Na tradicionalnem športnem in spominskem srečanju vojnih veteranov, njihovih svojcev, prijateljev in domačinov, ki je v organizaciji Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno, v soboto 5. septembra 2026 potekalo na Vojskem, je kot slavnostni govornik udeležence nagovoril Marijan Platiše dolgoletni predsednik območne veteranske organizacije in častni občan Občine Cerkno.
V nadaljevanju njegov nagovor objavljamo v celoti.
Spoštovane veteranke in veterani, dragi tovariši in prijatelji!
V imenu vodstva naše veteranske organizacije vas lepo pozdravljam tukaj, na Vojskarski planoti, kjer se preteklost preliva v sedanjost in kjer vsak korak pripoveduje zgodbo o pogumu, odločnosti in globoki človečnosti. Letos, ko obeležujemo častitljivo 35. obletnico osamosvojitve naše domovine Republike Slovenije, ima naše tradicionalno športno in spominsko srečanje prav poseben pomen.
Ta planota namreč diha z domoljubjem, ki se je kalilo skozi različna zgodovinska obdobja. Slovensko domoljubje ni nastalo čez noč. Je dediščina tistih, ki so skozi generacije z lastnimi telesi branili to zemljo. Zato danes ne moremo mimo spomina na leto 1945 in silovito bitko partizanov IX. korpusa. Tukaj na Vojskem je v boju proti okupatorju padlo 305 borcev, ki danes počivajo na grobišču na Vojščici. Njihov boj za svobodo in naš boj za samostojno Slovenijo leta 1991 sta nerazdružljivo povezana z isto rdečo nitjo – z ljubeznijo do rodne grude in z neupogljivo željo po življenju v svobodi.
Zgodovinsko prepletenost tovarištva in človečnosti pa smo močno občutili že prejšnjo soboto. Mnogi med vami ste verjetno sodelovali na pohodu po poteh prenosa ranjencev. Z njim ohranjamo spomin na enega največjih in najveličastnejših humanitarnih podvigov na naših tleh med drugo svetovno vojno. Avgusta leta 1944 so prav enote IX. korpusa izvedle nemogoče – varno in požrtvovalno so prenesle ranjence iz partizanskih bolnišnic Franja in Pavla iz Primorske na Notranjsko. Ta tradicija globoke humanosti in varovanja človeških življenj se kot zlata nit vleče skozi našo zgodovino.
Prav ta isti duh človečnosti in spoštovanja življenja je namreč vodil pripadnike slovenske Teritorialne obrambe in Milice pol stoletja kasneje. Danes se z globokim spoštovanjem klanjamo spominu na delovanje Učne čete Teritorialne obrambe Idrija, ki je ob sodelovanju dela Zaščitnega voda opravila eno najplemenitejših nalog med vojno leta 1991. V tajni vojaški operaciji so tukaj, v zbirnem centru 63. Območnega štaba Teritorialne obrambe Tolmin na Vojskem, skrbeli za oskrbo in varnost starešin JLA, ki so med vojno prebegli na stran Teritorialne obrambe. To je bilo visoko moralno dejanje, ki dokazuje, da je slovenski vojak tudi v najtežjih trenutkih boja ohranil čist obraz, človeško dostojanstvo in zvestobo humanim vrednotam.
Martin Gerlič, nekdanji oficir JLA, ki je bival v centru,  je takratne dogodke opisal takole:  “Prispeli smo na Vojsko. Center za sprejem prebeglih vojakov JLA je bil organiziran v počitniškem domu podjetja IMP . Pričakal nas je poveljnik enote stotnik Milan Cvelbar, drugače ravnatelj Gimnazije Idrija. Bili smo med prvimi, ki so šli skozi ta center. Sprejem je bil nad mojimi pričakovanji. Ni bilo sledu o nezaupanju, kar bi človek v naši situaciji pričakoval, ker bil je le čas vojne. Popisali so nas, razporedili v oddelke enote in namestili. Sam sem bil v sobi z varnostnim častnikom enote Gruden Igorjem. Hitro sem opazil da v centru vladata red in disciplina. Se je prav videlo da ga vodi pedagog, ki ima zelo dobre pomočnike. Center je bil res dobro organiziran od prehrane, dobrih kuharjev, namestitve, možnosti zamenjave vojaške opreme, sanitetne oskrbe. Res zgledno…”
Ob spominih udeležencev, o delovanju zbirnega centra ponosno priča tudi spominsko obeležje na stavbi nekdanjega počitniškega doma podjetja IMP, današnjega Centra šolskih in obšolskih dejavnosti na Vojskem.
