Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Marijan Platiše

NAGOVOR JANEZA PIVKA NA SPOMINSKEM SREČANJU V GOVEJKU

V nedeljo, 11. julija 2021 so se pripadniki nekdanjega 120. jurišnega odreda TO Idrija, nekateri s svojci in prijatelji, zbrali na srečanju v Govejku, na območju, kjer je manjša skupina pripadnikov tega odreda pod poveljstvom Janeza Pivka v času od 27.6. do 7.7.1991 organizirala barikado in izvajala kontrolo prometa na cesti Žiri – Idrija.

Spomine na takratni čas in tedanje dogodke je v nagovoru udeležencem obudil Janez Pivk tedanji poveljnik voda za ognjeno podporo in poveljnik skupine, ki je organizirala barikado in izvajala kontrolo prometa na cesti Žiri – Idrija.

Njegov nagovor objavljamo v celoti:

Na barikadi v Govejku

Bil je 26. junij 1991. Že tega dne sem iz Občinskega štaba Teritorialne obrambe (OŠTO) Idrija dobil ukaz, naj bom doma – razen v službo naj ne grem nikamor. Zjutraj sem odšel v službo, ki se je začenjala ob 6. uri, in še preden sem se preoblekel, sem že dobil ukaz, naj se javim na OŠTO Idrija. Takoj ko sem prišel in se javil, mi je operativni oficir Edi Golob naročil, naj grem v gasilski dom v Spodnji Idriji, v katerem je bilo skrivno skladišče, da bi tam pregledal neko orožje in ugotovil njegov namen. Takoj po pregledu in ugotovitvah – šlo je za protioklepno orožje Zolja – sem odšel nazaj na OŠTO in poročal o videnem. Takrat smo že vedeli, da so tanki JLA zapustili vojašnice. Po vprašanju, kaj naj zdaj naredim, mi je gospod Golob dejal, naj odhitim domov in se javim v popolni vojaški opremi, še prej pa naj napišem spisek vojakov, s katerimi bomo odšli na neko barikado. Bil sem namreč komandir Voda za ognjeno podporo v Jurišnem odredu. Žal so takrat dva oddelka voda, ki sem mu poveljeval, dodelili v druge enote, toda o tem pozneje.

K sodelovanju pri osamosvojitvi Slovenije sem bil povabljen že zgodaj spomladi leta 1991, točnega datuma se ne spominjam več. Šlo je za zavzetje skladišča orožja JLA v Črnem Vrhu, v katerem je bilo tudi orožje Teritorialne obrambe. Prav tako sem bil poklican na OŠTO Idrija k operativnemu oficirju Ediju Golobu. Po izjavi, da sem kot zaveden državljan pripravljen sodelovati v tej akciji, mi je razkril celoten načrt priprav in izvedbe, ki je bil sicer pod oznako »stroga vojaška tajnost«. Dobil sem nalogo, naj usposobim dva netrzajna topova, ki sta bila shranjena na policijski postaji v Idriji. Imeli pa smo samo eno granato, tako da bi v resnični akciji moral z njo stoodstotno zadeti zastavljeni cilj. Prepričan sem, da bi to nalogo – če bi do akcije prišlo – uspešno opravil. Poleg tega sem moral za prav vsak dan vedeti, kateri tovornjak je prazen in parkiran na parkirišču Avtoprevoza, kjer sem bil zaposlen, in kateri šofer je dosegljiv. Kljub pripravam, ki so v strogi tajnosti potekale nekaj mesecev, do te akcije ni prišlo. Poudariti moram, da sem to orožje (MM, Bazuka, netrzajni top …) zelo dobro obvladal, saj sem opravil veliko tečajev, enega celo v Sarajevu, in sicer leta 1980 v bližnjem kraju Pazarić.

