V slovenskem prostoru se že predolgo vrtimo v krogu simbolnih obračunavanj, kjer spomeniki in spominska obeležja postajajo tarče ideoloških frustracij.
Zaradi nekakšne politične korektnosti gredo v tem predvolilnem času skoraj neopazno mimo nas dogodki o onečaščenju, malomarnem ravnanju in celo vandalizmu nad spomeniki in spominskimi obeležji, ki so bili postavljeni z namenom trajnosti, čeprav postaja očitno, da je njihova usoda vse prej kot trajna. V trenutkih družbenih prelomov postanejo središče sporov, nemalokrat spopadov, v katerih se bije boj za interpretacijo zgodovine. Vsakič, ko je spomenik odstranjen, poškodovan ali onečaščen, se pojavi vprašanje, ali gre za brisanje zgodovine ali za nujen korak k njenemu kritičnemu razumevanju.
Takšni pojavi razkrivajo, kako zapleteno je razmerje med spominom, identiteto in oblastjo ter kako krhko je soglasje o tem, kaj in koga je vredno ohranjati v javnem prostoru, kajti ko je spomenik porušen ali oskrunjen, ne izgine le fizični objekt, temveč se načne tudi razmerje med preteklostjo in sedanjostjo. Zaradi tega moramo takšno početje razumeti kot pojav, ki se pojavlja v različnih zgodovinskih in političnih kontekstih – od revolucionarnih prelomov do sodobnih kulturnih bojev. Razumevanje teh dejanj zahteva temeljit razmislek o moči simbolov in odgovornosti do zgodovinske dediščine.
Po vseh izrečenih in zapisanih besedah od osamosvojitve do danes je povsem jasno, da je vsaka država v osnovi ideološka. Z vso svojo strukturo brani ustavno ureditev in se legitimira tako, da poudarja vse postulate nove države in hkrati omalovažuje kakršnokoli kontinuiteto z nekdanjim družbenim redom. Z vidika narodove zgodovine pa je vsakokratna družbena ureditev zgolj ena od etap narodovega razvoja skozi mnoge institucionalne oblike. Zato je z vidika narodove zavesti odrekanje kontinuitete kratkovidno dejanje in žaljivo do vseh, ki so se skozi zgodovino trudili za narodovo samobitnost in mnogi zanjo dali tudi življenje. Narodova samobitnost pa je pred vsakim svetovnim nazorom in iz njega izhajajočim političnim prepričanjem.
In v ta kontekst razmišljanja uvrščam tudi rušenja, poškodovanja, onečaščenja spomenikov in spominskih obeležij in malomarno ravnanje z njimi. Tu bi lahko omenil še uničevanje celih gospodarskih panog in svetovno znanih blagovnih znamk po naši osamosvojitvi, vendar to ni glavna tema zapisa. S takšnimi dejanji namreč zanikamo zgodovinska dejstva in sprašujem se, ali niso tudi takšni pojavi le še intenzivnejše nadaljevanje slovenskega »razkola«, ki se je začel že v 19. stoletju in traja še danes.
Pogosto, ko javnost opazi (skrunitev redko opazi oblast) in opozori pristojne institucije, se prve informacije glasijo kot »vandali oskrunili spomenik«. Morda zato velja osvežiti spomin in spomniti, kaj uvrščamo med spomenike in spominska obeležja.
V našem vsakdanjiku, ko govorimo o spomenikih, največkrat mislimo na kipe in skulpture, razne spominske stebre in obeliske, slavoloke in spominske stavbe, redkeje na mavzoleje in grobove pomembnih osebnosti. Pozabljamo, da so ostanki utrdb, gradov, vrtov in prizorišč pomembnih dogodkov prav tako spomeniki.
Obstajajo pa tudi manjša obeležja, največkrat lokalnega pomena, na primer spominske plošče in spominski kamni (tlakovci), križi, znamenja, kapelice, spominske table, poti spomina in začasna obeležja, kot so improvizirani spominski kotički ob tragičnih dogodkih.
V Sloveniji je nedvomno največ spomenikov in spominskih obeležij postavljenih osebam in dogodkom iz druge svetovne vojne (po nekaterih virih med 8000 in 9500). Tistih, namenjenih dogodkom iz obdobja osamosvajanja Slovenije, vključno z osamosvojitveno vojno, je razumljivo bistveno manj. Značilno zanje je, da jih postavljajo organizacije vojnih veteranov iz tega obdobja, ne država. Včasih enega ob drugem za isti ali enak dogodek in na že obstoječe lepijo logotipe svoje organizacije, kar je nedostojno in zmanjšuje pomen sodelujočih in samega dogodka, za katerega je bilo obeležje postavljeno. Spomenik padlim v vojni za Slovenijo na Žalah in spomenik vsem žrtvam vseh vojn in z vojnami povezanim žrtvam sta le dva, ki ju je postavila država, in sedaj so v zaključni fazi priprave na postavitev osrednjega spomenika osamosvojitvi, ki bo stal na Trgu republike pred državnim zborom.
