V Vojaškem muzeju Slovenske vojske v Mariboru bo tudi ob prisotnosti delegacije vojnih veteranov, v četrtek 13.11.2025 ob 13. uri, potekalo odprtje gostujoče panojske razstave »Partizanske smučarske tekme«, katero so ob 80 letnici partizanske olimpijade pripravili v Cerkljanskem muzeju.
Gostovanje razstave v Mariboru je sad plodnega sodelovanja med Mestnim muzejem Idrija v okvir katerega sodi tudi Cerkljanski muzej in Vojaškega muzeja Slovenske vojske v Mariboru.
Razstava je bila postavljena v Cerkljanskem muzeju, čez poletje pa je gostovala v Nordijskem smučarskem centru v Planici. V Vojaškem muzeju bo postavljena do konca leta, muzealci pa se že dogovarjajo za njeno gostovanje tudi v drugih muzejih.
S temi dogodki se nadaljuje zgodba Organizacijskega odbora Partizanskih smučin-Cerkno 45 o predstavljanju »partizanske olimpijade« v širšem Slovenskem prostoru.
Vljudno vabljeni na odprtje in ogled razstave!

Na dan spomina na mrtve smo se tudi predstavniki Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno udeležili komemoracij na grobiščih borcev in žrtev NOB v občinah Cerkno in Idrija.
S poklonom veteranskega prapora in položitvijo cvetja smo se spoštljivo poklonili njihovemu spominu.
Na komemoraciji ob partizanski grobnici na pokopališču v Cerknem, ki jo je organiziral Krajevni odbor ZZB za vrednote NOB Cerkno, so se v navzočnosti veteranske častne straže ter praporščakov veteranskih, domoljubnih in sorodnih organizacij, padlim in žrtvam narodnoosvobodilne borbe na Cerkljanskem poklonile delegacije Občine Cerkno, veteranskih in domoljubnih organizaciji ter Gasilske zveze Cerkno, ki so ob grobnico položile tudi cvetje,
Priložnostni kulturni program, katerega je vodil Matevž Rijavec, so z recitacijami domoljubnih pesmi obogatile učenke in učenci Osnovne šole Cerkno pod mentorstvom Mojce Mavri.
V svečanem nagovoru pa je navzoče nagovoril vojni veteran, podpolkovnik Slovenske vojske in predsednik Območnega združenja slovenskih častnikov Idrija Cerkno Brane Tušar.

V nadaljevanju njegov nagovor objavljamo v celoti.

