OZ VVS Idrija Cerkno je v soboto 23.9.2024 na Vojskem pripravilo tradicionalno srečanje vojnih veteranov in njihovih svojcev ter jubilejno 20. strelsko tekmovanje z MK puško, in voden »pohod po poteh enot TO Idrija« po Vojskarski planoti.
Jubilejnega strelskega tekmovanja z malokalibrsko puško, ki je potekalo na odprtem strelišču v Rovtarjevem vrhu, se je udeležilo 48 strelk in strelcev iz 12 območnih združenj in strelskih društev. Tehnična ekipa, ki jo je, tako kot vsa leta doslej vodil Jože Erjavec je dobro pripravila strelišče. Prav Jožetu gre zahvala, da se je to tekmovanje uveljavilo tudi v širšem prostoru in letos doživelo že svojo 20 izvedbo. Vodstvo tekmovanja, pa je pod taktirko Iva Baniča izpeljalo lepo tekmovanje.
Kot se za tekmovanje spodobi, so sodniki po končani tekmi prešteli zadetke. Vodja tekmovanja Ivo Banič pa je na zaključni svečanosti razglasil dosežene rezultate.
Med ekipami je bila najboljša ekipa OZ VVS Kamnik – Komenda, druga je bila ekipa PVD Sever Logatec3, tretja pa je bila ekipa PVD Sever Logatec 1.
V posamični konkurenci članic in članov veteranskih organizacij je bila med strelkami najboljša Martina Šmitek iz OZ VVS Zgornja Gorenjska, sledili pa sta ji Dragica Vončina PVD Sever Tolmin2 in Marta Jordan iz OZ VVS Idrija Cerkno.
Med strelci pa je bil najboljši Zdravko Vrankar iz OZ VVS Kamnik Komenda1, drugi je bil Marjan Pavlič iz OZ VVS Kamnik Komenda1, tretji pa Dragan Petkovšek iz PVD Sever Logatec1.
V posamični konkurenci nečlanic in nečlanov veteranskih organizacij je bila najboljša Tjaša Burvrljca, sledita pa ji Martin Bavcon in Andrej Gorjub.
Vse rezultate si lahko preberete v tabeli REZULTATI VSI, Vojsko 21.9.2024
Medtem, se je skupina osemnajstih pohodnikov sprehodila po enem lepših predelov Vojskarske planote. Z osebnimi avtomobili so se zapeljali do partizanskega grobišča na Vojščici, od tam pa so deloma po stezah in deloma po brezpotjih obiskali nekaj najvišjih vrhov Vojskarske planote Planinico, Maslinco in Hudournik. Na poti so uživali v razgledih z nekaterih točk ter se seznanili z delom zgodovine tega območja.
Poleg seznanitve z delovanjem zbirnega centra za prebegle vojake JLA na Vojskem leta 1991 in delovanjem drugih enot TO v okolici, čemur je srečanje posvečeno, je bila pozornost posvečena tudi bojem v zadnji sovražnikovi ofenzivi leta 1945, ki so potekali ravno v krajih.
Po uvodnem pozdravu predsednika Jurija Kavčiča je na zaključni svečanosti pri Lovski koči navzoče kot slavnostni govornik nagovoril Milan Božič, ki je bil v času osamosvojitvene vojne predsednik Izvršnega sveta skupščine takratne občine Idrija. Obudil je svoje spomine na delovanje civilnih struktur v tistem času in na sodelovanje z oboroženimi silami. Spomnil se je tudi vtisov ob obisku zbirnega centra na Vojskem, posebej pa še velike enotnosti in pripravljenosti za sodelovanje pri obrambi samostojnosti nove države Slovenije. Izrazil je željo, da bi tudi v prihodnje znali stopiti skupaj in da bi te pozitivne izkušnje v večji meri prenašali na mlade.