Čeprav knjig ne štejemo za spomenike v klasičnem, materialnem smislu, jih lahko razumemo kot spomenike spomina ali duhovne spomenike, ki ohranjajo in tudi posredujejo kolektivni spomin.
Zakaj je knjiga v širšem, simbolnem pomenu lahko spomenik? Predvsem zato, ker ohranja spomin na osebo, dogodke ali idejo in ima trajen kulturni in zgodovinski pomen. Pa še nekaj pomembnega: deluje kot pričevanje časa. Tako lahko Dnevnik Ane Frank razumemo kot duhovni spomenik, kot osebno pričevanje, ki daje žrtvam holokavsta človeški obraz in ohranja spomin na milijone mrtvih.
Spomeniki in spominska obeležja so tihe priče preteklosti. Ne spominjajo nas le na žrtve in tragične dogodke, ampak tudi na dosežke in na posameznike, ki so s svojim delom zaznamovali čas, v katerem so živeli. Ali je cilj rušenja, onečaščenja, skrunitve in celo vandalizma res omalovaževanje in celo zanikanje kakršnekoli kontinuitete z nekdanjim družbenim redom in ali se storilci in naročniki teh »zločinov nad tihimi pričami preteklosti« ne zavedajo razsežnosti teh pojavov? Družbena polarizacija, ki se s temi dejanji le še poglablja, bo dolgoročno imela strahovite posledice za celoten narod. Odpirajo se stare rane, ki so bile desetletja le navidezno zaceljene, in vzbujajo zelo čustvene odzive; kar je najhuje, postanejo orodje za ideološki, politični in strankarski obračun.
Moralni in etični vidik je prav tako pomemben in ima posledice predvsem na osebni in tudi kolektivni ravni. Takšen odnos je žalitev spomina na umrle in njihovo vlogo v boju za svobodo in nespoštovanje žrtev vojne.
Redko kdo razume, kaj naša domovina dolguje tistim, ki so ji služili. Njihova ljubezen do domovine je bila neomajna, bili so pripravljeni žrtvovati življenje, svoj dom in družino. Dati vse za domovino, ki jih je rodila in vzgajala, da so domoljubje razumeli kot čustvo ter so pogosto umirali in tudi danes umirajo tiho, v samoti in celo sramoti. Redki so doživeli čast in slavo, bogastva nikoli.
Preveč je primerov rušenja in nespoštljivega ravnanja s spomeniki in spominskimi obeležji v naši domovini. S tistimi, ki so bili postavljeni v spomin na dogodke in osebnosti v drugi svetovni vojni, tako na naših tleh kot na ozemlju sosednjih držav. Tudi spominskim obeležjem, postavljenim v spomin na osamosvojitveno vojno, ni prizaneseno (spominsko obeležje JBTZ, spomenik pilotu Toniju Mrlaku). Doživeli smo tudi sežig knjige o prvem predsedniku samostojne Slovenije, preimenovanja številnih ulic, trgov, izobraževalnih ustanov in celo vojašnic.
V slovenskem prostoru se že predolgo vrtimo v krogu simbolnih obračunavanj, kjer spomeniki in spominska obeležja postajajo priročne tarče ideoloških frustracij. Namesto resnega zgodovinskega razmisleka spremljamo preimenovanja, odstranitve, poškodovanja in tiho toleranco do vandalizma, ki se pogosto opravičuje kot »nujna korekcija preteklosti«.
A družba, ki zgodovino ureja ponoči, brez razprave in brez soglasja, ne deluje pogumno, temveč samovoljno in strahopetno. Naš javni prostor bi moral biti prostor pluralnega spomina, ne pa poligon za periodične čistke simbolov, ki razkrivajo predvsem našo nezmožnost, da bi kot skupnost zrelo obravnavali lastno zgodovino. Dokler bomo namesto argumentov uporabljali rušenje oziroma s plahto prekrivali svojo zgodovino, bomo izgubljali nekaj bistveno dragocenejšega od kamna ali brona – sposobnost demokratičnega soočanja z lastno preteklostjo. In sejalci sovraštva bi morali pomisliti najprej na posledice.

