Novice

ČESTITKE ZA DAN SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI TER SREČNO V NOVEM LETU 2021

Spoštovane veteranke in veterani, občanke in občani!

Še nekaj dni nas loči od Dneva samostojnosti in enotnosti, ki nas spominja na plebiscit za samostojno Slovenijo leta 1990. Poleg zgodovinskega sporočila, ki ga nosi ta praznik, bi nam letos zelo prav prišla tudi politična enotnost in splošno družbeno soglasje, ki je krasilo naše tedanje ravnanje in naše odločitve.

Poslavljamo se od leta, ki nam je prineslo številne preizkušnje. Epidemija Covid 19 je vsakemu od nas prinesla kakšno stisko in kakšen izziv na katerega je bilo potrebno odgovoriti. V veteranski organizaciji smo se po svojih močeh odzivali na razmere in se prizadevali, da naši člani in občani ne bi ostali brez materialne in medsosedske pomoči, ki so jo v kriznih razmerah nujno potrebovali.
Četudi smo bili prisiljeni našo dejavnost prilagajati omejevalnim ukrepov za preprečevanje okužbe, smo uspeli pripraviti nekaj tradicionalnih prireditev in srečanj bivših pripadnikov Teritorialne obrambe Idrija ter drugih dogodkov s katerimi ohranjamo spomin na čas slovenskega osamosvajanja.
Vodstvu območnega združenja, prostovoljcem in vsem, ki ste sodelovali pri pripravi in izpeljavi naših dogodkov, pa tudi tistim, ki ste se dogodkov samo udeleževali, se za vaš prispevek lepo zahvaljujem. Za vaše sodelovanje se priporočam tudi v prihajajočem letu.

Čestitam vam državni praznik Dan samostojnosti in enotnosti. Praznujte ga z veseljem in zanosom!

Čeprav bodo letos malo drugačni, vam voščim vesele božične in novoletne praznike!

Prihajajoče leto 2021, pa naj vam prinese miru, zdravja, delovnih uspehov in obilo srečnih trenutkov!

Marijan Platiše, predsednik

 

