13. prvenstvo veteranov vojne za Slovenije v veleslalomu bo ekipno in posamično.Prvenstvo bo potekalo v okviru 40. spominskega tekmovanja »Partizanske smučine-Cerkno 45«. Na tekmovanje vabimo tekmovalce območnih združenj VVS.

13. prvenstvo veteranov vojne za Slovenijo v veleslalomu bo potekalo v soboto 28. januarja 2017 na smučiščih Smučarskega centra Cerkno

Izvleček iz programa :

Smučarski center Cerkno:

9.00   Prihod tekmovalcev na smučišče, prevzem kart, dvig štartnih številk, ogled prog,
9.40   Otvoritev
11.00   Start tekmovalcev – članov ZVVS na 13. prvenstvu veteranov vojne za Slovenijo v veleslalomu  na progah Lom 3 in 4

PO PREJETIH VSEH PRIJAVAH BOSTA TOČEN RAZPORED IN TOČNA URA SPOROČENA NA STARTNIH LISTAH.

Hotel Cerkno:

13.00 Zbiranje udeležencev pred Hotelom Cerkno, kosilo
14.30 Zaključna slovesnost z razglasitvijo rezultatov

Osnovna pravila tekmovanja:

Vsak udeleženec lahko na dan prireditve, kot tekmovalec nastopi samo enkrat (kot član ZSČ, kot član ZB,

pripadnik SV, član ZVVS,…). Če se kasneje ugotovi , da je tekmoval večkrat, se ga v vseh kategorijah diskvalificira.

Nastopajo lahko samo člani ZVVS iz vse Slovenije.

Tekmovanje poteka posamično v naslednjih kategorijah:

• moški letnik 1962 in mlajši
• moški letnik 1952 do 1961
• moški letnik 1951 in starejši
• ženske (vseh starosti).

Vsi tekmovalci tekmujejo posamično.

Medalje za posamično tekmovanje, ki jih prejmejo prvi trije v vsaki kategoriji, podeli Zveza  veteranov vojne za Slovenijo.

Ekipno tekmujejo tekmovalci območnih združenj veteranov vojne za Slovenijo. Za ekipno tekmovanje pri ZVVS se štejeta po dva najboljša časa v vseh treh moških kategorijah (skupno šest časov). Prve tri ekipe v trajno last prejmejo pokale, ki jih podeli Zveza veteranov vojne za Slovenijo.

Zmagovalna ekipa prejme (za obdobje enega leta) prehodni pokal odprtega veteranskega prvenstva Slovenije v veleslalomu, ki ga podeljuje ZVVS. Prehodni pokal prejme ekipa v trajno last ob treh zaporednih osvojitvah ali po petih zmagah s presledki.

Posamezno OZ ZVVS lahko prijavijo neomejeno število tekmovalcev.

Organizacija in tehnična izvedba tekmovanja: Trim klub Cerkno. Koordinator za veteransko prvenstvo v veleslalomu: Franci Ferjančič GSM 041-475 312

Prijave in stroški tekmovalcev:

Posamezne ekipe plačajo smučarsko karto in bon za prehrano. Stroške organizacije in nagrad pokrije ZVVS.

Tekmovalca lahko prijavi samo njegova organizacija na prijavnem obrazcu – posamičnih prijav in priav v mailih brez prijavnic, ne bomo upoštevali.

Prijave tekmovalcev morajo obsegati naslednje podatke: ime in sedež OZ VVS imena, priimke in letnice rojstva ter članske številke članskih izkaznic tekmovalk in tekmovalcev, ime in priimek ter telefon kontaktne osebe.

Prijave sprejemamo izključno po E-mailu do vključno nedelje 22. januarja 2017 do 12.00 ure (ker bo tehnični izvajalec na osnovi prijav določil število prog) , za tem pa bo izvedeno žrebanje štartnih številk. Tehničnemu izvajalcu (Trim klubu Cerkno) bomo zbrane prijave posredovali 22.01.2017, ta pa nam bo dostavil startne liste do torka 24.01.2017, ko jih bomo posredovali vsem prijavljenim OO ZVVS.

