Ob zaključku pohoda »po poteh enot TO Idrija« in spominskih obeležij NOB, ki je v organizaciji Območnega združenjem veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno in Območnega združenja borcev za vrednote NOB Idrija – Cerkno, v nedeljo, 29. oktobra potekal po Idrijskih Krnicah, je navzoče nagovoril nekdanji predsednik veteranskega združenja in častni občan občine Cerkno Marijan Platiše.
V nadaljevanju njegov nagovor objavljamo v celoti.
Spoštovane pohodnice in pohodniki, vojne veteranke in veterani, tovarišice in tovariši!
Najprej vam v imenu Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno izrekam dobrodošlico tu na cilju današnjega pohoda. Obema organizatorjema in vodjem pohoda se zahvaljujem za vložen trud v pripravo današnjega dogodka. Vam pa čestitam, ker ste se kljub ne najbolj prijaznemu vremenu udeležili današnjega pohoda in prehodili pot po območju na katerem so med osamosvojitveno vojno za Slovenijo delovale enote Teritorialne obrambe Idrija ter mimo spominskih obeležij dogodkom in žrtvam narodno osvobodilne borbe.
Ker je današnji dogodek namenjen tudi počastitvi državnega praznika Dneva suverenosti Republike Slovenije, ki smo ga praznovali v sredo, sem bil zaprošen, da vam spregovorim o suverenosti in o poti, katero je do svoje suverenosti morala prehoditi slovenska država. Zato moj nastop ne bo kakšen navdihujoč govor ampak bolj zgodovinski prikaz poti in pomembnosti dogodka, ki ga obeležujemo kot državni praznik.
Če vzamemo v obzir le našo polpreteklo zgodovino, lahko kot nesporno ugotovimo, da slovenski državi suverenost ni bila podarjena ampak je bila ta priborjena. Najprej med narodno osvobodilno borbo, v kateri se je bila najodločnejša in najbolj krvava bitka slovenskih partizanov in civilnega prebivalstva za slovensko samostojnost in za priključitev Primorske matični domovini. Nadaljevala pa se je v osamosvojitveni vojni za Slovenijo, v kateri smo se pripadniki Teritorialne obrambe in Milice z orožjem uprli takrat eni najmočnejših armad v Evropi, ter uveljavili plebiscitno voljo slovenk in slovencev, da želijo živeti v samostojni državi ter komaj nastalo državo tudi obranili.
Po definiciji je suverenost izvirna pravica vladanja. Državna suverenost pa je najvišja moč države na njenem teritoriju. Socialistična republika Slovenija je svojo omejeno suverenost uveljavljala kot republika v okviru Jugoslovanske federacije. Republika Slovenija pa je formalnopravno postala suverena država 25. junija 1991 z razglasitvijo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Vendar je takrat v Sloveniji še vedno delovala Jugoslovanska ljudska armada, ki je dobila nalogo takratnega Zveznega izvršnega sveta, da Sloveniji z zasedbo mejnih prehodov in letališča Brnik, prepreči odhod iz skupne države. Temu je sledil odločen odpor slovenskih obrambnih sil in desetdnevna vojna za samostojno Slovenijo.
Vojaški spopadi so se omejili 30. junija z dogovorom o prenehanjem sovražnosti med slovenskimi obrambnimi silami in JLA ter končali 4. julija z umikom enot JLA v vojašnice. Spominjam se, da smo bili teritorialci zaradi ukaza o prenehanju spopadov kar malo razočarani. Zaskrbelo nas je ali gre za kapitulacijo, saj nam je na bojiščih dobro kazalo? Ko smo čez čas spremljali grozote, ki jih je vojna povzročala v drugih Jugoslovanskih republikah, pa smo spoznali, kako pomemben je bil ta korak, ki je zagotovil, da na bojiščih človeška življenja niso bila več ogrožena. Kljub prenehanju sovražnosti osamosvojitvena vojna še ni bila končana. Sam sem bil med tistimi, ki smo na Tolminskem nadzirali umik armade iz obmejnih stražnic v vojašnico Tolmin. Kot je bilo videti je bil zanje umik boleč in marsikdaj tudi sovražen. Za seboj so pustili ne samo izpraznjene ampak demolirane objekte. Pravo razdejanje. Iz zidov so potrgali električno inštalacijo, polomili lijake, WC školjke in vodovodne pipe, če teh niso mogli demontirati, celo nekatere podboje vrat so iztrgali iz zidov.