27. junija 1991 sem na OŠTO prišel v uniformi, s katere sem moral odstraniti vse čine, in v polni vojaški opremi. Tam so me že čakali fantje, prav tako v polni vojaški opremi. Dobili smo nalogo, naj gremo v barikado v Govejku, še prej pa po orožje v klet OŠTO. Vsak med nami je dobil avtomat Kalašnikov in 150 kosov streliva. Pri dodelitvi pravega bojnega streliva sem se zavedal, da to ne bo vaja, ampak da gre zares. Ne bom podrobno opisoval občutkov, ki sem jih takrat doživel. Spraševal sem se, če bom to vojno preživel in če bom še videl svojo družino, če se vendarle vrnem. V tem času smo dobili tudi vozilo Lada, in sicer iz podjetja Zidgrad. Po vkrcanju in nalaganju opreme smo se odpeljali v Govejk. Tja smo prišli okrog 16. ure. Takoj po prihodu sem si ogledal teren in ukazal premik tovornjakov iz Osojnice v Govejk. O premiku vozil sem obvestil tudi OŠTO Idrija in pristojne seznanil z razlogom zanj. Nato smo si uredili bivališče in razporedili stražo. Takoj smo začeli delati in stekel je nadzor prometa. Drugi dan nam je, žal že pokojni, gospod Darko Kavčič odstopil svojo staro hišo, tik ob cesti Idrija–Žiri (zdaj je v tej stavbi B&B Na Kluk). V njej smo si lepo in znosno uredili prostore za bivanje in opravljanje nalog. Tudi sicer nam je šel gospod Kavčič na roko. Ta dan sem se tudi povezal s Krajevno skupnostjo Ledine, z gospodom Antonom Šifrerjem, ki je tudi že pokojni, ter z lovsko družino, s člani katere sem se dogovoril za sodelovanje in pomoč pri izvajanju nalog. Ker takrat v vodu, ki sem mu poveljeval, ni bilo dovolj vojakov, sem se z lovsko družino dogovoril, da bodo na okoliške poti in cesto Vrsnik–Žirovnica pazili lovci in mi o morebitnih dogodkih poročali. Moj oddelek se je moral v celoti posvetiti cesti Idrija–Žiri in okolici.
Ostali smo tudi brez prehrane, tako da je bilo treba poskrbeti še za to. Možnost prehranjevanja sem uredil na dveh domačijah, in sicer na domačiji Horvat in kmetiji pri Špičku (Fortuna), na vsaki se je prehranjevala polovica vojakov. Za malico in kakšen dodaten obrok pa sem se dogovoril v trgovini v zadružnem domu, ki jo je vodila gospa Cilka Kavčič. Povedati pa moram, da so nas na večerni obrok vabili skoraj vsi krajani Govejka in Vrsnika. Sloga je bila na najvišji ravni. Ob tej priložnosti se krajanom v svojem imenu iskreno zahvaljujem za pomoč in delitev usode z nami. Nadaljnji dnevi so bili v znamenju akcij pri nadzoru vozil in prometa. Nekatere izmed njih so bile tudi vroče, posebno takrat, ko smo ustavili kakega zveznega policista ali oficirja JLA.
Po nekaj dneh se je številčno stanje posadke izboljšalo, saj se je moja enota 30. junija okrepila s štirimi vojaki. Ponoči smo slišali tudi močno eksplozijo, vendar takrat še nismo vedeli, da je šlo za eksplozijo skladišča streliva v Črnem Vrhu. Mislili smo, da gre za kakšen napad JLA. V noči 2. julija smo ob 2.15 na nebu videli močno svetleča telesa v smeri Vrhnike in drugi dan izvedeli, da je bil to napad na radarsko postajo na Vrhniki. V tem času smo tudi ustavili avto, v katerem so bili trije gojenci letalske akademije iz Zadra, ki so pobegnili iz vojašnice in se na različne načine prebili do nas. Kar odleglo jim je, ker so prišli v naše roke. Danes se ne spominjam, ali sem jih povezal s OŠTO ali Policijsko postajo Žiri. Vem le to, da so se srečno vrnili domov na Štajersko. V tem času smo dobili tudi še nekaj orožja in dovolj streliva. Naj povem še to, da sem neko noč, ko sem prišel domov, da se okopam in malo uredim, videl 17 težkih tovornjakov vlačilcev hrvaške registracije, menda naloženih z orožjem s Šentviške gore.
Iz Govejka smo se vrnili 7. julija 1991. Zamenjala nas je druga enota. V enoto sem se vrnil 14. julija, in sicer na Jelenk, ter po enem dnevu odšel na komando v Črni Vrh, kjer sem se končno srečal še s preostalim vodom, ki ga je po položajih pri Cencu in na Brkovniku razporedil že moj namestnik Vinko Sedej, ki je svoj del dogodkov tudi opisal.
Šestnajstega julija sva z namestnikom opravila primopredajo in še isti dan sem z vojaškim vozilom TAM (bil je zaplenjen JLA) opravil pregled položajev. Zvečer sem se vrnil v Hotel Bor, kjer sem bil tudi sam nastanjen. Po ogledu razstreljenega vojaškega skladišča orožja in vsakodnevnih obhodih svojih položajev smo se 20. julija 1991 vrnili v Spodnjo Idrijo, v Slovenijales, kjer so nas tudi fotografirali, popoldne pa na jašek Borba (Frančiške), kjer smo se razorožili.
Za nas je bilo vojne konec.

