vode in ostalih prehranskih artiklov smo uporabljali samo tiste, ki so bili preverjeni.
Za dan mobilizacije smo dobili suhi in tekoči dnevni obrok : mesni narezek 200 g, ribja konzerva 125 g, jetrna pašteta 100 g, keksi slani 100 g, bomboni 50 g, nož za konzerve in sok.
Sanitetna oskrba: v vsakem vodu je bil bolničar za potrebe reševanja lažjih primerov, težje primere naj bi predali poverjenikom v KS ali najbližji sanitetni ustanovi. Bolničarji so bili opremljeni z ustreznimi sanitetnimi kompleti. Vsak vojak pa je pri sebi imel prvi povoj in LPD komplet.
Po uradnem premirju oz. zaključku vojne smo pri domačiji Malem srnačenu za fante iz oddelka za zagotavljanje materialnih sredstev pri občinskem štabu TO izvedli streljanje na tarčo z avtomatsko pištolo – po domače s škorpjoni.