Ko je orožje začasno utihnilo, se je nič manj srdita bitka prenesla za pogajalsko mizo. Po številnih pogajanjih so naši predstavniki na čelu z Milanom Kučanom in Lojzetom Peterletom, s trojko Evropske skupnosti in predstavniki Jugoslovanskih oblasti dne 7.julija sklenili tako imenovano Brionsko deklaracijo. V njej so se dogovorili o prekinitvi sovražnosti z JLA in o tem, da Slovenija za tri mesece zamrzne svoje osamosvojitvene aktivnosti.
Naporen in mukotrpen pogajalski proces pa je 18. julija pripeljal tudi do odločitve Predsedstva Jugoslavije o umiku JLA iz Slovenije. Odločitev Predsedstva, za katero se je zavzemal zlasti dr. Janez Drnovšek, pa ni bila gladka. Ker se je v tem obdobju že razplamtela vojna tudi na Hrvaškem, se Hrvaški član predsedstva z umikom JLA iz Slovenije ni strinjal. Odločilen glas za umik pa je prispeval bosanski član Bogič Bogičevič, katerega se osebno spominjam iz časa, ki je bil predsednik Jugoslovanske mladinske organizacije.
Sledila so številna pogajanja o izpeljavi umika, o tem, katero oborožitev in opremo bo JLA odnesla s sabo in kaj bo ostalo v Sloveniji, po katerih komunikacijah bo potekal umik in podobno. Umik JLA pa je pomenil tudi precejšnje varnostno tveganja, saj bo na smereh umika precejšna koncentracija sil JLA. Lahko bi na eni ali drugi strani prišlo do ekscesov, ki bi ogrozili našo varnost. S temi vprašanji so se ukvarjala pristojna poveljstva Milice in Teritorialne obrambe. Na slovenski strani je umik JLA nadzorovalo in varovalo 152 ljudi. Operativni akciji umika pa je poveljeval Boris Žnidarič, tedanji namestnik poveljnika slovenske Milice.
Naš glavni pogajalec z JLA, pokojni Miran Bogataj, je svojo nalogo dobro opravil. Za umik JLA iz Slovenije je obstajalo kar nekaj scenarijev in možnih poti. Od umika prek Madžarske, do odhoda iz tržaškega pristanišča, pa tudi umik iz koprskega pristanišča. Prvotno dogovorjen datum umika JLA je bil 18. oktober. Jugoslovanska armada pa se je začela umikati 20. oktobra, zaključil pa se je 25. oktobra 1991 ob 23.45 uri, ko se je v Koprskem pristanišču še zadnji vojak poražene JLA vkrcal na malteški trajekt Venus in s tem zapustil slovensko ozemlje. Naslednji dan, na državni slovesnosti ob odhodu zadnjega vojaka JLA iz Slovenije, je načelnik Republiškega štaba Teritorialne obrambe Republike Slovenije Janez Slapar poročal: “Na naših tleh ni več tujih vojakov, svobodo in suverenost varujejo naše sile”.
To je bilo sklepno dejanje slovenskega osamosvajanja. S tem je Slovenija tudi dejansko postala suverena država. Na ta dan so se uresničile želje naših prednikov, da bodo nekoč sami ali pa njihovi potomci živeli v svoji lastni in suvereni državi. Kot je takrat dejal predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan je sedaj “v rokah Slovenije in njenih organov odgovornost za obstoj in prihodnost slovenskega naroda”. Vojni veterani osamosvojitvene vojne smo bili mnenja, da ta pomemben dogodek ne sme utoniti v pozabo in smo leta 2014 Državnemu zboru predlagali, da se 25. oktober razglasi za državni praznik Dan suverenosti, kar so poslanci tudi podprli.
V mesecih, ki so sledili, je naša država postala mednarodno priznana članica družine evropskih držav ter 22. maja 1992 postala polnopravna članica Organizacije združenih narodov.
Z vstopom v Evropsko unijo 1. maja 2004 smo del državne suverenosti, zlasti na področju finančno monetarne, zunanje in obrambne politike, prenesli na Evropsko unijo.
Izvajanje suverenosti oziroma pravico vladanja o kateri sem uvodoma govoril, državljani Slovenije z vsakokratnimi volitvami prenesemo na naše poslance in na vlado. Kako oni v našem imenu izvršujejo to pravico in kako smo državljani s tem zadovoljni, pa je tema že za naslednji govor.
Menim, da smo na opisano pot do slovenske suverenosti lahko ponosni in ob državnem prazniku Dnevu suverenosti vsem vam iskreno čestitam!