»POHOD OB BARIKADAH« TER 3. SPOMINSKO SREČANJE VETERANOV V GOVEJKU

V nedeljo, 11. julija so se pripadniki nekdanjega 120. jurišnega odreda Teritorialne obrambe Idrija, nekateri s svojci in prijatelji, zbrali na svojem že tretjem srečanju. Tokrat v Govejku, na območju, kjer je manjša skupina pripadnikov tega odreda pod poveljstvom Janeza Pivka v času od 27.6. do 7.7.1991 organizirala barikado in izvajala kontrolo prometa na cesti Žiri – Idrija.

Kljub temu, da je bila tokrat pričakovana manjša udeležba, se je devetnajst pohodnikov zjutraj odpravilo v na krajši, a zelo prijeten krožni pohod po razgibani planoti med Govejkom in Ledinami. Spotoma so se ustavili na domačijah pri Špičku (Fortuna) in pri Horvatovih, kjer so med osamosvojitveno vojno za teritorialce kuhali kosila, pohod pa so zaključili na domačiji na Kluk (sedaj B&B),

kjer so takrat v stari hiši prenočevali. Tako kot med vojno, so jih domačini tudi tokrat sprejeli prijazno in gostoljubno.
Na priložnostni  spominski prireditvi ob zaključku pohoda so pohodniki in drugi udeleženci (vseh skupaj je bilo skoraj štirideset) obudili spomine na dogajanje med osamosvojitveno vojno in se zahvalili takratnim gostiteljem.

Udeležence sta uvodoma nagovorila Vlado Sedej, nekdanji poveljnik 120. Jurišnega odreda in Milena Kržišnik, sekretarka OZ VVS Idrija Cerkno. Spomine na takratni čas in tedanje dogodke pa je obudil tedanji poveljnik skupine Janez Pivk (njegov nagovor objavljamo v celoti). Ob tem so poudarili, da so bili teritorialci med vojno deležni podpore celotnega kraja.

Prijetno druženje nekdanjih soborcev in domačinov je trajalo še daleč v popoldne.

 

NAGOVOR JOŽKA ČLEKOVIČA NA  SREČANJU VETERANOV NA VOJSKEM

Veterani vojne za Slovenijo, njihovi svojci, prijatelji in znanci od blizu in daleč, so se v soboto 10. julija 2021 zbrali na Vojskem, ki je gostilo že tradicionalno športno in družabno srečanje veteranov.

Dogodek so namenili počastitvi 30-letnice samostojne Slovenije, dneva državnosti in ohranjanju spomina na delovanje učne čete Teritorialne obrambe Idrija na Vojskem leta 1991.

Na spominski svečanosti je udeležence v slavnostnem nagovoru nagovoril Jožko Člekovič, predsednik Pokrajinskega odbora ZVVS Severnoprimorske.

Njegov nagovor v nadaljevanju objavljamo v celoti:

 

Pozdravljeni vsi prisotni. Pozdravljeni veterani vojne za Slovenijo.
Še posebej gre pozdrav tekmovalkam in tekmovalcem ter udeležencem pohoda.
Poseben pozdrav tudi organizatorjem današnjega srečanja.
Pozdravljam vas osebno in tudi kot predsednik PO ZVVS Severnoprimorska.
Priznati moram, da je tu na Vojskem vedno lepo in tudi danes je tu za nekaj stopinj ugodneje kot v dolini. Vojsko tudi nosi pomemben status v državotvornosti naše Slovenije.
Spoštovani
Letos imamo v Sloveniji praznično leto 30 let samostojnosti.
Zavedati pa se moramo, da so bile želje, poskusi in boji za Slovenijo že mnogo poprej in tako ne smemo pozabiti na maistrovce, tigrovce pa partizane.
Vsi so imeli za cilj osvoboditi Slovenijo tujcev in ustvariti lastno državo.
Leto 1991 je bilo vsekakor prelomno in uspelo nam je doseči veliko željo.
In kako je danes
Danes nekateri poskušajo potvarjati zgodovino in si lastiti vse zasluge za dosego samostojnosti.
Toda zgodovina ne laže in v končni fazi pove resnico.
Ena velika laž je nepriznavanje slovenske TO, ki je bila osnovana že v letu 1968.
In prav ta TO se je s puško borila za osamosvojitev Slovenije.
Tako kot drugod po Sloveniji so bile enote teritorialne obrambe organizirane tudi na Idrijsko Cerkljanskem in izvajale zadane naloge.
Kasneje se je TO le preoblikovala in preimenovala v Slovensko vojsko. Toda SV smo bili praktično že poprej.
Naslednja velik laž je, da je bila TO razorožena. Resnica pa je, da je imelo med 65 občinskimi štabi 23 štabov orožje v skladiščih JLA med ostalimi štabi jih 16 orožja ni oddalo in nekateri orožja po vajah niso vrnili v skladišča JLA. Dejansko je bilo v rokah TO več kot 37 000 kosov orožja, kar je več kot je bilo vseh pripadnikov TO. Seveda ob tem ne smemo pozabiti oborožene milice.
Potvarjalci z lažmi gredo celo tako daleč, da na starih fotografijah brišejo vojakom oznake na kapah.