Kot ljudje, ki vemo, kaj pomeni vojna in, ki smo na lastni koži izkusili pomen boja za svobodo ter vrednote humanosti, danes ne moremo in ne smemo ostati nemi ob razmerah doma in v svetu. Z zaskrbljenostjo spremljamo dogajanja doma, kjer je očitno, da se levi ne morejo sprijazniti z dejstvom, da niso več na oblasti, desni pa namesto, da bi ponižno služili narodu, napolnjeni z oblastnim zanosom sprejemajo odločitve in zakone za katere bi le težko rekli, da krepijo ustavni red ter so v dobrobit državi in državljanom. Upam, da pri oblikovanju socialnih transferjev ne bodo ponovno ukinili pravic, ki nam pripadajo na podlagi statusa vojnega veterana, ter da ne bodo zmanjšali finančnih sredstev za delovanje veteranskih organizacij.
Prav tako z bolečino opazujemo dogajanja in grozote, ki divjajo zunaj naših meja. Z mesta, kjer sta doma mir in spomin na solidarnost, pozivamo k takojšnjemu prenehanju vojne v Ukrajini in končanju genocida v Gazi, kjer trpijo in umirajo tisoči nedolžnih civilistov ter otrok. K umiritvi razmer v Hormuški ožini, katerih ekonomske posledice nosimo državljani vsega sveta. Trpljenje ljudi po vsem svetu nas opominja, kako krhek je mir. Samo nekaj nepravih ljudi na odgovornih mestih, lahko mir spremeni v vojno. Zato z današnjega srečanja pošiljamo odločen poziv celotni mednarodni skupnosti in njihovim voditeljem, za vzpostavitev miroljubnega sožitja med narodi in državami sveta. Orožje mora umolkniti, prostor pa morata dobiti diplomacija in človečnost.
Sporočilo miru je najpomembnejše izročilo, ki ga moramo predati tudi tistim, ki prihajajo za nami. Center šolskih in obšolskih dejavnosti na Vojskem ter številne druge šolske ustanove so pred dnevi ponovno sprejele na tisoče mladih. Ključna dolžnost nas vojnih veteranov je, da izročilo poguma, humanosti in svetovnega miru prenašamo na mlade rodove. Ko ti otroci stopajo mimo našega in mimo drugih spominskih obeležij, naj začutijo pomen svobode. Naj jo sprejmejo kot sad truda in plemenitih dejanj svojih dedov. Začutijo naj, da svoboda, mir in medsebojno razumevanje niso samoumevni, ampak so vrednote, za katere se je treba boriti vsak dan – doma, v šoli, na delovnem mestu in v javnem življenju.
Zato naj tudi naša današnja športna in spominska dejanja nosijo ta globok pomen. Skozi 22. tekmovanje v streljanju z malokalibrsko puško ohranjamo mirno roko in osredotočenost na cilj. Z današnjim pohodom po poteh enot Teritorialne obrambe Idrija pa ponovno dokazujemo, da znamo stopati skupaj, z dvignjeno glavo in spoštovanjem do preteklosti ter z odgovornostjo do prihodnosti.
Drage prijateljice in prijatelji, spoštovani soborci, hvala vam za vaš neprecenljiv prispevek leta 1991 in hvala, ker še danes skrbite, da spomin na te zgodovinske dogodke ostaja živ, človeški in opominjajoč za ves svet.
Vsem strelkam in strelcem, zlasti še tistim najboljšim, čestitam za dosežene strelske rezultate. Pohodnicam in pohodnikom pa čestitam za prehojeno pot ter za lepa doživetja in nova spoznanja o zanimivostih Vojskarske planote. Za dobro organiziran in izpeljan dogodek pa si moje čestitke zaslužijo tudi organizatorji današnjega srečanja.
Vsem vam prisotnim pa želim ponosno in veselo druženje. Naj bo to čas za stisk roke, toplo besedo in obujanje spominov.
Hvala vam, ker ste prišli in me poslušali, srečno!