PONOVNO POTVARJANJE ZGODOVINE IN BLATENJE TERITORIALNE OBRAMBE OB 30.OBLETNICI JAVNEGA POSTROJA 27.ZAŠČITNE BRIGADE TO

V Zvezi veteranov vojne za Slovenijo ne moremo mimo neresnic, ki jih nekoliko dopolnjene vsako leto decembra vedno znova ponavlja Lojze Peterle, prvi predsednik takratne slovenske vlade, natančneje takratni predsednik Izvršnega sveta Skupščine Socialistične Republike Slovenije (16.05.1990-14.05.1992).Na letošnji slovesnosti je svoje trditve nadgradil z besedami: «To ni bila Beogradu ali režimu podrejena Teritorialna obramba, ki je maja nečastno končala svoj vek s predajo orožja«.
Pustimo ob strani vedno znova izpostavljeno netočnost, da je 17.dcembra 1990 bila postrojena brigada MORiS, ki je 13.oktobra 1992 na podlagi odredbe ministra za obrambo preimenovana iz 27.zaščitne brigade TO Slovenije v 1.specialno brigado MORiS. Resnici na ljubo pa je potrebno zapisati, da so brigado kot MORiS imenovali že v času vojne za Slovenijo 1991.V preteklosti smo bili priča tudi retuširanju oznak-zvezde na kapah postrojenih pripadnikov 3.bataljona 27.zaščitne brigade Teritorialne obrambe, kar bi lahko razumeli,da je šlo za nelegalne vojaške strukture. Z vidika legalnosti in legitimnosti osamosvojitvenih prizadevanj je pomembno, da Teritorialna obramba Slovenije od septembra 1990 ni bila podrejena Beogradu, saj je Skupščina RS 27.09.1990 sprejela ustavna amandmaja t.96 in t.97 k Ustavi RS, kar je pomenilo, da ima predsedstvo RS pristojnost, da imenuje poveljnika TO, ji poveljuje v miru in odloča o njeni uporabi v izrednih razmerah. V omenjenih ustavnih amandmajih ni nikakršnega namiga, da je teritorialna obramba končala svoj vek. Hvala bogu! O tem, ali je tudi preimenovana TO bila podrejena politični oblasti, katero za bivšo državo gospod Peterle imenuje režim, bodo odgovorili politologi ali pa še kdo drug na podlagi vseh znanih takratnih okoliščin in dejstev ob obsežni strokovni in spominski literaturi, ki so spremljale soustvarjanje slovenske TO.
Sedaj pa k že omenjenemu letošnjemu dodatku g. Peterleta k reinterpretaciji zgodovinskih dejstev in ustvarjanju zmede ter zdraharstvu.
Teritorialna obramba ni nečastno končala svoj vek s predajo orožja, kot trdi gospod Peterle in je s temi besedami ponovno užali na tisoče pripadnikov TO, ki so se desetletja urili in zato bili dovolj usposobljeni in izurjeni, da so vzeli orožje v roke in branili tudi gospoda Peterleta v osamosvojitveni vojni. To trditev lahko podkrepimo še s številkami.TO Slovenije je maja 1990 zadržala pod svojim nadzorom 22.056 kosov pehotnega, protioklepnega, protiletalskega in orožja za ognjeno podporo z vsaj ½ borbenega kompleta streliva. Če k temu oborožitvenemu potencialu prištejemo še 15.269 kosov pehotnega orožja upravnih organov in vojnih enot zvez, ugotovimo, da je TO razpolagala z 37.325 kosi orožja.
V zborniku »Orožja nismo oddali 1990«, ki ga je izdala ZVVS ob letošnji 30.obletnici MSNZ, pri izdaji je sodelovalo tudi ZVPD SEVER, pa lahko zasledimo, da je Ministrstvo za notranje zadeve imelo v svojih skladiščih 45.276 kosov različnega, sodobnega avtomatskega orožja. Navedeno pomeni, da so obrambne sile RS jeseni 1990 leta razpolagale s preko 80.000 kosov različnega orožja. Torej vprašanje ni, ali je bila slovenska TO razorožena, vprašanje je,zakaj ta ogromna količina orožja ni bila razdeljena med pripadnike TO že pred začetkom vojne za Slovenijo!
Mnogi pripadniki in štabi TO, ki so jim leta 1990 poskušali odvzeti orožje ali preprečiti dostop do njega v objektih JLA, tega niso nikoli odobravali. Glede na okoliščine tudi niso stigmatizirali pristojnih za zapoznelo ukrepanje oziroma neukrepanje. Pa ne zaradi oportunizma, ampak objektivizma.
To navajamo tudi zaradi g. Peterleta. V omenjenem zborniku namreč avtorja prispevka pri opisovanju razmer v takratni milici navajata tudi zanimive podatke. Po odredbi takratnega republiškega sekretarja za notranje zadeve RS so jeseni 1990 (dokument odseka za opremo in oborožitev, štev.0044/6 z dne 24.10.1990) Ministrstvu za notranje zadeve Hrvaške prodali 610 kosov različne opreme in orožja. Da pa na MNZ RS v svojem početju ne bi bili osamljeni, so bili tudi iz skladišč 30.razvojne skupine iz Kočevske Reke Ministrstvu za notranje zadeve Hrvaške predani 4 mitraljezi 12,7 mm, 2 protiletalska topa 20mm in 56.000 kosov različnega streliva.
Ker je g. Peterle takrat bil na čelu izvršilne oblasti in odgovoren zanjo, bi ga po njegovem vzorcu lahko vprašali, ali je prej omenjeno zmanjševanje obrambnih potencialov Slovenije njegov prispevek k »razoroževanju Slovenije«. Zato g.Peterletu priporočamo branje zbornika »Orožja nismo oddali 1990«.Mogoče se bo s spoznanji lahko izognil ponovnim delitvam in nepotrebnim obtožbam.
Predsednik republike ima prav, ko izpostavlja, »da je več tistega, kar nas povezuje, kot tistega, kar nas ločuje«. Ni pa prav, da pri pozivih za spregled s tem odpira vrata nekaterim starim praksam laži, potvarjanja in spreminjanja zgodovinskih dejstev. Tega ni možno spregledati, tudi zaradi tega, ker smo se v obrambo nove demokratične države pred tridesetimi leti podajali z upanjem, da se to ne bo dogajalo v dotedanjem obsegu.

Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo

DO VETERANSKIH PRAVIC ŽE PO PETDESETIH LETIH STAROSTI IN PONOVNA PRAVICA VETERANOV DO KLIMATSKEGA ZDRAVLJENJA

Z zadovoljstvom sporočamo, da je Zvezi veteranov vojne za Slovenijo in ostalim veteranskim organizacijam, po dolgoletnem trudu, obveščanju in ozaveščanju odgovornih, le uspelo doseči, da je Državni zbor delno spremenil Zakon o vojnih veteranih.

