Šentviška planota je eden lepših predelov naše soseščine med Idrijsko, Cerkljansko in Tolminsko. Približno pet kvadratnih kilometrov velika, od šeststo do skoraj tisoč metrov nadmorske višine ležeča planota, s približno osemsto prebivalci v več naseljih, skriva vrsto naravnih lepot in različnih zanimivosti. Večinoma poznamo le manjši del od njih.
Zaradi svoje strateške lege je v zgodovini zadnjih treh tisočletij, in tudi med osamosvojitveno vojno leta 1991, večkrat igrala pomembno vlogo tudi v vojaškem smislu.
Zato ni le naključje, da je Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno, v nedeljo 19.4.2026, v svoj program uvrstilo tudi ogled te planote. V obdobju osamosvojitvene vojne leta 1991 sta bili na tem območju z našega vidika pomembni predvsem dve zadevi. Prva je bila barikada na Želinu, ki so jo pripravili in nadzorovali idrijski in cerkljanski teritorialci, druga pa zavzetje skladišča streliva in minskoeksplozivnih sredstev pri vasi Šentviška Gora.
Odločili smo se, da pretežno z avtomobili in deloma peš obiščemo čimveč zanimivih točk.
Začeli smo na Želinu. Stanislav Platiše, poveljnik skupine teritorialcev, ki je 27.6.1991 tu postavila barikado in jo varovala naslednjih deset dni do sklenjenega dokončnega premirja, nam je na kraju samem razložil, kako je to potekalo in s kakšnimi izzivi so se soočali.
Nato smo se s petimi avtomobili zapeljali v vas Police, se sprehodili po ravnici južno od vasi, uživali v razgledu na dolino Idrijce in ugotavljali, katere, sicer iz drugih perspektiv znane, okoliške hribe vidimo. Naš veteranski kolega in zgodovinar Branko Kalan nam je predstavil zanimivosti vaške cerkve iz 16. stoletja ter nekaj še starejših krajevnih zgodb. Številna arheološka nahajališča dokazujejo, da je bila Šentviška planota naseljena že v starejši in mlajši železni dobi in da so se ob začetku našega štetja Rimljani tudi spopadali s staroselci. Z roba planote smo pod seboj videli vzpetino Grad pri Reki, s katere so Rimljani leta 35 p.n.š. pregnali Karne.
Po makadamski bližnjici smo se odpeljali v Gorski vrh in se po stezi povzpeli na zelo razgledni Črvov vrh (974m), s katerega smo lepo videli predvsem Baško grapo, Bohinjsko – Tolminski greben in nekatere druge bližnje vrhove. Za razgled na oddaljenejšo okolico pa bi moralo biti nebo nekoliko jasnejše. Vrh je dobil ime po bližnji, nekdaj mogočni, Črvovi domačiji, od katere smo sedaj lahko videli le še ruševine. V bližini je Bukov gaj, ki so ga člani Turističnega društva Planota uredili pri izviru vode (b’ču ), ki ga je po izročilu našel petler (berač) in skrivnost za dva hleba kruha prodal gospodarju.
Po vrnitvi z vrha smo se odpeljali do obnovljene dvestopetdeset let stare domačije Jerovca, ki je odličen primer uspešne ohranitve nekdanje kmečke arhitekture na tem območju. Prijazno nas je sprejela in pogostila gospa Zorka, ki tam živi in rada odpre vrata ter predstavi domačijo takšnim obiskovalcem, kot smo bili mi.
Po prijetnem pogovoru med starimi in novimi znanci smo najavili svoj prihod Marjanu Oraču, veteranu in nekdanjemu uslužbencu Slovenske vojske, ki občasno domuje na Ponikvah. Pričakal nas je pri cerkvi Marijinega obiskanja nad vasjo. Znana je kot Plečnikova cerkev, saj je znani arhitekt naredil načrte za njeno obnovo po drugi svetovni vojni, v kateri so jo požgali in zaminirali Nemci. Cerkev se po mojstrovi zaslugi res v marsičem razlikuje od drugih.
Marjan nam je povedal veliko zanimivega o cerkvi in njeni zgodovini, nato pa nas je pospremil do vasi Pečine. Tu smo si pri veteranu Bojanu Pisku ogledali njegov vojaški muzej s številnimi različnimi predmeti, predvsem iz prve svetovne vojne. Predmete je večinoma nabral sam na območju Soške fronte.
Zaradi močnejšega dežja smo pripoved o zavzetju skladišča JLA 30.6.1991 pri vasi Šentviška Gora poslušali kar pod streho edinega gostinskega lokala na Planoti, bifeja Pri Veri na Pečinah. Darko Mavrič, ki je bil kot nekdanji član občinskega štaba TO v Idriji, med vojno poslan na Tolminsko, je bil eden od neposrednih akterjev pri pogajanjih s komandirjem voda JLA, ki je varoval skladišče. S primernim pristopom so ga uspeli prepričati, da je prepustil skladišče teritorialcem brez boja. Darko je v zelo doživeti pripovedi predstavil takratna pogajanja in stiske udeležencev, katerih rezultat pa so bila ohranjena življenja in ogromno pridobljenih bojnih sredstev, ki so pomembno izboljšala udarno moč enot TO. Svoje izkušnje iz časa vojne je dodal še Marjan Orač, ki je bil po vojni nekaj časa tudi poveljnik tega skladišča.
Med pogovorom je dež skoraj ponehal in odpeljali smo se proti vasi Šentviška Gora. Ob postanku pred vhodom v skladišče, nekdaj JLA sedaj pa Slovenske vojske, dežnikov nismo več potrebovali.
V središču Šentviške Gore smo se ustavili pred doprsnima kipoma domačega skladatelja Ivana Laharnarja in Jakoba Gallusa Petelina, ki je bil domnevno rojen v tej vasi. Imajo tudi svojo Gallusovo dvorano, ki služi kot osrednji družbeni objekt na Planoti.
Obiskovalca vabijo na ogled še druge zanimivosti vasi, prav tako pa še ostala, doslej še neomenjena naselja Planote: Prapetno brdo (festival Gora Rocka), Zakraj, Polje, Bukovski vrh, Logaršče in Roče. Nekaj posebnega je tudi soteska potoka Kostanjevec, ki ji domačini pravijo Žlebi. Nam pa je čas dopuščal le še ogled zadnjega načrtovanega cilja t.j. približno sto let starega nekdanjega mlina in žage pri izviru Pod skalo, ki se nahaja pod zaselkom Nart blizu vasi Daber. Ohranjena in deloma obnovljena objekta pričata o delavnosti in iznajdljivosti prebivalcev teh krajev.
Po celem dnevu nabiranja novih informacij in spoznanj ob hrani iz nahrbtnika so nam nadvse teknili žlikrofi s pečenko v okrepčevalnici “Pod Korito” v Dolenji Trebuši.
Veliko novega smo izvedeli, veliko pa je ostalo še za prihodnjič.

Tekst: Vladimir Sedej
Foto: Rajko Gnezda