Ne hitite s prijavami, pošljite jih zadnji dan.

Vse ekipe bomo obvestili o prejemu prijave in morebitnih dodatnih podrobnostih. V primeru, da ekipe ne bodo prejele potrditve, pomeni, da organizator prijave ni prejel. V primeru prestavitve (vremenske razmere), vas bomo pravočasno obvestili.

Prijave tekmovalcev morajo obvezno biti na prijavnem obrazcu – v prilogi, ki bo objavljen na spletni strani, dostavljen pa bo tudi vsem OO ZVVS. Žrebanje bo potekalo po ekipah, zato morajo biti tekmovalci na obrazcu razvrščeni po kakovosti (oziroma kot želite, da bodo startali) od najboljšega navzdol.

Naknadnih prijav, sprememb in zamenjav, po tem roku ne bo možno upoštevati. Svetujemo, da prijavite samo tekmovalce, katerih udeležba je zanesljiva.

Vodje ekip prevzamejo pakete, ki vsebujejo štartne številke, na Smučarskem centru Cerkno od 8.30 dalje in sicer na stojnici nasproti blagajne vstopne postaje smučarske proge Brdo, ki bo ustrezno označena.

Za nakup smučarskih kart in bonov za kosilo vodje ekip, na posebej označeni blagajni vstopne postaje smučarske proge Brdo, predložijo naročilnico, na podlagi katere jim bo naknadno izstavljen račun. Naročilnica naj vsebuje popolne podatke o naročniku in se glasi na naslov dobavitelja: Hotel Cerkno d.o.o., Sedejev trg 8, 5282 Cerkno.

Strošek na tekmovalca: dnevna smučarska karta: 15 EUR,  kosilo: 6 EUR. krijejo prijavitelji ekip. Za spremljevalce, ki ne bodo smučali, povratna karta za dostavno sedežnico stane 4 EUR.(Stroške organizacije tekme za člane ZVVS krije ZVVS).

VAŽNO : Kosilo je možno v restavraciji Smučarskega centra Cerkno na smučišču ali v Hotelu v Cerknem. Zato to obvezno navedite ob prijavi.

Prijave pošljite na naslov (na E-mail): franci.ferjancic@siol.net

Nasvidenje na Smučarskem centru Cerkno na Črnem Vrhu nad Cerknim!

Idrija, 04.01.2017

Predsednik OO ZVVS Idrija-Cerkno
Marko Mikuž

OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE

Slovenci smo si že nekaj časa želeli živeti v svoji državi. Te želje so se nam uresničile 23. 12. 1990, ko smo se z rekordno udeležbo in več kot 90% ZA odločili na referendumu za osamosvojitev. 26. 12. 1990 so bili rezultati uradno objavljeni. Zato ta dan praznujemo kot dan samostojnosti in enotnosti. Z našo odločitvijo pa se niso strinjale ostale republike v bivši Jugoslaviji. Najbolj je nasprotovalo srbsko vodstvo z Miloševičem na čelu. Tudi Jugoslovanska armada se ni s tem strinjala, zato so junija 1991 z vso oborožitvijo zapustili kasarne. Hoteli so zavzeti vse strateške točke v Sloveniji. Naše novo izvoljeno vodstvo je to pričakovalo. Zato so že prej ustanovili lastno vojsko, ki se je imenovala Teritorialna obramba. Tudi civilno prebivalstvo se je vojski množično uprlo. Tako se je v Sloveniji začela vojna.