Po okrepčilu je Vlado Sedej v povezavi z vsebino pohoda, ki ga je vodil, predstavil nekaj najpomembnejših dogodkov iz vojaške zgodovine Vojskega, zlasti dogajanje v zadnji sovražni ofenzivi konec marca in v začetku aprila 1945. Posebej je izpostavil pomen dejstva, da je proti koncu 2. svetovne vojne IX. korpus, kljub velikim žrtvam tudi na Vojskem in okolici, uspel obstati na ozemlju Primorske in v zadnjih dneh vojne iz nje izgnati okupatorja. Brez tega po vojni Primorska ne bi bil priključena Jugoslaviji in brez tega tudi ne bi mogla biti sedaj del samostojne Slovenije.
Predstavil je tudi avtobiografsko knjigo Feliksa Srečka Kobala, rojaka in veterana vojne za Slovenijo. V njej je ob svoji 80. letnici s pomočjo svoje družine zapisal svoje spomine in izkušnje iz trdega življenja, ki si zaslužijo, da jih spoznajo tudi mlajši rodovi. V knjigi se odraža tudi zgodovina Vojskega in njenih prebivalcev v zadnjih sto letih, zaznamovana s težkimi pogoji življenje na tej planoti in s krutostmi druge svetovne vojne.

V. Sedej, M. Platiše, foto: R. Gnezda, E. Gerbec, H. Kavčič

Na svečanosti ob odkritju spominskega obeležja cestni barikadi s katero so pripadniki Jurišnega odreda Teritorialne obrambe Idrija ob podpori domačinov leta 1991 branili samostojno Slovenijo, ki je potekala v nedeljo 15.9.2024 v Govejku, je udeležencem o delovanju bojne skupine, ki je varovala barikado in nadzirala promet, govoril Janez Pivk takratni poveljnik te bojne skupine.
Njegov nagovor v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Spoštovani nekdanji soborci, spoštovani udeleženci današnje svečanosti!
Vesel sem, da danes na kraju, kjer smo v osamosvojitveni vojni leta 1991 imeli cestno barikado, danes odkrivamo spominsko obeležje. Za to dejanje se v imenu vseh teritorialcev, ki smo opravljali bojne naloge na tej barikadi, Območnemu združenju veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno lepo zahvaljujem.
Bil je 26. junij 1991. Že tega dne sem iz Občinskega štaba Teritorialne obrambe Idrija dobil ukaz, naj bom doma in naj razen v službo ne grem nikamor. Naslednji dan sem odšel v službo in še preden sem se preoblekel, sem dobil ukaz, naj se javim na Občinskem štabu TO Idrija. Takoj ko sem prišel, mi je operativni oficir Edi Golob naročil, naj grem v gasilski dom v Spodnji Idriji, v katerem je bilo skrivno skladišče in tam pregledam neko orožje ter ugotovim njegov namen. Ugotovil sem, da je šlo za protioklepno orožje Zolja.
Takrat smo že vedeli, da so tanki JLA zapustili vojašnice. Stotnik Golob mi je ukazal, naj odhitim domov in se vrnem v popolni vojaški opremi. Pred tem pa naj napišem spisek vojakov, s katerimi bomo odšli na neko barikado. V naslednjih dneh, ko sem bil s skupino v Govejku, je preostalemu delu voda poveljeval moj namestnik Vinko Sedej.
Ko sem 27. junija 1991 prišel opremljen na OŠTO, so me ta že čakali fantje, prav tako v polni vojaški opremi. Dobili smo nalogo, naj po prevzemu orožja gremo na barikado v Govejk. Vsak med nami je dobil avtomat Kalašnikov in 150 kosov streliva. V tem času smo dobili tudi vozilo Lada, in sicer iz podjetja Zidgrad.
Pri dodelitvi pravega bojnega streliva sem se zavedal, da to ne bo vaja, ampak da gre zares. Ne bom podrobno opisoval občutkov, ki sem jih takrat doživel. Spraševal sem se, če bom to vojno preživel in, če bom še videl svojo družino, če se vendarle vrnem.