To je storil s sprejemom zakona o izvrševanju proračunov republike Slovenije za leti 2021 in 2022. Celotno besedilo zakona si lahko preberete v naslednji datoteki Zakon o izvrševanju proračuna 2021-2022

Pomembna sprememba, ki stopi v veljavo s 1. januarjem 2021 je ponovno znižanje starosti za uveljavitev veteranskih pravic na dopolnjenih 50 let starosti. S tem datumom se za vse, ki so dopolnili 50 let starosti sprošča možnost za plačilo dodatnega zdravstvenega zavarovanja.

Postopek za uveljavitev pravice se izvede na Upravni enoti Idrija. Seveda je potrebno že imeti urejen status vojnega veterana. Pomembno je tudi, da predhodno ne prekinete sedanjega zavarovanja, pač pa počakate na izdano odločbo, na kateri bo naveden tudi datum pričetka sklenitve novega zavarovanja.

V zakon je bila ponovno uvrščena tudi pravica veteranov do zdraviliško-klimatskega zdravljenja. V zvezi upravičenci in s postopkom uveljavljanja te bonitete še nimamo dovolj informacij. O tem vas bomo bolj natančno obvestili takoj ko bodo znane podrobnosti.

Prizadevanja za popravo zakona se s  tem še niso končala. Še vedno ocenjujemo, da obstajajo skupine udeležencev, ki so krivično izvzete iz določil za priznanje pravice do statusa vojnega veterana. Še naprej se bomo zavzemali, da se ta določila popravijo, res pa je, da so postopki silno dolgi in potrebno je nemalo truda za še tako majhne spremembe.

Povzeto po sporočilu za javnost ZVVS

30 LETNICA DELOVANJA MSNZ NA IDRIJSKEM IN CERKLJANSKEM – 6 DEL

Letos mineva 30 let od formiranja in delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite, ki je delovala od maja do oktobra 1990 in nima primerjave v novejši slovenski zgodovini.
Manevrska struktura Narodne zaščite je enako kot drugje po Sloveniji, delovala tudi na Idrijskem in Cerkljanskem.

Sedanje epidemiološke razmere ne omogočajo običajnih oblik za počastitev spomina na dogodke izpred 30 let. Zato se v OZ VVS Idrija Cerkno poslužujemo našega digitalnega medija in na naši spletni strani objavljamo ciklus zapisov nekaterih takratnih akterjev MSNZ.

Na svečanosti ob 16. odprtem tekmovanju v streljanju z MK puško, katerega je na Vojskem nad Idrijo, v soboto 5. septembra organiziralo Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno, je udeležence nagovoril tudi nekdanji načelnik Manevrske strukture narodne zaščite Severnoprimorske. V svojem nagovoru je obudil spomin na delovanje Manevrske strukture narodne zaščite leta 1990.

Z Vidrihovim prispevkom zaključujemo ciklus spletnih objav namenjenih 30 letnici formiranja in delovanja Manevrske na Idrijskem in Cerkljanskem. Četudi brez načrtovanega javnega dogodka, ki ga je preprečila epidemija, upamo, da smo na ta način spoštljivo obudili spomin na dogodke izpred 30 let in na ljudi, ki so na Idrijskem in Cerkljanskem udejanili projekt Manevrske strukture Narodne zaščite. Naj njihov prispevek in njihovo delo ne bo nikoli pozabljeno!

Drago Vidrih, načelnik MSNZ za Severnoprimorsko

KAKO JE MANEVRSKA STRUKTURA NARODNE ZAŠČITE PRESTOPILA MEJE SEVERNOPRIMORSKE

 

 

