Na svečanosti ob odkritju spominskega obeležja cestni barikadi s katero so pripadniki Jurišnega odreda Teritorialne obrambe Idrija ob podpori domačinov leta 1991 branili samostojno Slovenijo, ki je potekala v nedeljo 15.9.2024 v Govejku, je udeležencem o delovanju bojne skupine, ki je varovala barikado in nadzirala promet, govoril Janez Pivk takratni poveljnik te bojne skupine.
Njegov nagovor v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Spoštovani nekdanji soborci, spoštovani udeleženci današnje svečanosti!
Vesel sem, da danes na kraju, kjer smo v osamosvojitveni vojni leta 1991 imeli cestno barikado, danes odkrivamo spominsko obeležje. Za to dejanje se v imenu vseh teritorialcev, ki smo opravljali bojne naloge na tej barikadi, Območnemu združenju veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno lepo zahvaljujem.
Bil je 26. junij 1991. Že tega dne sem iz Občinskega štaba Teritorialne obrambe Idrija dobil ukaz, naj bom doma in naj razen v službo ne grem nikamor. Naslednji dan sem odšel v službo in še preden sem se preoblekel, sem dobil ukaz, naj se javim na Občinskem štabu TO Idrija. Takoj ko sem prišel, mi je operativni oficir Edi Golob naročil, naj grem v gasilski dom v Spodnji Idriji, v katerem je bilo skrivno skladišče in tam pregledam neko orožje ter ugotovim njegov namen. Ugotovil sem, da je šlo za protioklepno orožje Zolja.
Takrat smo že vedeli, da so tanki JLA zapustili vojašnice. Stotnik Golob mi je ukazal, naj odhitim domov in se vrnem v popolni vojaški opremi. Pred tem pa naj napišem spisek vojakov, s katerimi bomo odšli na neko barikado. V naslednjih dneh, ko sem bil s skupino v Govejku, je preostalemu delu voda poveljeval moj namestnik Vinko Sedej.
Ko sem 27. junija 1991 prišel opremljen na OŠTO, so me ta že čakali fantje, prav tako v polni vojaški opremi. Dobili smo nalogo, naj po prevzemu orožja gremo na barikado v Govejk. Vsak med nami je dobil avtomat Kalašnikov in 150 kosov streliva. V tem času smo dobili tudi vozilo Lada, in sicer iz podjetja Zidgrad.
Pri dodelitvi pravega bojnega streliva sem se zavedal, da to ne bo vaja, ampak da gre zares. Ne bom podrobno opisoval občutkov, ki sem jih takrat doživel. Spraševal sem se, če bom to vojno preživel in, če bom še videl svojo družino, če se vendarle vrnem.
V Govejk smo prišli okrog 16. ure. Takoj po prihodu sem si ogledal teren in ukazal premik tovornjakov, namenjenih za barikado, iz Osojnice v Govejk. En tovornjak, naložen s peskom, je bil od podjetja Zidgrad, drugi, naložen s hlodi, pa od podjetja Avtoprevoz. O premiku vozil sem obvestil tudi OŠTO Idrija in pristojne seznanil z razlogi za to odločitev. Nato smo si uredili bivališče in razporedili stražo. Takoj smo začeli delati in stekel je nadzor prometa. Drugi dan nam je, žal že pokojni, gospod Darko Kavčič odstopil svojo staro hišo, tik ob cesti Idrija–Žiri. V njej smo si lepo in znosno uredili prostore za bivanje in opravljanje nalog. Isti dan sem se povezal tudi s Krajevno skupnostjo Ledine, z žal že pokojnim gospodom Antonom Šifrerjem, ter z Lovsko družino Dole. Ker takrat v oddelku, ki sem mu poveljeval, ni bilo dovolj vojakov, sem se z lovsko družino dogovoril, da bodo na okoliške poti in cesto Vrsnik–Žirovnica pazili lovci in mi o morebitnih dogodkih poročali. Moj oddelek se je moral v celoti posvetiti cesti Idrija–Žiri in okolici.
Poskrbeti je bilo potrebno tudi za prehrano. Možnost prehranjevanja sem uredil na dveh domačijah, in sicer na domačiji Horvat in na kmetiji pri Špičku (Fortuna). Na vsaki se je prehranjevala polovica vojakov. Za malico in kakšen dodaten obrok pa sem se dogovoril v trgovini v zadružnem domu, ki jo je vodila gospa Cilka Kavčič. Povedati pa moram, da so nas na večerni obrok vabili skoraj vsi krajani Govejka in Vrsnika. Sloga je bila na najvišji ravni. Ob tej priložnosti se krajanom v svojem imenu iskreno zahvaljujem za pomoč in delitev usode z nami.
Nadaljnji dnevi so bili v znamenju akcij pri nadzoru vozil in prometa. Nekatere izmed njih so bile tudi vroče, posebno takrat, ko smo ustavili kakega zveznega policista ali oficirja JLA. V tem času smo ustavili tudi avto, v katerem so bili trije gojenci letalske akademije iz Zadra, ki so pobegnili iz vojašnice in se na različne načine prebili do nas. Kar odleglo jim je, ker so prišli v naše roke. Danes se ne spominjam, ali sem jih povezal s OŠTO ali Policijsko postajo Žiri. Vem le to, da so se srečno vrnili domov na Štajersko.
Po nekaj dneh se je številčno stanje posadke povečalo, saj se je moja skupina 30. junija okrepila s štirimi vojaki iz pionirskega oddelka našega odreda. Dobili pa tudi še nekaj dodatnega orožja in dovolj streliva.
Spremljali pa smo tudi dogajanje v širši okolici. Ponoči smo slišali tudi močno eksplozijo, vendar takrat še nismo vedeli, da je šlo za eksplozijo skladišča streliva v Črnem Vrhu. V noči 2. julija ob 2.15 smo na nebu videli močno svetleča telesa v smeri Vrhnike in drugi dan izvedeli, da je bil to napad na radarsko postajo na Vrhniki.
Iz Govejka smo se vrnili 7. julija 1991. V matično enoto 120. jurišni odred sem se vrnil 14. julija, in sicer na Jelenk. Po enem dnevu sem odšel na poveljstvo v Črni Vrh, kjer sem se končno srečal s preostalim vodom, ki ga je po položajih pri Cencu in na Brkovniku razporedil moj namestnik Vinko Sedej.
Šestnajstega julija sva opravila primopredajo in še isti dan sem z vojaškim vozilom TAM opravil pregled položajev. Zvečer sem se vrnil v Hotel Bor, kjer sem bil tudi sam nastanjen. Po ogledu razstreljenega vojaškega skladišča orožja in vsakodnevnih obhodih svojih položajev smo se 20. julija 1991 vrnili v Spodnjo Idrijo, v Slovenijales, kjer so nas tudi fotografirali, popoldne pa na jašek Borba, kjer smo se razdolžili. Za nas je bilo vojne konec.