V Govejk smo prišli okrog 16. ure. Takoj po prihodu sem si ogledal teren in ukazal premik tovornjakov, namenjenih za barikado, iz Osojnice v Govejk. En tovornjak, naložen s peskom, je bil od podjetja Zidgrad, drugi, naložen s hlodi, pa od podjetja Avtoprevoz. O premiku vozil sem obvestil tudi OŠTO Idrija in pristojne seznanil z razlogi za to odločitev. Nato smo si uredili bivališče in razporedili stražo. Takoj smo začeli delati in stekel je nadzor prometa. Drugi dan nam je, žal že pokojni, gospod Darko Kavčič odstopil svojo staro hišo, tik ob cesti Idrija–Žiri. V njej smo si lepo in znosno uredili prostore za bivanje in opravljanje nalog. Isti dan sem se povezal tudi s Krajevno skupnostjo Ledine, z žal že pokojnim gospodom Antonom Šifrerjem, ter z Lovsko družino Dole. Ker takrat v oddelku, ki sem mu poveljeval, ni bilo dovolj vojakov, sem se z lovsko družino dogovoril, da bodo na okoliške poti in cesto Vrsnik–Žirovnica pazili lovci in mi o morebitnih dogodkih poročali. Moj oddelek se je moral v celoti posvetiti cesti Idrija–Žiri in okolici.
Poskrbeti je bilo potrebno tudi za prehrano. Možnost prehranjevanja sem uredil na dveh domačijah, in sicer na domačiji Horvat in na kmetiji pri Špičku (Fortuna). Na vsaki se je prehranjevala polovica vojakov. Za malico in kakšen dodaten obrok pa sem se dogovoril v trgovini v zadružnem domu, ki jo je vodila gospa Cilka Kavčič. Povedati pa moram, da so nas na večerni obrok vabili skoraj vsi krajani Govejka in Vrsnika. Sloga je bila na najvišji ravni. Ob tej priložnosti se krajanom v svojem imenu iskreno zahvaljujem za pomoč in delitev usode z nami.
Nadaljnji dnevi so bili v znamenju akcij pri nadzoru vozil in prometa. Nekatere izmed njih so bile tudi vroče, posebno takrat, ko smo ustavili kakega zveznega policista ali oficirja JLA. V tem času smo ustavili tudi avto, v katerem so bili trije gojenci letalske akademije iz Zadra, ki so pobegnili iz vojašnice in se na različne načine prebili do nas. Kar odleglo jim je, ker so prišli v naše roke. Danes se ne spominjam, ali sem jih povezal s OŠTO ali Policijsko postajo Žiri. Vem le to, da so se srečno vrnili domov na Štajersko.
Po nekaj dneh se je številčno stanje posadke povečalo, saj se je moja skupina 30. junija okrepila s štirimi vojaki iz pionirskega oddelka našega odreda. Dobili pa tudi še nekaj dodatnega orožja in dovolj streliva.
Spremljali pa smo tudi dogajanje v širši okolici. Ponoči smo slišali tudi močno eksplozijo, vendar takrat še nismo vedeli, da je šlo za eksplozijo skladišča streliva v Črnem Vrhu. V noči 2. julija ob 2.15 smo na nebu videli močno svetleča telesa v smeri Vrhnike in drugi dan izvedeli, da je bil to napad na radarsko postajo na Vrhniki.
Iz Govejka smo se vrnili 7. julija 1991. V matično enoto 120. jurišni odred sem se vrnil 14. julija, in sicer na Jelenk. Po enem dnevu sem odšel na poveljstvo v Črni Vrh, kjer sem se končno srečal s preostalim vodom, ki ga je po položajih pri Cencu in na Brkovniku razporedil moj namestnik Vinko Sedej.
