Nepričakovano in prerano se je od nas poslovil veteran osamosvojitvene vojne za Slovenijo 1991 in član OZ VVS Idrija Cerkno ter prijatelj Emil Čadež. Vojni veterani njegovi družini izražamo globoko sočutje in izrekamo iskreno sožalje.
Emilov vojni komandant Vlado Sedej je spomine na sodelovanje z Emilom opisal v naslednjem sestavku, katerega namenjamo Emilovemu spominu:

»Spoznala sva se na večdnevni vojaški vaji Teritorialne obrambe Idrija na Črnovrški planoti maja in junija 1982. Jaz sem bil leta 1982 sveži komandir 1. čete Severnoprimorskega odreda TO, on pa komandir oddelka v tej četi. Vajo smo opravili dobro v zadovoljstvo nadrejenih in tudi pripadnikov. Emil je bil eden boljših komandirjev, resen, pripaden in strokovno dobro usposobljen.
Od takrat dalje sva bila v teritorialni obrambi skupaj celo desetletje usposabljanja in vse do konca osamosvojitvene vojne 1991.
Ko je bil leta 1985 ustanovljen 120. jurišni odred TO Idrija je Emil postal komandir njegovega 3. voda. Tudi v tej vlogi se je na vajah izkazal kot dober starešina, ki je imel ugled tako pri poveljstvu odreda, kot tudi med svojimi tovariši v oddelku.
Ob zaostrovanju odnosov znotraj Jugoslavije je bil v ožjem krogu tistih, ki smo že leta 1990 in v začetku leta 1991 varovali evidence nabornikov na OŠTO in se v tajnosti pripravljali na aktiviranje odreda v primeru konfliktov z JLA.
Med samo osamosvojitveno vojno je svojo vlogo komandirja voda opravil zelo dobro, z vso resnostjo in odgovornostjo. V zadnjem tednu, ko so se razmere že umirjale, vladala pa je še precejšnja negotovost, je prevzel dolžnost namestnika komandirja 1.čete novonastalega jurišnega odreda četne sestave. Skrčena enota v moči voda to je okrog 20 teritorialcev je bila do razdolžitve vseh enot v pripravljenosti v Lovski koči na Jelenku in njegovi okolici.
Bil je eden prvih članov OZVVS Idrija Cerkno, ki je bilo ustanovljeno leta 2001 in vse do svoje prerane smrti eden njegovih najzvestejših članov. Za to je pred nekaj leti prejel bronasto plaketo ZVVS.
Bil je tudi eden glavnih pobudnikov ter pomočnikov pri dejavnostih, s katerimi smo ohranjali spomin na delovanje 120. jurišnega odreda in na teritorialno obrambo. Zlasti je bilo pomembno, da nas je povezoval z Lovsko družino Jelenk, katere član je bil. V njihovi koči smo bili dobrodošli gostje tako med vojno, kot tudi ob naših srečanjih na Krniški planoti«.
Vlado Sedej