Ladislav Lipič, upokojeni generalmajor, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo

Povzeto po članku v časopisu Delo, z dne 7.2.2026

Na svečanosti, ki je v petek 30.1.2026 potekala v dobro obiskani dvorani glasbene šole v Cerknem, so namesto na običajni svečani akademiji, spomin na partizansko olimpijado v Cerknem, obudili s svečano predstavitvijo zbornika »Vojaki na smučeh«.
Po začetnem prihodu praporščakov veteranskih, domoljubnih in sorodnih organizacij ter pozdravu državni himni, je udeležence pozdravil cerkljanski župan Gašper Uršič, ki je izpostavil pomen partizanskih smučarskih tekem leta 1945 in tedanje delavnice smučarske opreme v Cerknem ter uporabo smuči v bojevanju in gibanju na zahtevnem snežnem terenu.
Njemu je sledil pozdravni nagovor brigadirja Janeza Kavarja, predsednika Združenja vojaških gornikov Slovenije, na predlog katerega so se udeleženci z minuto molka poklonili nedavno preminulemu članu in prijatelju Partizanskih smučin Alešu Gučku. Združenje v okviru svoje dejavnosti, proučevanju bojevanja v gorah in vojaškega smučanja namenja posebno pozornost.
Del njihovih spoznanj in izkušenj so predstavili govorniki na lanskoletnem vojaško strokovnem posvetu “Vojaško smučanje in partizansko Cerkno”, v NATO centru odličnosti za gorsko bojevanje v Poljčah, ob 80-letnici partizanskih smučarskih tekem v Cerknem. O poteku posvetovanja, katerega so v sodelovanju pripravljalnega odbora za obeležitev 80 letnice partizanske olimpijade in 132. bataljona Slovenske vojske, pripravili v Združenja vojaških gornikov Slovenije, so si udeleženci svečanosti ogledali tudi krajši dokumentarni film.
Uspešna izvedba vojaško strokovnega posvetovanja in njegova bogata vsebina sta združenje spodbudila, da prispevke posveta izda tudi v knjižni obliki.
Po uvodnih besedah je urednik zbornika Matija Perko k besedi povabil prisotne avtorje prispevkov: brigadirja Janeza Kavarja, dr. Hermana Berčiča, polkovnika Leona Holca, Milojko Magajne in Marijana Platiše, ki so v svojih nastopih predstavili vsebino svojih prispevkov v zborniku.
Govorni del svečanosti je zaključila dr. Ljubica Jelušič, predsednica Organizacijskega odbora Partizanske smučine_ Cerkno 45, ki je opozorila na pomen ohranjanja spomina na »partizansko olimpijado« v Cerknem, na pomen proučevanja vojskovanja na smučeh ter usposabljanja za bojevanje v težkih gorskih razmerah, kar je z zahtevami ZDA po prevzemu Grenlandije, postalo še kako aktualno. Pozdravila je tudi idejo o vpisu Partizanskih smučin na seznam nesnovne kulturne dediščine Unesca in izrazila prepričanje, da jim bo kljub zahtevnosti in dolgotrajnosti postopka, ki se mora začeti doma, v Sloveniji, z njenim vpisom v Register nesnovne kulturne dediščine, to tudi uspelo.
Svečanost je vodila Damjana Peternelj. Za glasbeno popestritev dogodka je poskrbel učenec idrijske glasbene šole Lan Božič, ki je na pozavno zaigral dve skladbi ob klavirski spremljavi Katarine Menegatti. S primorsko himno Vstajenje Primorske, pa so svečanost zaključili.