»Spoštovani
Kljub spreminjajoči se družbi se določene tradicije na našem srednjeevropskem prostoru ohranjajo že stoletja. Tako tudi 1. november ostaja dan, ko se skupinsko, žal prepogosto le navidezno, spominjamo tistih, ki jih ni več med nami. Na tem mestu smo danes v mislih obkroženi z generacijami domačinov, ki so tu živeli in soustvarjali Cerkno z okolico, kakršnega poznamo danes. Vsak od njih je dal svoj prispevek, vsak na svoj način. Od njih smo se poslavljali na različne načine. Skoraj vsem so zvonili zvonovi, zapeta je bila žalostinka, spregovorjenih je bilo nekaj besed, zmoljena molitev. Lovcem so trobili rogovi in pokale puške, gasilcem so zatulile sirene. Le redki so odšli povsem tiho, brez vsega naštetega.
Vse drugače pa je, ko se zgodi vojna. In žal, vojne se vse prepogosto dogajajo. Vsaka vojna prinaša razdejanje, bolečine in smrt, preveč smrti. Prinašajo tudi nezaceljene psihične in moralne rane, za seboj puščajo neodgovorjena vprašanja. Stojimo ob obeležju žrtvam 2. svetovne vojne na področju Cerkljanske, ki pa ni edino. Po vaseh in grapah v okolici stojijo manjša obeležja, ki spominjajo in opominjajo na krvave dogodke pred dobrimi osemdesetimi leti. V tej zadnji veliki vojni niso umirali samo uniformirani in oboroženi borci, burno vojno dogajanje ni prizanašalo nikomur. Na krute načine so okupatorji ubijali tudi ženske, otroke in nemočne starce. Negotove vojne razmere so obenem nudile tudi priložnosti za osebna in politična obračunavanja, katera so k žalostni bilanci žrtev 2. svetovne vojne doprinesle velik delež. Padlim borcem, umrlim in sežganim v taboriščih, pobitim nedolžnim civilistom ter ostalim žrtvam vojne so le izjemoma zvonili zvonovi, besede slovesa so bile kratke ali pa jih sploh ni bilo. Njihov grob je bil plitek, zato žrtev lisic in potepuških psov, pogosto ni imel niti najskromnejšega obeležja. Za velik delež umrlih v vojni svojci nikoli niso izvedeli, kje je njihov najdražji za vedno obležal, zato je prav, da se vseh teh žrtev še danes spominjamo, da jim godba zaigra žalostinko, da jim namenimo nekaj trenutkov zbranosti in spoštovanja.
Bolečina, trpljenje, smrt – to so sicer naravni pojmi, ki se nas zares dotaknejo šele takrat, ko so vezani na nas osebno oz. na naše najbližje. Zapustiti življenje mlad in zdrav, bodimo v srcu pošteni, je pesniško idealizirana fraza, pogosto uporabljena v vojni za dvigovanje morale. Tu na hladnem kamnu vklesana imena so večinoma pripadala mladim ljudem, ki so si želeli živeti, živeti v svobodi, v lepšem svetu. Ni jim bilo namenjeno, njihova največja želja pa je bila s skupnimi močmi vseeno izbojevana in poklonjena preživelim in naslednjim rodovom. Ali znamo ceniti največjo daritev domoljubov, padlih v minulih vojnah? Zagotovo ne. Z vse večjo egoistično potrošniško miselnostjo, z naivnim sledenjem po večini lažnim in zavajajočim informacijam na socialnih omrežjih, ki prikrito vzpodbujajo sovraštvo in nestrpnost, pripravljamo plodno njivo za številna zlonamerna semena.
Leta 1991 smo tudi na naših tleh doživeli kratko, a krvavo vojno, iz katere smo Slovenci izšli kot zmagovalci. Tri desetletja po teh dogodkih smo zaradi razmeroma ugodne ekonomske situacije ter relativnega miru v evropskem prostoru ponotranjili miselnost, da živimo v svetu miru in blaginje. Drastično smo spremenili odnos do obrambe in samozaščite v zakonskem, ekonomskem in socialnem pogledu. V zadnjih nekaj letih pa nas hitre in nepredvidljive spremembe v domačem in globalnem svetu postavljajo nazaj na realna tla – ne samo vojne v naši bližini, tudi neizprosen boj na tržiščih, naraščajoči ekstremizmi, naravne katastrofe in terorizem nas ne bodo zaobšli. Miselnost, da bodo za rešitve poskrbeli drugi, je zgrešena. Vsi, tudi mi tukaj zbrani, moramo prispevati k temu, da bomo bolj odporni, bolj varni in s tem bolj srečni. Za začetek zadošča, da ne jutri, ampak od tega trenutka naprej, izžarevamo dobro energijo, širimo le pozitivne misli, da pred vsakim dejanjem premislimo, kako bo to vplivalo tudi na druge, ne samo na nas osebno. Tudi danes, ob dnevu spomina na mrtve, je priložnost, da si izmenjamo le vesele novice, da obiščemo in razveselimo osamljeno osebo, da naredimo nekaj lepega. Verjemite, s tem bomo prispevali majhen, a pomemben delež k temu, da ne bo potrebno prekmalu ponovno postavljati novih obeležij, kakršno je to pred nami.
Naj velja za vse umrle enako – Počivajte v miru!«

Člani Območnega združenja borcev za vrednote NOB Idrija – Cerkno, Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno in Območnega združenja slovenskih častnikov Idrija – Cerkno smo v sodelovanju z nekaterimi krajani, v nedeljo 26.10.2025, že peto leto zapored pripravili pohod po Idrijskih Krnicah. Ta je vsebinsko povezan s praznikoma, ki sta aktualna v teh dneh – dnevom spomina na mrtve in dnevom suverenosti. Člani lovske družine Jelenk Spodnja Idrija pa so nam omogočili svečan in prijeten zaključek pohoda v njihovi koči.
Dan spomina na mrtve je priložnost za obisk obeležij, ki pričajo o žrtvah, tudi civilnih, v boju proti okupatorjem v času druge svetovne vojne.
V tej in tudi v osamosvojitveni vojni leta 1991, ki se je pri nas končala brez žrtev, so prebivalci teh krajev in tisti, ki jih je na to območje zanesla bojna pot, prispevali svoj delež h končnemu cilju – suverenosti Slovenije, ki jo od leta 2014 obeležujemo z državnim praznikom na dan 25. oktobra. Zato je ta praznik upravičeno tudi njihov.
Dvaindvajset pohodnikov je prehodilo dobrih deset kilometrov dolgo pot. Nekaj več kot polovica jih je bilo tu prvič.
Prilagodili smo se vremenskim napovedim, ki so za prvi del dneva večinoma obetale delno oblačno vreme, za popoldne pa dež. Zjutraj smo opravili daljši krog od Cesarja, mimo Hladnika, Rjavca in Rupe do spomenika na Rajdi in se nato čez Kal, mimo Sedeja, čez Grič in vrnili do parkiranih avtomobilov. Proti severu so se nam odpirali lepi pogledi na jesensko pisano obarvano in s soncem obsijano hribovje nad Idrijco in njenimi pritoki. Vrhovi bohinjskih gora nad Baško grapo pa so že bili rahlo zakriti. Močnejša oblačnost, ki je pritiskala z juga, je opozarjala, da velja malo pohiteti. Vzpon od lovske koče na Jelenk prihranili za konec in ga zaradi popoldanskega dežja tudi malo skrajšali.
Ob poti smo se seznanili z nekaterimi dogodki in pričevanji iz zgodovine teh krajev.
Tokrat se nismo spustili do Pekla in Kogeja, kot prejšnja leta, položili pa smo sveče in nageljne na ostalih sedem obeležij. Ta spominjajo na žrtve okupatorja med drugo svetovno vojno, obenem pa tudi na humanost in pomoč, ki so jo domačini izkazovali ranjenim partizanom, ki so se zdravili v Sanitetni postaji št. 2 za Slovensko Primorje, kasneje pa v Okrevališču št. 2. Bolnice Pavla.
Pri Hladniku smo se poklonili tudi spominu na Janeza Kenda. Prejšnja leta nam je pripovedoval svoje spomine na krute dogodke med vojno, letošnjega aprila pa nas je zapustil za vedno.
Od središča Krnic preko Kala do lovske koče smo prehodili tudi del območja, na katerem so se med osamosvojitveno vojno od 4. do 20. julija leta 1991 zadrževale enote teritorialne obrambe občine Idrija v pripravljenosti, da bi bojno delovale v primeru prodora nasprotnika na to ozemlje. K sreči se je vojna zaključila hitro in pri nas brez žrtev. Zato lahko sedaj obujamo le lepe spomine na obdobje, ki smo ga preživeli sicer v negotovosti in napetosti, ampak tudi v tovariškem vzdušju in prijaznih odnosih z domačini.
V zadnjem delu pohoda smo se srečali s ostanki vojaških objektov v Pancali in si ogledali podzemno skladišče streliva na Griču. Vse to so, podobno kot tudi okoli vrha Jelenka, pred drugo svetovno vojno, v času rapalske meje, zgradili Italijani. Tu so postavili topove, usmerjene proti takratni kraljevini Jugoslaviji.
Na celi poti smo lahko z zadovoljstvom ugotavljali, da vas živi, gospodarsko napreduje in se pomlajuje, da je lepo urejena in da postaja vedno bolj znana po svojih posebnih izdelkih in storitvah. Kolikor smo na poti srečali krajanov, so nas vsi lepo sprejeli.
V lovski koči so nas prijatelji lovci in veterani pričakali s toplim zavetjem in okrepčilom, za kar se jim najlepše zahvaljujemo. Pozdravit nas je prišel tudi predsednik krajevne skupnosti Krnice – Masore Sebastjan Kavčič.
Tako smo lahko še nekaj časa ostali ob svečanem in prijetnem druženju.
Osrednji del tega je bil nagovor Jurija Kavčiča, predsednika Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno.
V povezavi z nedavnim praznovanjem dneva suverenosti je podal zgodovinski prikaz poti do suverenosti slovenske države, ki se je zaključila z odhodom zadnjega vojaka JLA s slovenskega ozemlja 25.10.1991.
Opozoril pa je na sodobna dogajanja v svetu, ki ogrožajo suverenost številnih držav, lahko tudi naše. Nenasitni kapital, veliki orožarski trusti, ki obvladujejo politiko in celotno demokracijo, povzroča prisvajanje tujih ozemelj in bogastev tako z vojaško, kot tudi s finančno močjo. Zaključil je z mislijo:
»Zato naj nas dan suverenosti ne opozarja samo na to, da imamo lastno državo , ampak tudi na spoštovanje demokracije, človekovih pravic in svoboščin ter človečnosti, kar je cilj vsake dejanske suverenosti in na to, da jo moramo, v sedanjem globaliziranem svetu, negovati še bolj zavzeto, kot smo jo varovali kadar koli prej v naši burni zgodovini.«
V povzetku tega, kar smo videli in slišali med pohodom, je Vlado Sedej poudaril pomen prispevka prebivalcev teh krajev k doseganju suverenosti Slovenije. Ohranili so slovenstvo v času pod italijansko okupacijo, podpirali so in se žrtvovali za narodnoosvobodilni boj med drugo svetovno vojno ter pomagali pripadnikom teritorialne obrambe med osamosvojitveno vojno. V zadnjem času pa zgledno skrbijo za razvoj vasi, ohranitev skupnosti in med sosedske pomoči. Zato jim gre zahvala in poklon kot pravim domoljubom, tako kot tudi tistim, ki jih je sem zanesla bojna pot z namenom osvoboditve domovine in zagotovitve samostojnosti ter suverenosti Slovenije.
Razšli smo se z občutkom, da smo preživeli lep dan, poln novih spoznanj in tudi izzivov za razmisleke. Tudi o tem, kaj bi se človeštvo lahko naučilo iz zgodovine, a se ne.
Tudi tokrat smo bili enotnega mnenja, da bomo pohod v takšni ali podobni obliki ponovili. Prihodnje leto že šestič.

Tekst: Vlado Sedej
Fotografije: Marta Jordan in Rajko Gnezda

Presunila nas je žalostna vest, da nas je mnogo prezgodaj, v 67 letu starosti, zapustil član OZ VVS Idrija Cerkno in vojni veteran Branimir Bajt iz Gorenje Kanomlje, ki smo ga klicali kar Brane.
Brane je bil udeleženec osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Opravljal je različne naloge kot pripadnik Voda za protidiverzantsko delovanje Teritorialne obrambe Idrija.
V članstvo Območnega združenja VVS Idrija-Cerkno se je vključil že kmalu po njegovi ustanovitvi.
Pogreb spoštovanega pokojnika bo v ponedeljek 3. novembra ob 13. uri na pokopališču v Spodnji Idriji. Žara pokojnega veterana bo v poslovilni vežici od 10. ure dalje.
Vojni veterani se bomo zbrali v ponedeljek 3. novembra ob 10.30. uri na parkirišču pred gostilno Pri Franetu in se nato v poslovilni vežici skupaj poslovili od pokojnega Braneta.
Družini in njegovim svojcem izrekamo iskreno sožalje!

Tudi v Območnem združenju veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno, je ob Dnevu spomina na mrtve, veliko misli posvečeno tistim, ki so pred nami ustvarjali podobo današnjega sveta, ki so začrtali ali zaznamovali naše življenje in nam v naših srcih pustili neizbrisen pečat. Do njih nas vodi čut hvaležnosti za vsa dela, ki so jih pokojniki opravili.

Na ta dan se za trenutek ustavimo in se iztrgamo iz toka vsakdanjosti, da za trenutek začutimo brezčasje spomina iz katerega se nam oglašajo naši pokojni soborci, tovariši in prijatelj.

Delegacije Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno, podobno kot v minulih letih, tudi letos pred Dnevom spomina na mrtve, obiskujejo pokopališča, se za trenutek ustavijo ob grobovih pokojnih članov in nanje polagajo cvet spoštljivega spomina ter zahvale za njihovo delo na poti, ki smo jo prehodili skupaj.