Šestnajstega julija sva opravila primopredajo in še isti dan sem z vojaškim vozilom TAM opravil pregled položajev. Zvečer sem se vrnil v Hotel Bor, kjer sem bil tudi sam nastanjen. Po ogledu razstreljenega vojaškega skladišča orožja in vsakodnevnih obhodih svojih položajev smo se 20. julija 1991 vrnili v Spodnjo Idrijo, v Slovenijales, kjer so nas tudi fotografirali, popoldne pa na jašek Borba, kjer smo se razdolžili. Za nas je bilo vojne konec.

Osrednji dogodek, ki naj izpričuje spomin na delovanje in povezanost pripadnikov Teritorialne obrambe Idrija in domačinov na Ledinski planoti v času osamosvojitvene vojne, se je v nedeljo 15.9.2024 odvil v Govejku.
Tu so svečano odkrili spominsko obeležje cestni barikadi s katero so pripadniki Jurišnega odreda Teritorialne obrambe Idrija ob podpori domačinov leta 1991 branili samostojno Slovenijo.

Obeležje je obenem tudi izraz spoštovanja in zahvale vsem tedanjim pripadnikom Teritorialne obrambe Idrija, še zlasti pa: Janezu Pivk, Hubertu Kavčič, Dragu Fašink, Branku Česnik, Stojanu Lapajne, Vinku Jereb, Stanku Močnik, Ludviku Bončina in Francu Miljevec , ki so kot pripadniki bojne skupine 120. jurišnega odreda Teritorialne obrambe Idrija, varovali barikado in nadzirali promet na komunikaciji Idrija – Žiri, ter Marjanu Gnezda, Marjanu Klavžar, Ivanu Poljanec, Darku Gnezda in Brunu Pavšič, ki so kot šoferji Avtoprevoza in Zidgrada skrbeli za tovornjake, ki so bili uporabljeni za cestno barikado.
Spominsko obeležje v obliki tetraedra, ki je med osamosvojitveno vojno služil kot cestna ovira pri prehodu tankov in tovornjakov JLA, danes simbolizira hrabrost, upor in odločnost slovenskega naroda, da ubrani svojo komaj nastalo samostojno državo.
Obeležje je ob podpori Občine Idrija in lokalnih donatorjev, zlasti podjetja Kaskader d.o.o. iz Idrije, postavilo Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno.

Svečanemu odkritju je prisostvovalo številno občinstvo. Med njim so bili tudi Marjan Šarca poslanca v Evropskem parlamentu in nekdanji Minister za Obrambo RS, Andrej Poglajen in Franc Medic, poslanca v Državnem zboru, general Ladislav Lipič in dr. Tomaž Čas, predsednika krovnih veteranskih organizacij Slovenije, nekdanji poslanec Samo Bevk, predstavniki območnih veteranskih in domoljubnih organizacij, nekdanji teritorialci, vojni veterani in številni domačini.
Navzoče sta uvodoma pozdravila Jurij Kavčič, predsednik Območnega veteranskega združenja in Tomaž Kavčič podžupan Občine Idrija.

O delovanju bojne skupine, ki je varovala barikado in izvajala nadzor nad prometom na cesti Žiri – Idrija, pa je spregovoril takratni poveljnik enote Janez Pivk.
Navzoče je pozdravil tudi Ladislav Lipič predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo.

Kot slavnostni govornik pa je navzoče nagovoril Marjan Šarec, poslanec v Evropskem parlamentu, ki je med drugim poudaril, da so teritorialci in takratni miličniki dali vse od sebe, da so nam priborili samostojno in neodvisno državo. Pa vendarle je osamosvojitev last celotnega naroda. Vojska ki nima podpore v narodu, vojska ki nima podpore v vaseh, ki se nima kje odpočiti in se kje najesta, ta vojska ne more biti uspešna. Leta 1991 je cel narod dihal z našo vojsko in Milico. Zato smo lahko danes še kako ponosni, smemo slaviti in smo lahko priča odkritju takih spomenikov. V zaključku svojega nagovora pa je vsem prisotnim čestital za državni praznik dan priključitve Primorske k matični domovini.