V soboto 31.1.2026 je na smučiščih Smučarskega centra Cerkno potekalo 49. spominsko smučarsko tekmovanje “Partizanske smučine – Cerkno 45”. Dogodek ohranja zgodbo o pravi partizanski zimski olimpijadi v takrat okupirani Evropi, ki se je odvijala v tedaj osvobojenem Cerknem in, ki si zasluži, da se uvrsti tudi v svetovno zgodovino smučanja in vojskovanja na smučeh.
Svečana otvoritev prireditve se je ob prisotnosti praporščakov veteranskih in domoljubnih organizacij in dvigom slovenske zastave, pričela s pozdravnimi besedami župana Občine Cerkno Gašperja Uršiča in predsednice Organizacijskega odbora dr. Ljubice Jelušič. V slavnostnem nagovoru pa je udeležencem spregovoril polkovnik Miha Butara, dolgoletni predsednik organizacijskega odbora Partizanskih smučin.
Po simbolni otvoritvi tekmovanj, so se po progi s slovensko zastavo spustili smučarji starodobniki, demonstracijska skupina Edmunda Čibeja Društva Gora s Predmeje ter novaški lok smučarji Turističnega društva Novaki.
Spominskih smučarskih tekem se je udeležilo 279 tekmovalk in tekmovalcev iz vrst veteranov vojne za Slovenijo, članov ZZB za vrednote NOB, članov Zveze Policijskih  veteranskih društev Sever, članov Zveze slovenskih častnikov ter pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske.
V sklopu te spominske prireditve je že v petek 29.1.2026 potekalo smučarsko tekmovanje učencev osnovnih šol iz občin Cerkno, Gorenja Vas, Idrija in Železniki, katerih se je udeležilo 29 tekmovalk in tekmovalcev.
V sklopu Partizanskih smučin je potekalo tudi jubilejno 20. prvenstvo veteranov vojne za Slovenijo v veleslalomu. Na 20. veteranskem prvenstvu v veleslalomu je tekmovalo 76 tekmovalk in tekmovalcev iz 18 Območnih združenj zveze Veteranov vojne za Slovenijo. Tekmovali so ekipno in posamično, v ženski in v treh starostnih moških kategorijah. Vse tekme so potekale na smučarski progi Dolina
V posamičnem tekmovanju so veterani in veteranke po posameznih kategorijah najboljše rezultate dosegli:

Ženske:
1. Bojana Križaj, OZ VVS Idrija Cerkno
2. Boža Torkar, OZVVS Zgornja Gorenjska
3. Istenič Ida, OZ VVS Idrija Cerkno

Možki 1951 in starejši:
1.Boris Jordan, OZ VVS Idrija Cerkno
2.Franc Rabič, OZ VVS Zgornja Gorenjska
3. Štefan Golubič, OZ VVS Sp. Savinjska dolina

Možki od 1952 do 1961:
1. Dušan Seljak, OZ VVS Škofja Loka

2. Miloš Ferk, OZ VVS Zgornja Gorenjska
3. Branko Žurbi, OZ VVS Kamnik Komenda

Možki 1962 in mlajši:
1. Jure Gantar, OZ VVS Idrija Cerkno
2. Blaž Čebulj, OZ VVS Zgornja Gorenjska
3. Miha Pivk, OZ VVS Logatec

V ekipnem tekmovanju 20. prvenstva veteranov vojne za Slovenijo v veleslalomu, je kipa OZ VVS Idrija Cerkno le za eno točko prehitela ekipo OZ VVS Zgornja Gorenjska, ki je bila druga, in za 21 točk ekipo OZ VVS Mežiška dolina, ki je bila tretja. Ekipa OZ VVS Idrija Cerkno je z zmago ponovno, do 21. prvenstva, osvojila tudi prehodni pokal.