Sprašujem se, kako preprečiti potvarjanje zgodovine za zanamce. Odgovor je le z zapisano besedo.
V zadnjih nekaj letih je bilo s podporo ZVVS natisnjenih veliko knjig iz vseh koncev Slovenije, ki govorijo o dejstvih, ki govorijo o resnici. Knjige z dejstvi bodo ostale kot pričevalci resnice.
Tudi na Severnem Primorskem smo dejstva strnili v knjigi: Vloga TO na SP pri osamosvajanju Republike Slovenije. Vzemite jo v roke in preberite.
Tu pri vas gre posebna zahvala vašemu OZVVS in šolam z že desetletnim projektom: Tudi pri nas je potekalo osamosvajanje Slovenije. Učenci rojeni daleč po letu 91 povprašajo starejše – sorodnike, sosede in prijatelje o dogajanju med vojno in to zapišejo v zbornik. Pohvalno.
OZVVS ju Idrija Cerkno, veteranom 1991, gre tudi velika zahvala pri obujanju in ohranjanju spomina na vojno iz leta 91.
Tudi sam sem bil v tej vojni prisoten. Nekateri klevetajo, da to sploh ni bila vojna, na kar postavim vprašanje: Ste bili zraven?
Z mojo četo smo izvajali odrejene aktivnosti V Kostanjevici, na Trstelju, v Vrtojbi in pri Rožni Dolini. V rokah smo imeli orožje in bili pripravljeni na vse. Nihče se ni vprašal ali bomo za to plačani, nagrajeni – nihče. Šlo se je za domoljubje šlo se je za obranitev Slovenije. Ko se danes srečam z mojimi vojaki marsikdo maje z glavo in reče, da se za tako Slovenijo nismo borili. Pričakovali smo boljšo domovino, kot je bila poprej naša velika država. Vsekakor mnogi državljani živijo bolje, a vprašati se moramo, kaj bomo zapustili zanamcem. Mnogi se tudi vprašajo, kaj imamo v Sloveniji še slovenskega. Politika nam je razprodala ali poklonila naše tovarne, banke, gozdove tujcem in sedaj želi to še z železnicami in luko v Kopru. Ne samo to, politika prevzema medije in določa, da pišejo le kar jim je po godu. V zadnjih dneh pa smo še svinje postali
Kaj je Slovenija sploh še naša?
Jutri imamo referendum za naše vode in bojim se, da ne bomo imeli kmalu tudi referendum za zrak, če se bo nadaljevala sedanja politika.