Letos v teh dneh praznujemo 30. obletnico ustanovitve Manevrske strukture narodne zaščite, zato so me kolegi veterani iz Idrije in Cerknega zaprosili, da kot načelnik MSNZ za Severno primorsko ob tej priliki spregovorim par besed in na kratko obudim dogajanja iz tistega časa.
Podrobno sem takratne dogodke opisal že v zborniku » Njim vsem pripada slava »in zborniku » Vloga teritorialne obrambe Severnoprimorske pri osamosvajanju Slovenije«, zato jih, da ne bi bil predolg ne bom ponavljal, a na nekatera vas želim vseeno spomniti.
Danes in sedaj po tridesetih letih se zdijo vsi ti dogodki v zvezi s pripravami in z osamosvojitvijo Slovenije povsem enostavni in samoumevni. Pa ni bilo tako.
Takratno slovensko vodstvo je vseskozi vedelo kaj hoče in se na vsa dogajanja, probleme in težave odzivalo izjemno modro in učinkovito. To najlepše potrjujeta dva, po mojem mnenju, pred vojno izstopajoča dogodka. Prvi je bil preprečitev mitinga resnice, kjer je takratna milica odigrala eno najpomembnejših nalog v naši novejši zgodovini. Drugi pa je odvzem orožja 17. Maja1990 tedanji TO, kar je posledično povzročilo nastanek Manevrske strukture narodne zaščite.
V našem pokrajinskem poveljstvu smo se pripadniki takratnega poveljstva in verjetno tudi mnogi državljani Slovenije počutili užaljene in ponižane. Sklenili smo, da je treba nekaj storiti, saj smo bili brez orožja drugorazredni častniki.

Ob takem vzdušju in debatah s sodelavci, mi ni bilo težko sprejeti zahtevne in tajne naloge, ki mi jo je predstavil in ponudil Tone Krkovič. Manevrska struktura narodne zaščite je s tem dejanjem prestopila meje Severnoprimorske pokrajine. Ker je šlo v tistem času za prevratniško dejavnost z vsemi možnimi posledicami sem začel plesti mrežo pri sodelavcih in ljudeh, ki sem jim popolnoma zaupal in seveda so morali oni zaupati meni.

Kot sem že omenil smo bili v mesecu maju popolnoma razoroženi. Zato je bila naša naloga organizirati mrežo najzaupnejših sodelavcev, priskrbeti si čim več orožja in spremljati vse aktivnosti nasprotnika.

O vseh aktivnostih in nalogah, ki smo jih v pokrajinah vodili in izvajali sem moral osebno do dvakrat tedensko na nočnih sestankih v Ljubljani poročati načelniku Krkoviču in obema ministroma Janši in Bavčarju. Tu smo se tudi dogovarjali za izvajanje nadaljnjih nalog, ki pa niso bile časovno opredeljene s tedni in meseci, kot smo bili takrat navajeni, ampak z dnevi in celo urami. Na enem od takšnih sestankov smo se seznanili tudi z predstavniki milice, v mojem primeru z inšpektorjem Zvonetom Kelherjem. Takoj sva vzpostavila zelo tesno in pristno sodelovanje, tako da skoraj ni bilo dogajanja, kjer naj bi obe strukturi, to je pripadniki MSNZ in milice delovali skupaj. To sodelovanje se je kot zelo koristno potem izkazalo tudi med samo vojno.
Za mnoge med nami je bil september 1990 najmanj tako naporen kot kasnejša vojna. Zelo lepo je bilo delati s sodelavci, ko smo vozili orožje iz kočevskih gozdov ,še lepše pa, ko so vsak dan poročali koliko orožja in streliva so ukradli iz lastnih skladišč pod strogim nadzorom J A. Ni bilo enostavno, večkrat smo se znašli v različnih kritičnih situacijah, vendar smo vedno znova ugotavljali, da začne človek hitro trezno in preudarno delovati šele ko mu gori pod nogami.
Ali kot pravi g. Rosvita Pesek pri televizijskih predstavitvah štirih glavnih osamosvojiteljev in mi smo jim bili desna roka » Imeli so odločnost, pogum, vizijo in podporo demokratične javnosti «
Sam sem bil nad potekom dogodkov, organizacijo in angažiranjem ljudi nadvse zadovoljen, saj mi ni nihče odrekel sodelovanja ter niti ena hiša in delovna organizacija zavrnila skladiščenja oziroma hrambe orožja. Najbolj važno pa je bilo to, da je akcija potekala v popolni tajnosti in ni bila nikoli ogrožena.
Na podlagi vseh teh aktivnosti smo na severno primorskem konec septembra1990 imeli 498 kosov orožja in prav toliko ljudi pripravljenih za akcijo. V Sloveniji pa je znašalo to število okrog 22000 oboroženih pripadnikov MSNZ. Seveda smo računali tudi na lovsko orožje in oborožitev milice, vendar ga zaradi zakonskih omejitev in mednarodnih konvencij nismo smeli vključevati. Na podlagi teh podatkov, ko smo na eni izmed nočnih sestankov osebno poročali predsedniku takratne skupščine g. Bučarju, ni bilo težko predlagati sklepa o razpisu referenduma in ostalih osamosvojitvenih aktivnosti.
V začetku oktobra je prišlo do znane zasedbe republiškega štaba TO ,in formiranja naših štabov z našimi poveljniki. V tem času smo večkrat prejemali dvojne ukaze ki so si bili največkrat diametralno nasprotni. Zato so za nas , ki smo delali skupaj z aktivnimi častniki na Ajševici postale razmere nevzdržne, saj smo eni priznavali slovensko predsedstvo, drugi pa jugoslovansko. Zato smo se konec oktobra tajno preselili iz Ajševice na UNZ v Novo Gorico, kjer smo se stiskali v pretesnih prostorih, a počutili smo se kot doma .
Ta poteza se je kasneje pokazala kot zelo koristna saj smo bili med vojno tudi sodelavci v koordinacijski podskupini, ki je vodila in usklajevala vse aktivnosti v naši pokrajini. Glede na to , da smo bili vsi člani zbrani praktično na istem mestu je bilo sodelovanje med vsemi sodelujočimi v odporu izredno dobro in učinkovito.
Vsa usposabljanja, spomladi 1991, ki jih ni bilo malo , smo izvajali izključno ,,rezervni častniki,,. Tako smo tudi izjemno dobro izpeljali vajo PREMIK 91, ko smo v mesecu marcu izvedli mobilizacijsko vajo bataljona na območju Vogrskega in ga prepeljali na Dolenjsko. Udeležba na mobilizaciji je bila izjemno dobra, aktivnosti z vajami med potjo zelo intenzivne in zavzete, čudovit je bil sprejem na Dolenjskem. V takratni ,,strokovni javnosti,, je prevladovalo mnenje, da slovenski rezervni častniki sami take vaje nismo sposobni pripraviti in izpeljati, toda pokazalo se je ravno nasprotno, vključno s kasnejšo vojno.
Mnogi nam vojne še danes ne priznavajo, vendar moram povedati, da je za mnoge med nami trajala veliko dlje to je od razorožitve 17. Maja 1990 do odhoda zadnjega vojaka 26 oktobra 1991.
Na severno primorskem je bilo mogoče malo manj dima in ognja, kot bi mnogi želeli. Toda s strpnim in preudarnim ravnanjem smo dosegli vse zastavljene cilje in naloge in kar je najvažnejše brez žrtev na naši strani.