Pregled vseh uvrstitev in doseženih rezultatov 20. prvenstva veteranov vojne za Slovenijo v veleslalomu si lahko preberete na naslednji povezavi: Veterani_VSL_2026_rezultati
Svečana razglasitev rezultatov ter podelitev medalj in pokalov je po zaključenih tekmovanjih potekala na terasi pred restavracijo Alpska Perla. Svečanosti so se poleg številnih udeležencev udeležili tudi dr. Ljubica Jelušič, predsednica Organizacijskega odbora prireditve in podpredsednica ZZB za vrednote NOB Slovenije, generalmajor Ladislav Lipič, Jožko Člekovič in Mitja Jankovič, predsednik, podpredsednik in generalni sekreta ZVVS, dr. Tomaž Čas in Anton Pozvek predsednik in sekretar Policijskega veteranskega združenja Sever in kapetan fregate Stanko Dužič član predsedstva Zveze slovenskih častnikov, podpolkovnik Brane Tušar zastopnik poveljnika Poveljstva sil Slovenske vojske in polkovnik Marjan Roženc, poveljnik 6. Teritorialnega polka prostorskih sil Slovenske vojske. Udeležence sta nagovorila dr. Ljubica Jelušič in generalmajor Ladislav Lipič. Temu je sledila razglasitev rezultatov tekmovanj ter podelitev medalj in pokalov najboljšim.
Zaključna svečanost pa se je končala z obeležitvijo 20. prvenstva ZVVS v veleslalomu in s podelitvijo posebnih priznanja ZVVS ekipam Območnih združenj Zveze veteranov vojne za Slovenijo, ki so se največkrat (15 do 20 krat) udeležile veteranskega prvenstva v veleslalomu. Iz rok predsednika Zveze veteranov vojne za Slovenijo Ladislava Lipiča so priznanje prejela:
Zlato priznanje (20 kratna udeležba): OZ VVS Idrija Cerkno, OZ VVS Kranj in OZ VVS Ribnica.
Srebrno priznanje (18 in 19 kratna udeležba): OZ VVS Gornje Posočje iz Tolmina, OZ VVS Logatec, OZ VVS Spodnje Savinske doline, Žalec.
Bronasto priznanje (15 in 16 kratna udeležba): OZ VVS Mežiška dolina iz Raven na Koroškem, OZ VVS Zgornja Gorenjska iz Radovljice, OZ VVS Ajdovščina in Vipava, OZ VVS Kanal in OZ VVS Ruše.
Območnemu združenju veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno, pa je Zveza veteranov vojne za Slovenijo podelila posebno plaketo v zahvalo za iniciativo za izvedbo prvenstva in za sodelovanje pri organizaciji vseh dosedanjih dvajsetih veteranskih prvenstvih v veleslalomu.

Tudi na letošnjih spominskih tekmah je s svojim predstavitvenim šotorom sodelovalo podjetje ELAN.