Spominsko obeležje sta odkrila domačinka Cilka Kavčič, katere domačija je takrat nudila namestitev teritorialcem, ki so varovali barikado in Janez Pivk, ki je poveljeval tej bojni skupini.

V doživetem kulturnem programu so nastopili učenci Podružnične šole Ledine. Program pa je pripravila in povezovala tedanja vodja šole Ivica Šemrov.
V zaključnem delu pa so Lovski družini Dole in šoferjem tovornjakov, ki so bili v cestni barikadi, za sodelovanje in pomoč pri izvajanju nalog v času vojne za osamosvojitev Slovenije v juniju in juliju 1991, podelili posebne zahvalne listine.

Na srečanju nekdanjih pripadnikov 139. diverzantskega odreda Teritorialne obrambe Idrija, vojnih veteranov in domačinov, ki je v nedeljo 15.9.2024 potekalo v Ledinah, je udeležencem o delovanju odreda, njegovi namestitvi in zaledni oskrbi spregovoril tudi Marjan Brus – Maro nekdanji pomočnik poveljnika 139. diverzantskega odreda za zaledje.
Njegov nagovor v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Lepo pozdravljeni vsi prisotni,
Ja po več kot 30 leti smo se dobili tukaj v Ledinah, da bi se poskušali spomniti kako je bilo takrat med osamosvojitveno vojno 1991. Naš Diverzantski odred (Div Od) je bil na več lokacijah od dijaškega doma v Idriji, zaklonišča na Avtoprevozu, potem pa se je preselil v Ledine in je bil nastanjen tukaj v osnovni šoli in na kmetiji Mali Srnačan.
Kako sem jaz doživljal vse to oziroma kako se je začelo. Živo se spominjam, kako sva se z komandirjem I. skupine I. voda Klemenčič Nikom 26.7.1991 pogovarjala na balinišču na Prejnuti v Idriji kako se bo ta razglasitev neodvisnosti končala. Vprašal me je ali misliš, da nas bodo vpoklicali ? Pa ja ne, sem odgovoril.
Ravno to se je naslednji dan zgodilo. Vpoklicanih nas je bilo 10 pripadnikov ( poveljstvo, komandirji vodov ter nekaj pripadnikov I. voda, ki so delali v Rudniku živega srebra in jim je bilo rokovanje z MES bolj domače. Že isti dan v popoldanskem času smo se Lužnik A. , Klemenčič N., Kokalj S. in jaz odpravili v skladišče eksploziva v rudnik.
Istega dne popoldan in naslednji dan je Diverzantski Odred za miniranje že pripravil cesto Idrija-Tolmin na Želinu in cesto Idrija – Godovič v Zali. Priprava na miniranje je zgledala tako: cca 6 protitankovskih min smo zakopali v dva kamiona peska, ki so ga po predhodnem dogovoru pripeljali na mesto predvideno za miniranje. Pesek so stresli na zunanji vozni pas, tako da je bila cesta po enem pasu še vedno prevozna. Vžig je bil električni. Mreža je bila napeljana iz primerno oddaljenega zaklonišča do zasutih min.
Edina prometnica, ki ni bila minirana je bil odsek ceste Idrija-Gore na Kovačevem rovtu. Prevladalo je mnenje, da se ta cesta ne minira, ker bi bila zaradi svoje ozkosti neprevozna. Seveda je bilo vse pripravljeno in cesta bi bila lahko v primeru nuje v hipu minirana.
Spomnim sem kako sem prišel v Ledine. Po ukazu, da se moramo premakniti v rajon Ledin, da zavarujem predel pred morebitnim helikopterskim desantom, saj je JLA to planoto v preteklosti uporabljala za urjenje helikopterskega desanta.