In na koncu bi želel, da ob praznovanju 30.letnice MSNZ pri organiziranju raznih posvetov ali okroglih miz damo več besede in poudarka tistim našim kolegom oziroma soborcem, ki so to orožje vozili, prevažali in ne nazadnje skrivali v svojih domovih in se jim s tem skromno oddolžimo za njihov trud in predvsem pogum, ki so ga s temi dejanji izkazali
Zato vsem še enkrat hvala.

Drago Vidrih

Vojsko, 5 september 2020

30 LETNICA DELOVANJA MSNZ NA IDRIJSKEM IN CERKLJANSKEM – 5 DEL

Sedanje epidemiološke razmere so omogočile izvedbo načrtovane okrogle mize v počastitev spomina na 30 letnico formiranja in delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite. To je bil eden od najbolje organiziranih in konspirativnih projektov, ki je trajal od maja do oktobra 1990. Manevrska struktura Narodne zaščite je enako kot drugje po Sloveniji delovala tudi na Idrijskem in Cerkljanskem.

Zato se v OZ VVS Idrija Cerkno poslužujemo našega digitalnega medija.
Na spletni strani OZ VVS objavljamo zapise nekaterih takratnih akterjev MSNZ v Občini Idrija (Alojz Rejc, Edi Golob, Jože Erjavec, Darko Menard, Marijan Platiše …) in slikovno gradivo, ki je bilo pripravljeno za razstavo o delovanju Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem.

 

Marijan Platiše, član MSNZ Občine Idrija

TAJNO SKLADIŠČENJE OROŽJA MSNZ IDRIJA NA POSTAJI MILICE IN V KOLEKTORJU

Pomanjkanje orožja je bila največja omejitev za hitrejši razvoj Manevrske strukture Narodne zaščite na Idrijskem in Cerkljanskem. Zato je bilo zagotavljanje orožja njena najpomembnejša naloga. Orožje se je zagotavljalo s tajnimi izvzemi orožja TO iz skladišča JLA v Črnem Vrhu nad Idrijo ter z izposojo orožja od KS, SO Idrija, sosednjih OŠTO ipd.