Cerkno gostoljubno, podobno kot nekoč slovenske partizane, pričakuje udeležence 49. spominske smučarske prireditve Partizanske smučine Cerkno 45, s katero ohranjajo spomin na prve organizirane partizanske smučarske tekme, ki so v jeku druge svetovne vojne, 20. in 21. januarja 1945, potekale v tedaj osvobojenem Cerknem.
Prireditev se je začela z današnjim tekmovanjem najmlajših udeležencev, saj organizatorji ravno nanje želijo prenesti vrednote in sporočila »partizanske olimpijade v Cerknem«.
Na Smučarskem centru Cerkno se je zbralo devetindvajset učenk in učencev iz četrtih in petih razredov osnovnih šol Idrijsko Cerkljanske in sosednje regije, ki so se na smučarski progi Dolina, kljub nekoliko meglenem vremenu, pomerili na tekmovanju v veleslalomu.
Kot poročajo organizatorji je tekmovanje, kljub tekmovalnem vzdušju med udeleženci, potekalo v veselem razpoloženju in je lepo uspelo. Kot vedno so bili tekmovanja najbolj veseli tisti, ki so stopili na zmagovalne stopnice, ter za dosežene rezultate prejeli zaslužene diplome in medalje.
Jutri, v petek, 30. januarja 2026 ob 17,00 uri, vabijo v dvorano Podružnične glasbene šole Cerkno, na svečanost s predstavitvijo zbornika »Vojaki na smučeh«, ki prinaša zapis s posvetovanja »Vojaško smučanje in Partizansko Cerkno«. Zbornik je izdalo Združenje vojaških gornikov Slovenije. Organizatorji obljubljajo zanimiv in pester program prireditve.
V soboto, 31. januarja 2026 ob 9,30 uri, pa vabijo na Smučarski center Cerkno, kjer bo potekalo 49. spominsko smučarsko tekmovanje v veleslalomu. Na tekmovanje se je prijavilo 317 članic in članov ZZB za vrednote NOB Slovenije, Zveze veteranov vojne za Slovenijo, Zveze policijskih veteranskih društev Sever, Zveze slovenskih častnikov ter pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske. Otvoritvena svečanost z dvigom državne zastave se bo pričela ob 9.30 uri. Zaključna slovesnost z razglasitvijo rezultatov ter podelitvijo medalj in pokalov najboljšim, pa bo potekala ob 14, uri. Na tej svečanosti bodo obeležili tudi jubilejno 20. prvenstvo Zveze veteranov vojne za Slovenijo v veleslalomu.

Vljudno vabljeni!

Po letu 2000 je začelo, bodisi zaradi starosti sodelujočih ali zaradi drugih razlogov, število udeležencev na Partizanskih smučinah v Cerknem upadati, kar za nadaljnji potek tekmovanj ni bila dobra napoved. Zato so se leta 2005, na tekmah, ob tekmovalcih iz vrst Zveze borcev za vrednote NOB in pripadnikov Slovenske vojske, na srečanju zbrali tudi veterani vojne za Slovenijo iz Severnoprimorske.
Na Partizanskih smučinah leta 2006 so na prvenstvu poleg veteranov vojne za Slovenijo sodelovali tudi tekmovalci Policijskega veteranskega društva Sever in Zveze slovenskih častnikov.
Vključitev vojnih veteranov 1991 je bila za nadaljnji razvoj Partizanskih smučin prelomna in je spominskim tekmam dala nov zagon. Od tedaj dalje udeležba na spominskih smučarskih tekmah ni bila nikoli več vprašljiva. Na letošnje jubilejno prvenstvo je 17 Območnih združenj  ZVVS prijavilo 85 tekmovalk in tekmovalcev.
V naslednjih letih se je veteransko prvenstvo po udeležbi zelo razmahnilo in dobilo značaj vseslovenskega prvenstva Zveze veteranov vojne za Slovenijo. Prireditev pa je postala srečanje slovenskih bojevnikov vseh generacij.
Letos, ko v okviru 49. Partizanskih smučin poteka jubilejno 20 prvenstvo Zveze veteranov vojne za Slovenijo v veleslalomu, bodo organizatorji ta jubilej tudi skromno obeležili.
Vsem udeležencem letošnjih Partizanskih smučin bodo podarili spominsko priponko posvečeno 20. prvenstvu Zveze veteranov vojne za Slovenijo v veleslalomu.
Na zaključni svečanosti letošnjih Partizanskih smučin, pa bo predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo g. Ladislav Lipič podelil posebna priznanja ZVVS ekipam Območnih združenj Zveze veteranov vojne za Slovenijo, ki so se doslej največkrat (15 do 20 krat) udeležile veteranskega prvenstva v veleslalomu.
Zlato priznanje bodo prejela: OZ VVS Idrija Cerkno, OZ VVS Kranj in OZ VVS Ribnica.
Srebrno priznanje bodo prejela: OZ VVS Gornje Posočje iz Tolmina, OZ VVS Logatec, OZ VVS Spodnje Savinske doline, Žalec.
Bronasto priznanje bodo prejela: OZ VVS Mežiška dolina iz Raven na Koroškem, OZ VVS Zgornja Gorenjska iz Radovljice, OZ VVS Ajdovščina in Vipava, OZ VVS Kanal in OZ VVS Ruše.