Svečanost v počastitev Dneva državnosti, ki jo je letos v sodelovanju z OZ VVS Idrija Cerkno in OŠ Idrija, pripravilo Policijsko veteransko društvo Sever Severnoprimorske – pododbor Idrija Cerkno, je potekala v torek 24.6.2025 v spominskem parku osamosvojitve Slovenije v Idriji.
Kot slavnostni govornik je nastopil Angel Vidmar, podpredsednik Zveze 
policijskih veteranskih društev Sever in predsednik Policijskega veteranskega društva Sever Severnoprimorske. Njegov nagovor objavljamo v nadaljevanju.
“Dober dan vsem
Spoštovani gospod župan, spoštovana ravnateljica osnovne šole, drage učenke in učenci, soborke in soborci, veteranke in veterani, spoštovani zbrani, gospe in gospodje.
Ko sem razmišljal, kako nagovoriti vse vas danes zbrane sem bil v resni dilemi. Tako različna druščina se nas je zbrala. Od tistih, ki so morebiti rojeni kmalu po drugi svetovni vojni, in so poslušali pričevanja o najhujši svetovni moriji v dvajsetem stoletju, do tistih, ki smo doživljali kot otroci radosti, kasneje tudi tegobe nekdanje skupne države. Nekateri, ki danes učite naše vnuke, ste se rodili v samostojni Sloveniji. Najbolj pomembni pa so ti naši mladi šolarke in šolarji, ki jim je to da živimo v samostojni državi povsem razumljivo. No saj je verjetno tako tudi najbolje.
Kljub vsem temu, pa naj poskušam, kot tisti, ki se je neposredno ukvarjal in bil udeležen pri nastajanju samostojne slovenske države, vsaj malo s preprostimi besedami pojasniti tem našim najmlajšim danes zbranim tu v parku osamosvojitve, zakaj smo tu, zakaj razobešamo simbol naše domovine, zakaj pojemo in se veselimo. Pojemo predvsem tiste pesmi, ki opevajo našo domovino naš dom našo prelepo Slovenijo.
Učne vsebine in učni programi se pri mnogokaterih predmetih lahko dotikajo tudi naše zgodovine. Verjetno spoštovani učitelji in učiteljice to počnete. Nisem pedagog in bog ne daj, da bi se vmešal v šolsko in učiteljsko avtonomijo. A glejte kdaj že je oče slovenskega knjižnega jezika pisal o pomembnosti narodne zavesti, o slovenski identiteti o jeziku in književnosti. Tiste njegove znamenite besede »stati inu obstati«, so se nanašale prav na naš skupni boj v kasnejši zgodovini za narodov obstoj, za obstoj slovenskega jezika, lepe slovenske pesmi, slovenskih običajev in vsega tistega, kar nas kljub naši številčni majhnosti postavlja ob bok vsem velikim narodom.
Prav je, da se zavemo, da za naš obstoj niso zaslužni samo tisti, ki so se upirali z orožjem v rokah. Ja seveda je pomembna tudi vojaška moč. Pogostokrat je pomembna tudi preudarnost, pogum, ki so ga borcem dajali slovenski pisatelji pesniki. General Rudolf Maister ni bil samo vojak, ki je Slovencem obranil velik del Štajerske, bil je pesnik in pisatelj. Spomnimo se naših primorskih tigrovcev, ki so dali svoja mlada življenja za ohranitev slovenske pesmi in slovenske besede. Kako kruto je bilo v teh časih, nas opominja grozovita smrt zborovodja, skladatelja in protifašista Lojzeta Bratuža. Spomnimo se Pinka Tomažiča, ki je leta 1928, ko so se nad Slovenci zgrinjali temni oblaki, zapisal: »Če so nam vzeli svobodo, nam pesmi ne morejo vzet, če več zatirali nas bodo, več bomo morali pet.«
Številni so bili naši pesniki in pisatelji, ki so se pridružili partizanskemu boju v drugi svetovni vojni: France Bevk, Matej Bor, Karel Destovnik Kajuh, Oton Župančič, še bi lahko našteval. Tudi v teh za slovenski narod najtežjih časih so znali in zmogli bodriti slovenski narod s pristno slovensko besedo in pesmijo. Mogoče bi morali razmišljati tudi o tem, čemu so bile namenjene partizanske tiskarne, tudi tiskarna Slovenija v Kanomeljskih grapah.
In v tistem našem času pred osamosvojitveno vojno so bili pogumni tudi v društvu slovenskih pisateljev. Uprli so se skupnim programskim jedrom v šolah. Slovenski pesnik, esejist in prevajalec Tone Pavček je že leta 1989 pogumno stopil pred zbrano množico na Kongresnem trgu v Ljubljani in prebral majniško deklaracijo, ki v prvi točki pravi: želimo živeti v suvereni državi slovenskega naroda
Tudi takrat ni bilo enostavno. Morali smo se z orožjem upreti, da smo si izborili našo samostojnosti. Včasih sicer ne vemo povsem, kaj bi z njo, pa se bomo počasi nanjo le navadili, saj smo še mladi stari komaj 34 let. V veteranskih organizacijah, združenih v skupno koordinacijo domoljubnih in veteranskih organizacij si prizadevamo in opozarjamo na pomembnost miru v svetu.
Dragi učenci in vsi ostali: Prepričani smo, da je mogoče vse spore rešiti na miren način. Prav gotovo tudi v šoli prihaja, do nesoglasij, morebiti celo prepirov med vami učenci vendar se, prosimo vas, vzdržite nasilnih ravnaj, ki bodo razmere še poslabšale.
Zamislimo se vsi skupaj, tudi vi mladi, kaj se danes dogaja v svetu. Koliko vojn divja, koliko ljudi umira. Je res potrebno zaradi bogatenja nekaterih, ki izdelujejo orožje gledati lačne in objokane otroške oči. Prepričan sem, da bi lahko bilo tudi drugače, če bi tisti, ki odločajo o vojni in miru bili sami, ali njihovi bližnji na frontnih črtah.
Pa naj končam bolj optimistično, čeprav samo na papirju, saj v dejanskem svetu ni razlogov za optimizem.
Danes končujete letošnje šolsko leto. Verjamem, da ste bili pri nabiranju znanja uspešni in boste z novo energijo, ki si jo boste nabrali med počitnicami veselo, novim znanjem in novim dogodivščinam naproti, jeseni vstopili v novo šolsko leto.
Jutri praznujemo državni praznik, dan državnosti, ko smo pred 34 leti tudi formalno in pravno razglasili našo samostojnost. Bodimo na to ponosni, saj mnogi narodi niso imeli te sreče.
Bodimo ponosni na našo domovino, ki je naš dom in naše zavetje. Upajmo, da bomo še dolgo , še veliko let lahko praznovali, se veselili in prepevali v miru, ki je za vse nas, najpomembnejša vrednota.
Čestitke vsem vam ob jutrišnjem prazniku. Hvala vam, ker ste mi prisluhnili.
Vse dobro vam želim in vse dobro tudi tebi, moja domovina Slovenija”.