Imel sem srečo, da se že od prej poznal lovskega prijatelja Pregelj Boruta, njegovo mamo Sonjo upokojeno učiteljico in ostale člane družine, da sem lahko z njihovo pomočjo začel načrtovati našo nastanitev in vse potrebno.
Bilo je popoldan, ko sem iskal učiteljico Ivico Šemrov po okolici Ledin kjer je skupaj z drugimi ženskami grabila seno. Vprašal sem jo, če bi se lahko nastanili v osnovni šoli. Ja tu smo se nastanili poveljstvo in dva voda tretji vod pa je bil nastanjen na kmetiji »Mali Srnačan«.
Naša naloga je bila izvajanje straže na Razpotju, na vrhu hriba nad osnovno šolo ter priprava tehničnih preprek desanta.
V spominu mi je ostal dogodek, ki človeku da misliti, sedaj gre pa zares. Ko so tanki zapustili kasarno na Vrhniki se je iz našega Div Od formirala skupina diverzantov se ustrezno oborožila s protioklepno oborožitvijo (Zolje), da bi se odpravila na vrhniški klanec na pomoč Logaškim teritorialcem. Fantje so bili pred poveljstvom občinskega štaba na Kosovelovi ulici v Idriji postrojeni, dobivali navodila in se pripravljali na odhod. Takrat namestnik komandanta Tušar Tomaž stopil do mene in si snel z vratu verižico ter mi jo da rekoč, če se mi kaj zgodi te prosim, da jo oddaš mojim domačim. Takrat se človek zave, da gre pa za res. Kolono tankov so Logatčani pred našim prihodom že sami zaustavili mi pa smo preventivno postavili dve zasedi v Zali. Kar slišal si, da nekdo prihaja pa čeprav so vejice pokale le pod nogami divjadi.
Omeniti moram še nizki prelet Mig-a nad osnovno šolo Ledine proti koncu vojne. Torej je tudi naš sovražnik vedel, da se na tem območju nekaj dogaja, če ne bi bilo preleta.
Iz Ledin smo dnevno odhajali v Idrijo po razna navodila komandant Telič in namestnik Tušar. Jaz pa sem po svoji dolžnosti nabavljal prehranske sestavine, da je lahko naš kuhar – vaš pokojni sokrajan Jereb Valter kuhal na poljski kuhinji pred šolo. Tudi dnevne časopise smo brali, da smo bili na tekočem kaj se dogaja.
Bili smo ena izmed enot, ki je bila zelo dobro opremljena saj smo dnevno menjavali orožje iz skladišča pri jašku Kajzer glede na to kako so ga oni dobivali iz skladišča iz Šentviške gore.
Od minskoeksplozivnih sredstev (MES) smo uporabljali za strelivo: kamniktit, trotil, amunal in plastik. Imeli smo strojčke za električni vžig, detonatorje št. 8, detonatorske vrvice, počasi goreča vrvica, PT mine , vžigalne kapice in vse kar se rabi za rušenje.
Intendantska oskrba: glede na samostojnost enote DIV Od kakor tudi vodov samih in organizacijo ( kuharji po vodih in v zalednem oddelku ) so si vodi kuhali sami ali pa so se naslanjali na KS oz. DPS. Artikle smo nabavljali v trgovinah. Za uživanje vode in ostalih prehranskih artiklov smo uporabljali samo tiste, ki so bili preverjeni.
Za dan mobilizacije smo dobili suhi in tekoči dnevni obrok : mesni narezek 200 g, ribja konzerva 125 g, jetrna pašteta 100 g, keksi slani 100 g, bomboni 50 g, nož za konzerve in sok.
