Slovenske veteranske organizacije, ki so članice Svetovne veteranske federacije, so ob mednarodnem dnevu miru, v nedeljo 21. septembra 2025 v središču Ljubljane pripravile Pohod za mir.
Letošnji mednarodni dan miru je zaznamovala vojna v Ukrajini in katastrofalne razmere v Gazi, kjer se dogaja “genocid, uničevanje 
življenj, kakršnemu še nismo bili priča”, kot je v svoji poslanici zapisal Generalni sekretar ZN Antonio Guterres ter pozval, da lahko vsak od nas prispeva k miru.
Prireditev je s svojim nastopom obogatil Orkester slovenske policije, program pa je povezoval Ambrož Kvartič.
Kot osrednji govornik je udeležence nagovoril dr. Uroš Lipušček, novinar in nekdanji dopisnik iz ZDA in Kitajske.
Njegov govor v nadaljevanju objavljamo v celoti.
“Spoštovani,
današnji dan je namenjen premisleku o pomenu miru v našem življenju, pa tudi spodbudi, da vsak posameznik in vsaka skupnost prispeva k svetu brez vojn, nasilja in sovraštva.
Mir ni le odsotnost oboroženih spopadov, temveč tudi prisotnost pravičnosti, spoštovanja človekovih pravic, enakosti in solidarnosti. Brez teh temeljev nobena družba ne more dolgoročno živeti v miru, saj se nasilje in krivice slej ko prej ponovijo. Zato je svetovni dan miru tudi opomin, da mir ni nekaj samoumevnega, ampak rezultat stalnega truda in odgovornosti.
»Mir med ljudmi ni naravno stanje,« je v znamenitem eseju O večnem miru leta 1795 zapisal slavni nemški filozof Immanuel Kant. »Bliže naravnemu je vojno stanje.« Kant je pisal o »zlobnosti človeške narave, ki se očitno kaže v odnosih med ljudstvi«, a je svojo neusmiljeno analizo vendarle končal z upajočim sporočilom: »Za vzpostavitev miru si je treba prizadevati.«
V zgodovini smo poznali več obdobij miru, ki so jih poimenovali z latinsko besedo Pax: Pax Romana je trajal približno 200 let, Pax Mongolica okoli 100 let, Pax Britannica tudi približno 100 let, sedanji Pax Americana pa je star približno 80 let in je v zatonu. Vsa dosedanja obdobja miru so temeljila na prevladi oziroma hegemoniji ene velike sile.
Nov univerzalni mir pa bo moral biti prvič v zgodovini utemeljen na večpolarnosti. Imenujmo ga Pax Multipolaris, v katerem bodo morale imeti enakopravno mesto tudi države svetovnega juga, ki postajajo gospodarsko, finančno, tehnološko in vojaško najmanj enako močne kot razvite države zahodnega kapitalističnega sveta. V tem sistemu, ki šele nastaja bo imela vodilno mesto LR Kitajska, sledila pa ji bo Indija.
Paradoks današnjega časa je, da so bili mednarodni odnosi v času hladne vojne bolj stabilni kot danes. Po njenem koncu so kronisti našteli kar 251 vojaških intervencij in vojn. V večino vojaških posegov so bile vpletene ZDA, vodilna sila današnjega sveta. Svetovni mir je zato v največji meri odvisen od tega, ali se bodo ameriške politične elite sprijaznile z multipolarnostjo.
Vojna v Ukrajini in še posebej genocid v Gazi, ki ga Trumpova administracija odkrito podpira, potrjujeta, da se ZDA ne želijo odpovedati svetovni prevladi oziroma svetu, v katerem so imele s pomočjo zaveznikov – med katerimi je tudi EU skupaj z našo malo Slovenijo – prevladujoč vpliv. Vojna v Ukrajini je v končni posledici vojna za naravna bogastva. Kdor jih bo nadzoroval, bo – kot je ugotovil že slavni britanski geostrateg Halford Mackinder v začetku 20. stoletja – imel vodilno svetovno vlogo. Podobno je tudi z genocidom v Gazi: veliki Izrael, utemeljen na prevladi ekstremnega cionizma, naj bi ZDA zagotovil nadzor nad najpomembnejšimi naftnimi viri na svetu. To bi jim omogočilo, da se posvetijo Kitajski, edini državi, ki lahko ogrozi ameriški globalni monopol.
Kitajski voditelji poudarjajo – to je med drugim večkrat ponovil tudi kitajski zunanji minister Wang Ji, med nedavnim obiskom v Ljubljani –, da Kitajska nima namena rušiti sedanjega mednarodnega sistema, ki ji je med drugim omogočil nesluten razvoj. Prizadeva pa si za bolj enakopravne mednarodne odnose. Ne pozabimo: Kitajska je bila več tisočletij, vse do vzpona kolonializma, vodilna svetovna gospodarska sila. Danes se s svojo močjo vrača na mesto, ki ga je zasedala skozi zgodovino. Zahod bo moral pristati na novo, bolj demokratično svetovno ureditev.
Imperiji so doslej propadali predvsem v vojnah. Tokrat pa se zaradi obstoja jedrskega orožja prvič soočamo z nevarnostjo, da bi atomski spopad ogrozil obstoj naše civilizacije in človeštva kot takega. To nevarnost moramo preprečiti s skupnimi močmi. Sedanji globalni politični in gospodarski ustroj poka po vseh šivih. Najbolj dramatično to dokazuje dejstvo, da Organizacija združenih narodov, kot najpomembnejša univerzalna organizacija na svetu, hodi po poti Društva narodov. Vemo, kako se je končala ta pot – z drugo svetovno vojno.
Evropska unija, v kateri živimo, je bila ustanovljena kot mirovni projekt. Danes pa postajajo evropski politiki tako na zahodu kot na vzhodu, vse bolj militantni. To potrjujejo na primer sklepi Evropske komisije, ki si jemlje pristojnosti, ki jih po Lizbonski pogodbi nima. Novi evropski mir naj bi po njeni zamisli temeljil predvsem na vojaški sili. V EU se žal vrača duh militarizma, ki je že povzročil dve svetovni vojni. Namesto da bi 850 milijard evrov, namenjenih za vojaške izdatke, uporabili za civilne projekte, nas bodo prisilili, da kupujemo orožje. Če bomo v ta namen res porabili kar 5 % novo ustvarjene vrednosti, bo Evropa postala celina revnih ljudi. Sedanji evropski politiki nas vodijo v slepo ulico in v propad.
Mir v Evropi ne more temeljiti na novem militarizmu niti zvezi NATO ampak na novi mednarodni varnostni strukturi, ki bo zagotavljala varnost vsem državam, tudi najmanjšim. Te so danes, tudi zaradi genocida v Gazi, ki je precedenčnega pomena najbolj ogrožene.
Ustanovna listina NATO temelji na ustanovni listini OZN, vendar jo v praksi nenehno krši. NATO je postal agresivna organizacija z globalnimi cilji, ki je bila doslej vpletena v vrsto napadalnih vojn, na kar naši vodilni politiki pozabljajo. Vojne so zlo, na žalost pa tudi med nami živijo politiki, ki menijo, da so vojne koristne.
Slovenija je kot majhna država življenjsko zainteresirana za obstoj in napredek Evropske unije, kot demokratične tvorbe. A žal se ta vse bolj spreminja v avtoritarno, napol vojaško organizacijo. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen v nedavnem govoru o stanju unije ni govorila o miru miru, ampak temveč je poudarila predvsem militarizacijo. Posredno je napovedala tudi zaostritev cenzure medijev. Tega mi, državljani Evrope, ki na naše politične elite na žalost nimamo posebnega vpliva, še posebej mirovniki, nikakor ne smemo dopustiti. V zvezi s tem naj poudarim, da naši osrednji meri ne samo zapostavljajo mirovnike ampak jih sistematično ignorirajo,
Svetovni dan miru je priložnost, da premislimo, ali bo mir ostal le krhko premirje, ki se konča ob prvem močnejšem vetru, ali pa bo postal trajna sestavina mednarodnega življenja.
Vse ljudi, predvsem pa vodilne državnike, pozivam, da zatremo demone, ki jih nosimo v svojih genih že od prazgodovine, in se odločimo za sodelovanje, prijateljstvo in mir. K temu nas zavezuje tudi slovenska ustava. Mir je danes najbolj dragocena dobrina, ki je nad vsemi ideologijami. Gre za vprašanje, ali tudi glede na vse večjo podnebno krizo kot človeštvo preživeli ali ne. Doslej še nobena civilizacija ni prestala te preizkušnje. Bodimo prvi!”