Člani Območnega združenja borcev za vrednote NOB Idrija – Cerkno, Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno in Območnega združenja slovenskih častnikov Idrija – Cerkno smo v sodelovanju z nekaterimi krajani, v nedeljo 26.10.2025, že peto leto zapored pripravili pohod po Idrijskih Krnicah. Ta je vsebinsko povezan s praznikoma, ki sta aktualna v teh dneh – dnevom spomina na mrtve in dnevom suverenosti. Člani lovske družine Jelenk Spodnja Idrija pa so nam omogočili svečan in prijeten zaključek pohoda v njihovi koči.
Dan spomina na mrtve je priložnost za obisk obeležij, ki pričajo o žrtvah, tudi civilnih, v boju proti okupatorjem v času druge svetovne vojne.
V tej in tudi v osamosvojitveni vojni leta 1991, ki se je pri nas končala brez žrtev, so prebivalci teh krajev in tisti, ki jih je na to območje zanesla bojna pot, prispevali svoj delež h končnemu cilju – suverenosti Slovenije, ki jo od leta 2014 obeležujemo z državnim praznikom na dan 25. oktobra. Zato je ta praznik upravičeno tudi njihov.
Dvaindvajset pohodnikov je prehodilo dobrih deset kilometrov dolgo pot. Nekaj več kot polovica jih je bilo tu prvič.
Prilagodili smo se vremenskim napovedim, ki so za prvi del dneva večinoma obetale delno oblačno vreme, za popoldne pa dež. Zjutraj smo opravili daljši krog od Cesarja, mimo Hladnika, Rjavca in Rupe do spomenika na Rajdi in se nato čez Kal, mimo Sedeja, čez Grič in vrnili do parkiranih avtomobilov. Proti severu so se nam odpirali lepi pogledi na jesensko pisano obarvano in s soncem obsijano hribovje nad Idrijco in njenimi pritoki. Vrhovi bohinjskih gora nad Baško grapo pa so že bili rahlo zakriti. Močnejša oblačnost, ki je pritiskala z juga, je opozarjala, da velja malo pohiteti. Vzpon od lovske koče na Jelenk prihranili za konec in ga zaradi popoldanskega dežja tudi malo skrajšali.
Ob poti smo se seznanili z nekaterimi dogodki in pričevanji iz zgodovine teh krajev.
Tokrat se nismo spustili do Pekla in Kogeja, kot prejšnja leta, položili pa smo sveče in nageljne na ostalih sedem obeležij. Ta spominjajo na žrtve okupatorja med drugo svetovno vojno, obenem pa tudi na humanost in pomoč, ki so jo domačini izkazovali ranjenim partizanom, ki so se zdravili v Sanitetni postaji št. 2 za Slovensko Primorje, kasneje pa v Okrevališču št. 2. Bolnice Pavla.
Pri Hladniku smo se poklonili tudi spominu na Janeza Kenda. Prejšnja leta nam je pripovedoval svoje spomine na krute dogodke med vojno, letošnjega aprila pa nas je zapustil za vedno.
Od središča Krnic preko Kala do lovske koče smo prehodili tudi del območja, na katerem so se med osamosvojitveno vojno od 4. do 20. julija leta 1991 zadrževale enote teritorialne obrambe občine Idrija v pripravljenosti, da bi bojno delovale v primeru prodora nasprotnika na to ozemlje. K sreči se je vojna zaključila hitro in pri nas brez žrtev. Zato lahko sedaj obujamo le lepe spomine na obdobje, ki smo ga preživeli sicer v negotovosti in napetosti, ampak tudi v tovariškem vzdušju in prijaznih odnosih z domačini.
V zadnjem delu pohoda smo se srečali s ostanki vojaških objektov v Pancali in si ogledali podzemno skladišče streliva na Griču. Vse to so, podobno kot tudi okoli vrha Jelenka, pred drugo svetovno vojno, v času rapalske meje, zgradili Italijani. Tu so postavili topove, usmerjene proti takratni kraljevini Jugoslaviji.
Na celi poti smo lahko z zadovoljstvom ugotavljali, da vas živi, gospodarsko napreduje in se pomlajuje, da je lepo urejena in da postaja vedno bolj znana po svojih posebnih izdelkih in storitvah. Kolikor smo na poti srečali krajanov, so nas vsi lepo sprejeli.
V lovski koči so nas prijatelji lovci in veterani pričakali s toplim zavetjem in okrepčilom, za kar se jim najlepše zahvaljujemo. Pozdravit nas je prišel tudi predsednik krajevne skupnosti Krnice – Masore Sebastjan Kavčič.
Tako smo lahko še nekaj časa ostali ob svečanem in prijetnem druženju.
Osrednji del tega je bil nagovor Jurija Kavčiča, predsednika Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno.
V povezavi z nedavnim praznovanjem dneva suverenosti je podal zgodovinski prikaz poti do suverenosti slovenske države, ki se je zaključila z odhodom zadnjega vojaka JLA s slovenskega ozemlja 25.10.1991.
Opozoril pa je na sodobna dogajanja v svetu, ki ogrožajo suverenost številnih držav, lahko tudi naše. Nenasitni kapital, veliki orožarski trusti, ki obvladujejo politiko in celotno demokracijo, povzroča prisvajanje tujih ozemelj in bogastev tako z vojaško, kot tudi s finančno močjo. Zaključil je z mislijo:
»Zato naj nas dan suverenosti ne opozarja samo na to, da imamo lastno državo , ampak tudi na spoštovanje demokracije, človekovih pravic in svoboščin ter človečnosti, kar je cilj vsake dejanske suverenosti in na to, da jo moramo, v sedanjem globaliziranem svetu, negovati še bolj zavzeto, kot smo jo varovali kadar koli prej v naši burni zgodovini.«
V povzetku tega, kar smo videli in slišali med pohodom, je Vlado Sedej poudaril pomen prispevka prebivalcev teh krajev k doseganju suverenosti Slovenije. Ohranili so slovenstvo v času pod italijansko okupacijo, podpirali so in se žrtvovali za narodnoosvobodilni boj med drugo svetovno vojno ter pomagali pripadnikom teritorialne obrambe med osamosvojitveno vojno. V zadnjem času pa zgledno skrbijo za razvoj vasi, ohranitev skupnosti in med sosedske pomoči. Zato jim gre zahvala in poklon kot pravim domoljubom, tako kot tudi tistim, ki jih je sem zanesla bojna pot z namenom osvoboditve domovine in zagotovitve samostojnosti ter suverenosti Slovenije.
Razšli smo se z občutkom, da smo preživeli lep dan, poln novih spoznanj in tudi izzivov za razmisleke. Tudi o tem, kaj bi se človeštvo lahko naučilo iz zgodovine, a se ne.
Tudi tokrat smo bili enotnega mnenja, da bomo pohod v takšni ali podobni obliki ponovili. Prihodnje leto že šestič.

Tekst: Vlado Sedej
Fotografije: Marta Jordan in Rajko Gnezda