Prva večja količina orožja za MSNZ je bila v noči med 15. in 16. septembrom 1990 tajno pripeljana iz Kočevske reke. To orožje se je shranilo v tajnem skladišču v prostorih Postaje Milice v Idriji. Tej dobavi so kasneje sledile še druge dobave orožja.
Ker je bilo s časoma, tega orožja za skladišče na Postaji milice preveč, pa tudi zato, ker je bila varnostna ocena, da bo možni objekt napada JLA tudi objekt Postaje Milice, je TO Idrija iskala druge primerne lokacije za tajna skladišča. Iskalo se je objekte na lokacijah, ki so bile v bližini mobilizacijskih zbirališč posameznih enot TO, objekte, ki so po svoji konstrukciji zagotavljali varnost hrambe in tajnost in ne nazadnje objekte katerih lastniki so imeli hrabrost in pogum za to, da so v tistih razmerah, ko je bila taka dejavnost kriminalizirana, sprejeli skladiščenje orožja TO pod lastno streho. .

Po svoji konstrukciji so bila za namen skladiščenja najbolj primerna zaklonišča, zlasti tista, ki so bila locirana v podjetjih, saj je bilo v teh objektih možno zgotoviti vsaj minimalno stopnjo varovanja. Kolektor je takrat razpolagal s takim zakloniščem. Za skladiščenje orožja na Kolektorju se je s pokojnim direktorjem Petrom Rupnikom dogovoril Jože Erjavec, ki je bil tedaj član Mavrske strukture Narodne zaščite Idrija.

Prva lokacija tajnega skladišča orožja je bila v zaklonišču pod upravno stavbo Kolektorja. Kar sem  s prenašanjem  zabojev tudi sam preizkusil, je bil vnos in iznos zabojev z orožjem zaradi ozkih prehodov otežen in bi v primeru potrebe po hitrem iznosu ta predolgo trajal, pa tudi zato, ker je bil vhod v zaklonišče premalo konspirativen (preveč je bil na očeh zaposlenih) smo iskali primernejšo lokacijo. Tako smo v neki noči to orožje in strelivo konspirativno prenesli v prostore transformatorske postaje v stavbi S9 (sedaj poslopje Askoma) in ga tam uskladiščili.

Po sedaj dostopnih podatkih je bilo v tem skladišču shranjeno:
76 kos različnega osebnega pehotnega orožja (puške, avtomatske puške, puškomitraljezi),
31 kos različnega protioklopnega orožja,
1 kos minomet 60 mm,
35 kos ročnih bomb,
60 kos protioklepnih min in
63.162 kos različnih nabojev za osebno pehotno orožje.

Pokojni uslužbenec Kolektorja in pripadnik Zalednega voda OŠTO Idrija Rafael Božič z še enim sodelavcem je bil zadolžen, da večkrat dnevno kontrolira plombo na vhodnih vratih v skladišče in o ugotovljenem stanju poročata. Skladišče je delovalo do 27. oziroma 28.6.1991, ko je bilo orožje iz skladišča odpeljano na mobilizacijska zbirališča čete TO Idrija in drugih enot , ki so se v teh dneh mobilizirale v Idriji in njeni bližnji okolici.

V kasnejšem obdobju, zlasti v začetku leta 1991 (ko MSNZ ni več delovala), se je količina razpoložljivega orožja za Teritorialno obrambo Idrija še povečevala. To orožje se je skladiščilo v tajnih skladiščih, v objektih, ki so bili blizu mobilizacijskih zbirališč enot TO Idrija.

 

Ta tajna skladišča so bila locirana na različni krajih v tedanji Občini Idrija in sicer v zaklonišču v Hidrii in v Gasilskem domu v Spodnji Idriji, v zaklonišču v pekariji v Cerknem in v gasilskem domu v Godoviču.

 

 

S tajnim skladiščenjem orožja v svojih objektih so lastniki in organizatorji skladišč pripomogli, da so se v času priprav na osamosvojitveno vojno enote Teritorialne obrambe Idrija lahko oborožile in opremile ter so v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo izvajale svoje bojne naloge. Za to pogumno dejanje jim gre vse priznanje in zahvala!

 

Lokacije tajnih skladišč v Hidrii, Kolektorju in v pekariji v Cerknem je OZ VVS Idrija Cerkno v preteklih letih obeležilo tudi s postavitvijo spominskih plošč. Preostale lokacije pa bo obeležilo v prihodnjih letih.

Marijan Platiše