Danes imamo pri nas profesionalno vojsko, ki šteje le nekaj več kot 6.000 pripadnikov in skupaj z rezervisti okrog 7.000 vojakov. Vprašam se ali bo ta vojska sposobna obraniti Slovenijo, ko nima za seboj še nekaj 10 tisoč pripravljenih pripadnikov nekdanje teritorialne obrambe.
Vprašanje obrambe Slovenije je mogoče sedaj neumestno, toda ob dejstvu, da imajo vsi naši sosedje tako Madžari, Avstrijci, Italijani in Hrvati, apetite po ozemlju Slovenije, je še kako pomembno.
Spoštovani
Letos imamo jubilejno leto – 30 let samostojne Slovenije.
Ob jubileju se je zvrstilo ogromno proslav in raznih dogodkov povsod po Sloveniji. Žalosti pa me, da so državne proslave oblikovane le za določeno peščico ljudi in na njih ne povabijo zaslužnih za našo Slovenijo iz poprejšnjih obdobij.
Imam občutek, da je namen skriviti dejstva, spreti ljudi med seboj in tako lažje vladati sprtim državljanom in ostati na oblasti.
Verjetno pa veliko ljudi razmišlja, da je s to vlado nekaj narobe, kar se odraža z množičnimi protesti.
Mi veterani, ki smo združeni v ZVVS in nas je okrog 25.000 v naši Severnoprimorski 2.000 smo zapisali v Statut, da smo domoljubna, samostojna, nestrankarska, nepridobitna in nevladna organizacija. Smo tudi nepolitična organizacija a aktualni politiki nam vedno odrežejo kos kruha po njihovi presoji in ta kos kruha je vedno manjši. Imam občutek, da bi nas najraje črtali in priznanja dajali novotvorbam, ki niso bile niti vpletene v vojno leta 91.
Z julijem nas je Slovence spet doletela čast in prevzeli smo predsedovanje svetu EU. Po prvih dneh predsedovanja se sprašujem ali si želimo, da nas Evropa vidi v takšni luči, ob neprestanem zmerjanju, kratenju človeških pravic……… kot bi rekel Prešeren: podobo smo na ogled postavili.
To sem povedal kot veteran vojne za Slovenijo, ki mu ni vseeno zanjo.

Spoštovani
Uživajte v današnjem dnevu in naj živi naša Slovenija.

VETERANI S ŠPORTNIM IN DRUŽABNIM SREČANJEM NA VOJSKEM POČASTILI 30 LETNICO SAMOSTOJNE SLOVENIJE

Veterani vojne za Slovenijo, njihovi svojci, prijatelji in znanci od blizu in daleč, so se v soboto 10. julija zbrali na Vojskem, ki je gostilo že tradicionalno športno in družabno srečanje vojnih veteranov 1991.

Dogodek so namenili počastitvi 30-letnice samostojne Slovenije, dneva državnosti in ohranjanju spomina na delovanje učne čete Teritorialne obrambe Idrija na Vojskem leta 1991.

V okviru celodnevnega programa prireditve so na strelišču v Rovtarjevem vrhu izvedli tradicionalno, že 17.  tekmovanje v streljanju z MK puško. Tekmovanja se je udeležilo preko osemdeset strelk in strelcev iz številnih veteranskih in drugih strelskih organizacij.

 

 

Pohodnice in pohodniki pa so odšli na voden pohod po »bojnih poteh enot TO Idrija«, na katerem so obiskali razgledne točke ter si ogledali znamenitosti Vojskarske planote.
Po kosilu je potekala krajša spominska slovesnost, s katero so udeleženci počastili 30-letnico samostojne Slovenije in dan državnosti ter obudili spomin na delovanje Zbirnega centra za prebegle pripadnike JLA, ki sta ga leta 1991 na Vojskem organizirala in vodila Učna četa in del Zaščitnega voda TO Idrija.

Udeležence je v slavnostnem nagovoru nagovoril Jožko Člekovič, predsednik Pokrajinskega odbora ZVVS Severnoprimorske. Njegov nagovor objavljamo v celoti. V nadaljevanju pa so razglasili rezultate 17. tekmovanja v streljanju z MK puško, najboljšim strelkam in strelcem ter ekipam, pa so podelili zaslužene medalje in pokale. Doseženi rezultati 17. tekmovanja v streljanju z MK puško so razvidni v naslednji datoteki:  REZULTATI VOJSKO

 

Svečanost se je nadaljevala s priložnostnim kulturno zabavnim programom v katerem je z zabavnim skečem natopila Tadeja Vončina, za zabavo pa je igral ansambel »Krompirjevo kavje« iz Cerknega.

Srečanje se je nadaljevalo s prijateljskim druženjem.

 

VIDEO POSNETEK IDRIJSKE PROSLAVE »TAM KJER SEM DOMA«

Osrednjo proslavo »Naj tebi pesem pojem«, posvečeno 30-letnem jubileju Slovenije so 25.6.2021 v spominskem parku osamosvojitve Slovenije v Idriji pripravili Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno, Idrijski neoktet, Osnovna šola Idrija, Policijsko društvo Sever in Občina Idrija.
Video posnetek proslave, avtorja Zdravka Kobal iz Šebrelj si lahko ogledate  v nadaljevanju: