Včeraj 2.10.2026, je v dvorani glasbene šole v Cerknem, v počastitev praznika občine Cerkno, potekala slavnostna seja občinskega sveta.
Na slovesnosti, ki so se je udeležili občinski svetniki, letošnji nagrajenci ter predstavniki ustanov in javnega življenja na Cerkljanskem, je zbrane uvodoma nagovoril župan Gašper Uršič ter izpostavil nekatere že uresničene uspehe in izzive, ki še čakajo Cerkljansko.

Na svečanosti je občina, kot se sicer zgodi na vsaki dve leti, podelila tudi Bevkove nagrade in Bevkovo priznanje ter naziv častnega občana, s katerimi se je poklonila posameznikom in skupinam, ki bogatijo življenje Cerkljanske in njeno ime ponesejo daleč čez meje domačih krajev.
Naziv častnega občana občine Cerkno je prejel Miha Butara, polkovnik slovenske vojske in častni predsednik Zveze slovenskih častnikov.
Kot so v obrazložitvi med drugim zapisali predlagatelji, je Miha Butara izjemno zaslužen za promocijo občine Cerkno, saj je 29 let vodil Organizacijski odbor spominske smučarske prireditve Partizanske smučine – Cerkno ’45 in v vseh teh letih od 1997 dalje ne le prispeval k ohranitvi spomina na smučarke tekme, temveč tudi k širitvi zavedanja o tem dogodku v veteranskih vrstah, med mladimi ljudmi in v širši javnosti.
Prizadeval si je za širjenje zavedanja o partizanskih smučarskih tekmah v veteranskih vrstah, zato je na tekme poleg članov ZZB NOB uspel privabiti pripadnike Teritorialne obrambe Primorske in Slovenske vojske, člane Zveze Veteranov vojne za Slovenijo, Policijskega veteranskega društva Sever, Zveze slovenskih častnikov in Združenja slovenskih gornikov iz vse Slovenije.
Pri usmerjanju dela organizacijskega odbora je stremel k poudarjanju spominskih vsebin prireditve ter k prenašanju izročil partizanske olimpijade na mlade. Zato so v sklopu Partizanskih smučin vseskozi pripravljali tudi veleslalomska tekmovanja osnovnošolcev iz cerkljanske in sosednjih osnovnih šol. Mladi iz Osnovne šole Cerkno pa so s svojimi nastopi pomembno bogatili tudi slavnostne akademije, s katerimi se od leta 2019 ohranja zgodovinski spomin na partizanske smučarske tekme v Cerknem.
Leta 2020 se je na pobudo Miha Butara uresničila tudi ideja o filmski obdelavi zgodbe o partizanski olimpijadi v Cerknem. V igrano dokumentarnem filmu »Partizanske smučine Cerkno ’45« je scenarist in režiser Dušan Moravec postavil svojevrsten spomenik partizanskim smučarskim tekmam in dal pomemben prispevek k ohranjanju spomina nanje.
Leta 2025, ko je minilo 80 let od partizanske olimpijade, je bilo še posebej slovesno, saj je organizacijski odbor pod vodstvom g. Butara, povezal številne izvajalce in kar s 14 dogodki in prireditvami, ki so poleg Cerknega in Črnega Vrha, potekali tudi v Idriji, v Poljčah, v Planici, v Mariboru in v Tržiču, izdatneje obeležil ter osvetlil zgodovinski, vojaški, narodnobuditeljski in športni pomen medvojne partizanske olimpijade ter vedenje o tem dogodku ponesel v širši slovenski in mednarodni prostor.
Iskrene čestitke Miha!

V nedeljo 13. septembra smo člani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno izpeljali že 11. srečanje in pohod pripadnikov nekdanjega 120. jurišnega odreda TO Idrija. S tem smo se vključili tudi v obeleževanje 35. obletnice samostojnosti Slovenije.
Na svečanosti je bilo prvič podrobneje predstavljeno delovanje tako imenovane intervencijske skupine, ki je bila kot najbolj udarni del odreda sestavljena iz osmih mladih prostovoljcev na Gorah 2. julija 1991.

Nekdanji član intervencijske skupine Marko Bolčina je udeležencem prebral zapisane spomine tedanjega poveljnika te skupine Igorja Grošlja.
Njegov zapis v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Spoštovani!
Pisal se je torek, 2. julija 1991. Za nami so bile neprespane noči ter nadaljevanje in zaostrovanje agresorjevih aktivnosti. Ta je načrtoval, da bo s tankovsko enoto na Vrhniki prebil blokade na klancu proti Logatcu. Poveljstvo Jurišnega odreda TO Občine Idrija je izdalo ukaz, da se oblikuje intervencijski vod. Določen sem bil za komandirja, vodila sva ga skupaj z namestnikom poveljnika odreda. Pri posvetovanju o tem, kateri soborci bi bili najprimernejši za sodelovanje v tej nalogi, sem predlagal, da se kot enota organiziramo pripadniki generacije, ki smo kot tankisti opravili redno služenje vojaškega roka v JLA. Prepričan sem namreč bil, da bomo tako zahtevni nalogi lahko kos le tisti, ki smo že imeli izkušnje s tanki in oklepnimi enotami. Zavedal sem se tudi, kako šibek je lahko tank v naših hribih in da ima posadka zadetega tanka zelo kratkotrajno možnost za preživetje. Ocenil sem, da ni dobro, da bi v Hotedršico odšlo večje število borcev. Tako je padla odločitev, da bomo v zahtevni akciji sodelovali štirje pripadniki intervencijskega voda ter namestnik komandirja odreda.
Napočil je čas za premik na položaj v Hotedršico. Med potjo smo se ustavili v Godoviču, kamor so nam kolegi pripeljali pet raket Zolja za boj proti tankom. Tega orožja niti sam niti moji tovariši nismo poznali. Zato smo se takoj poučili, kako se raketa uporabi in na kaj vse je treba paziti, da ne bi prišlo do poškodb med njeno morebitno uporabo. Sledil je premik na dogovorjeno lokacijo med Godovičem in Hotedršico. Pregledali smo teren, da bi našli najbolj primerno mesto za čakanje oklepnih enot JLA, če bi te prebile blokado na vrhniškem klancu. Zavzeli smo položaj nad regionalno cesto, ki bi ob morebitnem posredovanju proti tankom omogočal tudi najvarnejši in najhitrejši umik nazaj proti Godoviču. Po zasedbi položaja je namestnik odreda dal zadnje navodilo in ukaz, da ne smemo nikomur, bodisi vozilu bodisi osebi, dovoliti naprej. Odločitve so bile tako hitre, da ni bilo časa pomisliti niti na civiliste in domačine. Po premlevanju mogočega razpleta ter čakanju, kaj se bo zgodilo na Vrhniki, smo se dogovorili za zbirno mesto, kamor bi se umaknili, če bi bilo treba. Za rezervni položaj smo določili žago v Godoviču. S seboj smo imeli tudi osebno orožje, malenkost hrane ter potrebno količino vode, saj je bilo vreme resnično poletno. Vroče pa nam je bilo tudi pri srcu zaradi napetosti, kajti vse bolj ko se je bližal večer, bolj so se slišale gosenice tankov ter njihovi motorji. Ta hrup se je ob rahlem pihanju vetriča zelo dobro slišal.
Sledila je prva nevšečnost. Iz smeri Hotedršice se je približeval oranžen fičo. Kaj storiti? Ukaz je bil jasen – od tu naprej ne sme nihče. Približali smo se cesti ter zaustavili vozilo, v njem pa mati s tremi otroki. Na vprašanje »Kam?«, mati odgovori: »Otroke moram nujno peljati do Godoviča.« Mi pa odločno: »Od tu naprej ne sme nihče. Vrnite se nazaj domov, na varno!« Mati nato še vedno vztraja, otroci pa jo le preplašeno gledajo in sprašujejo, če smo pravi vojaki. Pri svojem navodilu smo vztrajali z vso resnostjo. Mati je tako dojela, da mimo nas res ne bo šlo, obrnila avto ter se z otroki odpeljala nazaj proti Hotedršici.
Sledila sta večer in noč, ki smo ju prebili na položaju. Doživeli smo marsikaj, med drugim tudi to, da so prijatelja oklale ose. Pomagali smo mu z obkladki vode in hladne zemlje. Ja, bilo je kar napeto, bi rekli danes, ko se spominjamo teh težkih, a ključnih julijskih dni 1991.
Po stresni noči čakanja, kaj se bo zgodilo v Logatcu in na Vrhniki, je prišlo jutro. Namestnik komandirja odreda nas je v jutranjih urah 3. julija 1991 obvestil, da so tankovske enote uspešno zaustavili že na klancu pred Logatcem. Tako smo se lahko počasi pripravili za umik proti Godoviču. Povedal nam je tudi, da je z župnikom v Godoviču dogovorjeno, da se bomo v tamkajšnjem župnišču lahko oprhali.
Po vrnitvi v Godovič smo se res ustavili pri župniku. Poleg tega, da nam je omogočil, da smo se (končno) lahko oprhali, nam je pripravil tudi obilen zajtrk. Mortadela, svež kruh in tako dobra kava, da mi še danes zadiši. To ostane, to so lepi spomini, ki jih obujamo s prijatelji, s katerimi smo bil takrat skupaj.
Po končani akciji in neprespanih nočeh so nekateri odšli domov počivat. Nekaj pa se nas je odločilo, da ostanemo skupaj še naprej. Odšli smo proti Črnemu Vrhu, kjer smo ostali in prespali noč v takratnem hotelu Bor. Naslednje dni smo opravili premik do lovske koče na Krekovšah. V njej smo bili nekaj dni. Čakali smo na morebitne nove zahtevne naloge. S kolegom sva medtem do Potoč pri Ajdovščini odpeljala kombi, ki je ostal brez zavor, da so ga tam popravili. Preostali soborci so poskrbeli tudi za šolsko streljanje, in sicer na Vojskem pod Hudournikom, ter za čiščenje orožja, če bi ga bilo treba še kdaj uporabiti.
Tako so minili težki dnevi julija 1991, ki nam jih nikakor ni žal. Nasprotno, doživeli smo veliko izkušnjo, ki smo jo hkrati čutili tudi kot dolžnost.
Na koncu bi se rad zahvalil vsem takratnim soborcem, s katerimi smo dobro sodelovali in prispevali nekaj malega k temu, kar imamo danes. Prav tako bi se rad zahvalil vsem ljudem, ki so nas v takratnih nepozabnih dneh radi sprejeli medse in nam tako ali drugače pomagali.

Pri Pomniku miru na Cerju, bo v soboto, 26. septembra 2026, ob 11. uri, ob Mednarodnem dnevu miru, potekalo tradicionalno Vseslovensko zborovanje za mir.  Mir ni samoumeven. Je vrednota, ki jo ohranjamo z razumevanjem preteklosti, odgovornostjo do prihodnosti in zavedanjem, da se mir začne pri vsakem izmed nas.
Slavnostni govornik bo mag. Valentin Hajdinjak, minister za obrambo Republike Slovenije, sledil pa bo poklon praporščakov Združenja veteranskih organizacij KoDVOS. Slovesnost bo spremljal kulturni program.
Program prireditve:
slavnostni govor: mag. Valentin Hajdinjak, minister za obrambo Republike Slovenije
poklon praporščakov Združenja veteranskih organizacij KoDVOS
nastop Trobilnega kvinteta Policijskega orkestra
nastop solistke Tjaše Fajdiga
nastop pianista Blaža Pahorja
nastop Mladinskega pevskega zbora Kras Opatje selo
nastop dijakov Gimnazije Nova Gorica
nastop MN Dance Company
Scenarij, režija in vodenje prireditve: Mateja Rosa.
Vljudno vabljeni!

V Ljubljani je v ponedeljek 21. septembra 2026, ob mednarodnem dnevu miru, potekal veteranski pohod za mir. Organizatorke, članice Svetovne federacije veteranov, so s tem dogodkom želele spomniti na pomen miru in na geslo letošnjega svetovnega dne, ki poudarja, da moramo mir vsak dan aktivno graditi in vanj tudi vlagati. Dogodek poteka po enakem scenariju v vseh prestolnicah držav, katerih veterani so člani svetovne federacije.
Vojni veterani, prebivalci Ljubljane, pa tudi mnogi najmlajši so se zbrali pred Moderno galerijo in s simbolnim pohodom za mir po Cankarjevi, Čopovi, Prešernovem trgu in Stritarjevi ulici, opozorili na pomen vrednote, ki se prevečkrat razume za samoumevno.
Pohod so zaključili na slovesnosti na Mestnem trgu v Ljubljani, kjer so prebrali poslanico generalnega sekretarja OZN Antonia Guterresa in z minuto tišine počastili spomin na padle bojevnike v vseh vojnah.
Kot slavnostni govornik na slovesnosti, je udeležence nagovoril Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo, ki je med drugim dejal: “Naj bo naš današnji pohod več kot le korak za korakom prehojena pot. Naj bo naša skupna zaveza miru, kajti mir med narodi se ne začne na mejah držav in ne konča v dvoranah, kjer se sprejemajo odločitve. Res je, da je pot do dvorane dolga in naporna, vendar se mir začne med ljudmi – v spoštovanju, v poslušanju, v pripravljenosti razumeti drug drugega in v pogumu, da tudi v času nesoglasij izberemo dialog namesto sovraštva.” In zaključil s pozivom: “Naj bo naš glas jasen: naj bo mir med narodi in mir med ljudmi. Želimo svet, v katerem se spori rešujejo za mizo, ne na bojišču, v katerem različnost ni razlog za sovraštvo, ampak priložnost za sodelovanje, in v katerem je človekovo življenje vrednota, ki jo vsi skupaj varujemo..”.

V nedeljo 13. septembra so člani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno izpeljali že 11. srečanje in pohod pripadnikov nekdanjega 120. jurišnega odreda TO Idrija.

Skupno čez 40 udeležencev je na spominski svečanosti na domačiji “Na pesku” pozorno prisluhnilo nagovoru Franca Jezerška, nekdanjega namestnika poveljnika jurišnega odreda.

V nadaljevanju objavljamo njegov nagovor v celoti.

Dragi prijatelji, soborci, bivši pripadniki 120. jurišnega odreda!
Danes, ko se po vseh teh letih ponovno srečujemo, se verjetno vsak od nas spomni dni, ko smo bili mlajši, polni energije, poguma in predvsem predanosti skupnemu cilju.
Sam sem bil takrat star 33 let. Bil sem trdno prepričan, da delam prav in da je naša edina prava izbira, da si priborimo lastno državo. In verjamem, da je tako mislila večina izmed nas.
Takrat nismo veliko razmišljali o sebi. Čeprav smo mnogi doma pustili družine in otroke, smo bili pripravljeni stopiti na prvo bojno črto. Vedeli smo, da se odloča o nečem velikem – o naši svobodi in o prihodnosti naše nove države Slovenije.
Prav tu, na domačiji Pesek, smo bili 30.6.1991 pripravljeni, da krenemo v zavzetje skladišča JLA na Črnem Vrhu. Pripravljeni smo bili na nalogo, ki nas je čakala. Toda JLA nas je prehitela in skladišče prej zaminirala.
Bili smo korajžni, povezani in zavzeti. Nismo vedno imeli najboljše opreme, včasih smo je imeli celo premalo, vendar smo se znali znajti. Ko nismo imeli ustreznih radijskih zvez, smo jih organizirali sami s CB-postajami. Ko je bilo potrebno hitro ukrepati, smo organizirali Intervencijsko skupino, v kateri so se zbrali prostovoljci in ljudje s strokovnim znanjem ter izkušnjami na vojaškem področju.
Prav v tem je bila naša moč – znali smo stopiti skupaj, poiskati rešitev in narediti tisto, kar je bilo potrebno.
Morda nismo vedno imeli vseh odgovorov in najboljše opreme, imeli pa smo nekaj še pomembnejšega – pogum, medsebojno zaupanje, iznajdljivost in voljo, da branimo svojo domovino.
Kot vaš takratni namestnik poveljnika sem bil ponosen, da sem lahko stal ob vas. Ponosen na vsakega posameznika, ki je bil pripravljen narediti to, kar je bilo takrat potrebno.
In dovolite mi še osebno misel ob koncu. Današnje stanje v Sloveniji žal ni povsem takšno, kot smo si ga takrat predstavljali in za kakršno smo se borili. Verjeli smo v samostojno, svobodno in predvsem svojo državo, ki bo znala sama odločati o svoji prihodnosti.
Zato je zame nesprejemljivo, kadar dobite občutek, da se interese naše države podreja drugim interesom. To je globoko v nasprotju z vrednotami, ki smo jih takrat živeli in zaradi katerih smo bili pripravljeni stopiti tudi na prvo bojno črto.
Slovenije nismo branili zato, da bi bila samo država na zemljevidu. Borili smo se zato, da bi bila to naša država – država, o kateri bomo odločali sami, odgovorno, pošteno in v interesu slovenskega naroda.
Danes se zato ne spominjamo samo vojne in težkih trenutkov. Spominjamo se predvsem tovarištva, poguma in ljudi, ki smo skupaj stopili v bran Sloveniji.
Hvala vam, prijatelji in soborci. Ponosen sem, da sem bil vaš namestnik poveljnika – in ponosen sem, da sem bil eden izmed vas.
Živela Slovenija!