Na dan državnosti 25.junija 2023 se je več kot dvesto krajanov, rojakov ter prijateljev od blizu in daleč udeležilo spominske slovesnosti pri Podobniku v Čekovniku, v naselju s 45 domačijami in vikendi ter 130 prebivalci, ki je del krajevne skupnosti Idrija.
Med njimi je bilo tudi 32 pohodnikov, ki so dopoldne pod vodstvom Vlada Sedeja prišli iz Idrije mimo spomenika sanitetni postaji št.1 in nekaterih med vojno požganih domačij. Tako med pohodniki, kot tudi med drugimi udeleženci svečanosti so bili tudi številni veterani vojne za Slovenijo.
Prireditev so pripravili krajani za namenom, da se ne pozabi na žrtve in velik prispevek prebivalcev tega kraja k osvoboditvi izpod okupatorjev v drugi svetovni vojni. Požgana je bila četrtina domačij, življenje je od takratnih 340 izgubilo več kot trideset krajanov, v partizanih jih je bilo okrog petdeset. Pomoč in zanesljivost domačinov Čekovnika in drugih bližnjih naselij pa sta omogočali nastanek organizirane partizanske sanitete na tem območju in delovanje partizanske bolnice Pavla.
Tako kot med NOB, so fantje in možje iz Čekovnika, častno opravili svojo dolžnost do domovine tudi leta 1991, takrat k sreči brez žrtev. V vrstah teritorialne obrambe in drugih obrambnih struktur jih je sodelovalo več kot 20.
V uvodnem delu svečanostije pobudnik prireditve Ljubo Mohorič, tudi avtor monografije Čekovnik v vrtincu časa in spominov, povzel dogajanja v času po italijanski zasedbi in zlasti po začetku oboroženega odpora. Izpostavil je velike žrtve med krajani, pa tudi med borci od drugod, ki so padli na tem območju. Posebej je predstavil dogodek na domačiji Podobnikovih ob požigu vasi 23.junija 1943. Ob vsej krutosti sovražnika je v poveljujočem ostala trohica človečnosti, da ni izvršil najhujše kazni nad domačini.
Kljub grenkim izkušnjam z maščevanjem okupatorjev in drugimi tragičnimi dogodki, so krajani Čekovnika, razpeti med strahom in pogumom, složno podpirali NOB in bili tako del sil boja proti nacifašizmu. Preživeli so po tej vojni imeli eno samo željo, aktualno tudi sedaj: »Naj se kaj takega nikoli več ne ponovi!«
V nadaljevanju je zgodovinar Darko Viler prikazal razvoj partizanske sanitete na tem območju. Ta je predstavljala najvišjo obliko človečnosti v vojni. Začelo se je že marca 1943 z oskrbo nekaj ranjenih borcev pri domačijah nad Idrijsko Belo in se nadaljevalo s Sanitetno postajo št.1 za Gladkimi skalami. Sredi novembra so se od tu skupaj z ranjenci iz drugih bojev preselili k Tratniku, kjer bila takrat osnovana Centralna vojna bolnica lll. Operativne cone. V decembru je skupina iz osebja te bolnice postavila prvo brunarico nad Idrijskimi klavžami. Tej so sledili še drugi objekti, raztreseni med Idrijco in Belco, vsi skupaj po upravnici imenovani SVPB Pavla. Tu se je do konca vojne zdravilo in večinoma tudi pozdravilo več kot 950 ranjenih in obolelih. Dr. Pavla je zapisala, da dela in dobrote domačinov ni mogoče poplačati.
Kot živa priča je spomine na požig vasi in na srečanja s partizani in sovražnimi vojaki zelo doživeto predstavil domačin iz Čekovnika, upokojeni geolog Valentin Lapajne, ki je bil v tistem času dvanajstletni otrok. Te dogodke je, ne brez razloga, vpletel tudi v knjigo Geologija med strahom in pogumom, v kateri opisuje svoje spomine na geološko delo v tropskih pragozdovih.
Prireditev je s svojo prisotnostjo in nagovorom počastil tudi bivši predsednik republike Borut Pahor, ki je med drugim poudaril pomen spomina na to, da brez NOB, brez izkušenj, ki nam jih je ta čas zagotovil, tudi samostojne države leta 1991 ne bi bilo. Praznujemo v državi, ki ima velike priložnosti in ne bi se smeli ujeti v past neenotnosti.
V nadaljevanju sta Marija Žgavec in Aleksander Mohorič, ki sta bila kot majhna otroka priči požigu svojega doma, skupaj z Borutom Pahorjem posadila drevo spominjanja – hruško, kot spomin na človečnost in simbol pričakovanja toplih medčloveških odnosov. Pahor pa je odkril še spominsko ploščo na hiši. Prireditev so domači izvajalci obogatili tudi s pestrim kulturnim programom. Sodelovali so tudi praporščaki veteranskih organizacij pod poveljstvom Jožeta Erjavca.
Pod vodstvom Majde Lužnik sta nastopila nonet Čekovnška tkleta in trio Maharičke, sodelovali pa so še harmonikar Žan Podobnik ter mladi recitatorki Nina in Zala. Program je ob spremljavi verzov Kajuhove Samo en cvet domiselno povezovala Saša Černalogar Mrak.
Zahvala za lep in zanimiv dogodek gre ZB NOB Idrija – Cerkno, Občini Idrija na čelu z županom, KS Idrija, OZ VVS Idrija – Cerkno, krajanom in rojakom Čekovnika, gostitelju Ivanu Pircu, organizatorki Alojziji Černalogar, vsem govornikom in nastopajočim, praporščakom, donatorjem: Zidgrad, Hidria, Mlinotest, Fama, skratka, prav vsem, ki so kakorkoli sodelovali pri pripravi in izvedbi.
Vlado Sedej