Tudi v Črnem Vrhu smo se uspešno uprli Jugoslovanski vojski. O teh dogodkih sem spraševal krajane, ki so takrat živeli v vasi. Vsem se je najbolj vtisnil v spomin dogodek, ko je eksplodiral eksploziv v kasarnah pod vasjo. Teritorialna obramba se je že nekaj dni neuspešno pogajala z Jugoslovansko vojsko o predaji orožja in municije iz vojaških skladišč pod vasjo. Ker pogajanja niso bila uspešna, je Teritorialna obramba v noči na prvi julij 1991 kasarne napadla. Jugoslovanska vojska je kasarne zapustila in zbežala čez Vrh gore proti Vipavi.  Ker so kasarne že tako močno gorele, si ni upal nihče približati, da bi ogenj pogasil. Vsi pa so se tudi bali, da so kje v okolici postavljene mine. Tisto noč ni v vasi nihče spal, ker je bilo slišati občasno streljanje in manjše eksplozije. Nihče pa tudi ni vedel, kaj se točno dogaja. Pozno ponoči pa je prišlo do tako silovite eksplozije, da jo je bilo slišati celo v Idrijo. Vaščani so komaj zjutraj videli, kako hude so bile posledice eksplozije. Vse hiše so imele poškodovane strehe in razbita stekla na oknih in vratih. Zjutraj je bilo vse v megli od eksplozije, vonj po eksplozivu pa je bil tako močan, da se je komaj dihalo.  Območje, kjer je prišlo do eksplozije, je zavarovala naša vojska. V vasi pa so si prebivalci takoj začeli popravljati svoje domove. V tistem času se je videlo, koliko solidarnosti je med vaščani, saj so si vsi med seboj nesebično pomagali. Trajalo je več tednov, da se je v vasi življenje vrnilo v normalno stanje. Nadzor nad kasarnami je prevzela Slovenska vojska. Strelivo in orožje, ki je ostalo, so odpeljali v druga skladišča, poškodovane stavbe pa so porušili. Od tistega dne  v Črnem Vrhu ni bilo več nobenega vojaka Jugoslovanske vojske. Tudi slovenska država je priskočila na pomoč. Prebivalcem so brezplačno menjavali stekla na oknih in vratih. Tistim, ki so imeli razbite strešnike, so jih dovažali brezplačno. Tudi ostalo škodo so prebivalci dobili povrnjeno. Tako se je tudi končala vojna za Slovenijo, saj se je Jugoslovanska vojska umaknila iz Slovenije. Dogodki tiste noči pa so vaščanom ostali za vedno v spominu.

Rok Kavčič, 9. razred OŠ Črni Vrh nad Idrijo

TUDI PRI NAS JE POTEKALO OSAMOSVAJANJE SLOVENIJE

Pripoveduje babica iz Logatca.

»Ko so z Vrhnike odpeljali  tanki, sem od civilne zaščite dobila poziv, da se kot medicinska sestra  javim. Morali smo  iti v šolo, kjer smo  imeli medicinsko opremo in vse ostalo. Tam smo bili v stalni pripravljenosti in čakali na poziv, če bi slučajno prišlo do napadov na vrhniškem klancu oz. Zaplani. Na srečo ni bilo nič. Tanke so onesposobili in JLA se je predala. Preden pa sem šla od doma, sem za svoji hčerki Natašo in Nives pripravila potovalko z vsemi dokumenti, osnovnimi stvarmi in odejo. To sem nesla v klet. Če bi se kaj zgodilo, bi ju prijatelj iz bloka, upokojeni policist, prepeljal do moje mame Milke.«  Pripoveduje teta iz Logatca. »Po eni strani sploh nisem dojela, kaj se  dogaja. Ko so avioni leteli čez Logatec, smo to gledali … Vojne nismo tako občutili kot kje drugje … Ko je bila moja mama vpoklicana  v civilno zaščito, je bil neprijeten občutek, saj nismo vedeli, kaj se bo zgodilo. Drugače smo vsak dan sedeli na stopnicah bloka in gledali, kako avioni letijo čez Logatec. O tem, kaj se je dogajalo drugod, smo videli po televiziji. Če bi se pa kaj hujšega zgodilo, bi se zatekli v zaklonišče.«  Pripoveduje stric z Vrhnike. Dan pred »napadom” tankov ni bilo nobenega pritiska. Bil je navaden dan kot vsi drugi. Med 4. in 5. uro zjutraj so zabrneli tanki in cela Vrhnika se je začela tresti zaradi njihovega hrušča. Ko smo izvedeli, kaj se je zgodilo, smo bili vsi prestrašeni in zanimalo nas je, kaj bo, kako bo.«

Miha Podobnik,  8. a, razred Osnovna šola Spodnja Idrija
Mentorica: Nataša Hvala

TUDI PRI NAS JE POTEKALO OSAMOSVAJAJE SLOVENIJE

V letošnjem letu sem velikokrat slišal o dogodkih in obletnicah, ki so jih praznovali veterani. Verjetno je tako bilo že prej, vendar me zadeve niso preveč  zanimale. Sošolci so mi povedali, da je bilo letos ob Dnevu državnosti pred našo osnovno šolo v Idriji zelo slovesno. Prvič v zgodovini naše nove države Slovenije so veterani pri spominskem obeležju , posvečenem vsem ljudem in dogodkom osamosvojitvene vojne na našem območju, v počastitev Dneva državnosti,  dvignili zastavo. Ob  tem so učenci osnovne šole zapeli himno. Nepopisen občutek sreče in ponosa  so učenci doživeli, ko je na drogu zaplapolala velika slovenska zastava. Škoda, da te prireditve zaradi predčasnih počitnic nisem doživel, kar mi je resnično žal.  Moja stara mama Lenca mi je povedala, da bo drugo leto, ko praznujemo 25 obletnico osamosvojitvene vojne , še bolj slovesno.  Izdelan je že osnovni koncept prireditve, na kateri bomo zopet sodelovali učenci osnovne šole. Lenca vedno poudarja velik pomen tega, da morajo z dogodki osamosvojitvene vojne, pa tudi z drugimi zgodovinskimi dejstvi,  mladi biti seznanjeni, kajti prav oni so tisti, ki bodo tradicijo, zgodovinske vrednote  in ponos svoje domovine ponesli v svet in prenesli na svoje otroke.

»Saj res, Lenca,  se še  spomniš  česa iz časov osamosvojitvene vojne za Slovenijo, mogoče kakšnega posebnega dogodka?« sem jo vprašal.  » Joj Tadej, seveda se spomnim! Veliko dogodkov, čeprav bo pravkar minilo 25 let.   Vojna vihra je  trajala že par dni. Grožnje JA so se stopnjevale. Hoteli smo  pokazati , da se ne bojimo in smo gospodar na  svojem ozemlju. Zaradi spopadov  je bilo odprtih kar precej  bojišč (Medvedjek, Krakovski gozd…). Žal je to zahtevalo tudi  žrtve . Nenehno smo dobivali sporočila o tankovskih pohodih, o letalskih napadih , v katerih so  v glavnem obstreljevali  in uničevali  radijske oddajnike, kar   bi prebivalce odrezalo od vira  informacij. To jim resnično ni nikoli uspelo.  Budno smo spremljali  vse te  novice. Tudi  Teritorialna obramba ni popustila, čeprav ni nikoli prva začela spopada. Uresničitev plebiscitarne odločitve ljudstva, da oblikujemo lastno državo, je imela tolikšno moč, da je ni moglo ustaviti nič več.  Začele so se grožnje, da bodo  letala JA rušila  tudi mesta. Èeprav se je ta grožnja zdela nemogoča, smo se, ko smo okrog 12 ure dobili sporočilo o bližajoči se nevarnosti letalskega napada, samo tiho spogledali . Zavedali smo  se, da je treba ohraniti mirno kri in trezno glavo. Èeprav sem bila takrat zaposlena v Teritorialni obrambi,  v službi tako rekoč  brez urnika,  je poveljnik odločil, da grem domov k otrokom.  Hvaležno sem vzela svojo torbico in zapustila službene prostore. Po ustaljeni poti sem šla proti domu. Ulice popolnoma prazne, Star plac je sameval s svojimi mogočnimi drevesi in fontano, prazne klopce…..Bila sem popolnoma sama. Ljubi ljudje , kje ste? Počutila sem se, kot da  je pravkar nastal popoln sončni mrk in je pokrajina postala  temna, hladna , neprijazna.  Kaj pa , če sanjam?  Ko bi le!  Zaslišala sem tuljenje siren.  Pospešila sem svoj korak  in s pogledom večkrat ošinila nebo. S tesnobo v srcu, pa vendar v upanju, da gre samo za grožnjo,  Nikjer nikogar!  V tistem trenutku sem pomislila  na strašne stiske vseh, ki so bili zaradi bolezni ali starosti nemočno priklenjeni na posteljo. Na nosečnice, ki so mesece pod srcem nosile svoj zaklad in jih zdaj skrbi, kako bo? Na mamice, ki so v skrbi za otročičke pripravljale vse potrebno  in se ob tem spraševale: ali bo dovolj?  Na  moteno preskrbo  nujno potrebnih zdravil za vse tiste, ki bi brez njih umrli. Ubogi ljudje. Kje so moji otroci in kaj počnejo?   Naenkrat so postale pomembne samo eksistenčne stvari, vse ostalo je bilo brez pomena.  Tuljenje siren je pojenjalo. Občutkom tesnobe in jeze, je sledilo olajšanje. Zdelo se mi je, da se bodo  moje močne želje in prošnje,  naj do napada ne pride, uresničile. Ne, res si nisem upala  niti predstavljati, da bi se začelo uničevalno rušenje in ljudem vzelo vse, kar so leta in leta gradili in se odpovedovali  vsemu, samo, da so si zgradili dom. Naša čudovita  mesta, kjer smo doživljali mladost, prvo zaljubljenost, si ustvarili družino. Nisem si upala pomisliti niti na morebitne žrtve. Ta  strašna beseda, ki pomeni, da so otroci izgubili očeta, starši otroka, žena moža in vse posledice te grozote.

Kaj si želim ob petindvajseti obletnici rojstva naše države, naše domovine? Predvsem to, da kot narod stopimo skupaj, kot smo stopili skupaj ob odločitvi , da postanemo samostojni . Če bomo zmogli to, bodo naše težave precej manjše in spoštovali nas bodo tudi drugi.  Danes je bil zame čudovit dan. V gimnaziji sem bila na prireditvi Mavrica generacij. Še sedaj mi v ušesih odmeva glas voditeljice: smo Slovenci!, smo Slovenci! Ponovili smo jih vsi skupaj. S ponosom. Besede so prihajale iz mladih ust in zato imele še večji  pomen. Če se tega zavedajo mladi ljudje , smo resnično na pravi poti!  In to je ob obletnici najlepše darilo nam vsem«.

Pripovedovala je moja stara mama Lenca Kržišnik.

TADEJ GNEZDA – 8 b .razred OŠ IDRIJA

Pogajanje v Logu pod Mangartom med osamosvojitveno vojno za Slovenijo.

Marijan Platiše iz Mostanije v Cerknem je bil v času osamosvojitvene vojne član Območnega štaba TO v Tolminu, kjer je opravljal dolžnost pomočnika komandanta za obveščevalne zadeve. Zanj je vojna trajala bistveno več kot deset dni. Ob sami vojni je bil kot teritorialec vpoklican 26. junija in domov se je, z nekajdnevnim predahom, vrnil šele 1. avgusta 1991. Za TO pa se osamosvojitvena vojna ni začela 26. junija 1991, temveč že skoraj leto dni prej, takrat ko je JLA razorožila večji del Teritorialne obrambe. Iz same osamosvojitvene vojne se spominja veliko dogodkov, a za najbolj zanimivega sem izbral naslednjega.

Dogodek se je zgodil v stražnici  oziroma karavli JLA, Log pod Mangartom. Vodil jo je kapetan JLA Mastilović, ki je bil znan po zagnanosti za boj z orožjem. Območni štab TO je imel takrat svoje začasne delovne prostore v Osnovni šoli v Kobaridu. Svoje kasarne niso imeli, enote so imele svoja mobilizacijska zbirališča kar na večjih parkiriščih ali ob velikih pomembnih stavbah. Poveljstvo TO  v Kobaridu, kjer je bil tudi Marijan, je imelo nalogo, da izprazni stražnice JLA v okolici Bovca  in Kobarida. Zato se je s poveljstvi  pogajalo o njihovi predaji.  Prihajale so informacije, da se v stražnici JLA v Logu pod Mangartom grdo ravna z njihovimi vojaki. Govorice so bile, da je nekaj vojakov bolnih in da nima noben vojak stika z zunanjim svetom. Marijan in operativni oficir Milan Golob, sta se odločila, da se tja odpravita in vzpostavita stik s poveljnikom stražnice. S sabo sta vzela tudi enega vojaka za stražo in se odpravila. Namenoma sta se peljal po cesti mimo  stražnice in videla vojake JLA, ki so se brezskrbno sončili na bojnih polžajih. Nazaj grede sta se ustavila pred izvozom do stražnice, ki je kakih tristo metrov oddaljena od glavne ceste. Vojaku, ki je bil z njima v avtu, sta naročila naj počaka in če vidi kar koli sumljivega ali če bi se izpred stavbe slišalo kakšno streljanje, naj ne potegne orožja, ampak naj se samo odpelje v Kobarid in poroča, kaj je videl. Marijan in Milan sta  v maskirnih oblekah TO izstopila iz avta. Odložila sta njune pištole in jih odložila v avto, da sta pokazala, da nočeta boja z orožjem. Vojaki, ki so ju opazili, so takoj zavzeli bojne položaje. Hodila sta naprej, a so ju vojaki iz rovov ves čas spremljali s puškami. To ni bilo ravno prijetno, ampak treba je bilo premagati negotovost in hoditi naprej. Ko sta se približala bojnim položajem, je proti njima stopil kapetan Mastiloviæ. Povedala sta mu, da sta se prišla pogovorit glede govoric o dogajanju v stražnici. Ponudila sta mu zdravniško pomoč za obolele vojake. Kapetan je seveda vse skupaj gladko zanikal, ponujeno pomoč pa zavrnil. Nekaj časa so govorili, a so pogajanje zaključili, ker Mastilović ni bil pripravljen na noben dogovor. Podali so si roke in Milan in Marijan sta odšla.

Kot zanimivost mi je Marijan povedal, da je TO na drugi strani doline imela Alpsko izvidniški vod, ki je imel nalogo, da ves čas opazuje dogajanje v stražnici in njeni okolici ter o tem poroča v Kobarid. Kapetan je sredi pogajanja dejal, da on ve, da ima TO na drugi strani svoje ljudi. Rekel je, da če bodo kar koli poskušali, ima nameščenega toliko razstreliva, da v zrak lahko vrže cel Log pod Mangartom. TO-jevci so se bali tudi tega, da bi JLA zastrupila vodo, ker je bil v območju stražnice vodni zbiralnik za celotno dolino.

Na koncu vojne je bil Marjan določen za nadzorovanje umika JLA iz stražnic v vojašnico v Tolminu. Najprej je odšel prav v Log pod Mangartom in je od poveljnika zahteval naj ga pelje na mesto, kjer so imeli nameščeno razstrelivo za uničenje kraja. Odšla sta na tisti kraj in Marjan je res videl številne luknje v katerih je bil zakopan eksploziv in odtise, ki jih je zemlji pustila vžigalna  vrvica.  Eksploziv in vžigalne vrvice so bile takrat že odstranjene in območje razminirano. Seveda se mu je oddahnilo, ko je videl, da je bila zadeva res varna.

Marijan vedno rad govori o svojih spominih na to vojno, a si vseeno želi, da na svetu ne bi bilo več vojn in da bi vladal mir.