Sanitetna oskrba: v vsakem vodu je bil bolničar za potrebe reševanja lažjih primerov, težje primere naj bi predali poverjenikom v KS ali najbližji sanitetni ustanovi. Bolničarji so bili opremljeni z ustreznimi sanitetnimi kompleti. Vsak vojak pa je pri sebi imel prvi povoj in LPD komplet.
Po uradnem premirju oz. zaključku vojne smo pri domačiji Malem srnačenu za fante iz oddelka za zagotavljanje materialnih sredstev pri občinskem štabu TO izvedli streljanje na tarčo z avtomatsko pištolo – po domače s škorpjoni.

Na srečanju nekdanjih pripadnikov 139. diverzantskega odreda Teritorialne obrambe Idrija, vojnih veteranov in domačinov, ki je v nedeljo 15.9.2024 potekalo v Ledinah, je udeležencem o delovanju odreda spregovoril  Tomaž Tušar, nekdanji namestnik poveljnika 139. diverzantskega odreda.
Njegov nagovor v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Spoštovani zbrani udeleženci slovesnosti!
Naj danes namenim nekaj besed Diverzantskemu odredu, enoti, ki je pred in med osamosvojitveno vojno za Slovenijo leta 1991 z neomajno odločnostjo prispevala k naši svobodi in neodvisnosti. Ta dogodek in kasneje odkritje spominskega obeležja ni zgolj simbolična gesta, temveč priznanje, ki si ga zaslužijo vsi pripadniki enot, ki so v teh krajih delovali in vsi domačini te planote. Dejanja in pogum pripadnikov enot in domačinov bi nam morala služiti kot opomnik, da svoboda in vrednote današnjega časa niso samoumevne.
Diverzantski odred je bil sestavljen iz poveljstva, treh vodov in zalednega oddelka, skupno pa je štel približno 95 članov. Vsak posameznik v odredu je imel pomembno vlogo. Poveljstvo, ki smo ga sestavljali že pokojni komandant Igor Telič, jaz kot njegov namestnik, pomočnik komandanta za zaledje Marjan Brus, oficir varnostno obveščevalne službe Stojan Kokalj, prav tako pokojni referent za moralno politično vzgojo Edvard Sedej, dva pripadnika za radio zveze, kurir in voznik terenskega vozila, je bilo srce in duša odreda. Komandirji treh vodov, Radoslav Ferjančič, Robert Uršič in Niko Klemenčič, so skupaj s svojimi poveljstvi, ki so vključevala ostrostrelce, bolničarje in kuharje, tvorili hrbtenico operativnega delovanja. Zaledni oddelek pa je skrbel za nemoteno delovanje odreda z vsemi potrebnimi logističnimi in tehničnimi sredstvi.
Mobilizacijska mesta odreda so bila skrbno izbrana in razporejena po celem območju takratne občine Idrija. Taka razporeditev je odredu zagotavljala celotno pokritost takratne občine in nadzor nad terenom. Spomnim naj, da je bila glavna naloga odreda rušenje glavnih prometnih komunikacij v občini Idrija, s čimer bi ovirali sovražnikovo delovanje in napredovanje, ter uničenje manjših samostojnih sovražnih skupin.
Delovanje odreda je temeljilo na razpršenem delovanju, kjer je vsak posamezni del lahko deloval samostojno ali v sklopu celotne enote. V tem je tičala moč Diverzantskega odreda, ki je deloval avtonomno in samostojno, z vsemi značilnostmi samostojne enote. Oborožitev odreda in zaloge materialno-tehničnih sredstev (MTS) so bile obsežne in dobro organizirane. Odred je imel dovolj oborožitve, streliva in minsko eksplozivnih sredstev (MES) za uspešno izvedbo svojih nalog. Prav tako je bil dobro preskrbljen z intendantsko in sanitetno opremo, kar je omogočalo samostojno delovanje na terenu.
Priprave na osamosvojitveno vojno so bile intenzivne in skrbno načrtovane. Odred je imel v letih pred vojno več usposabljanj, na katerih smo obnavljali znanje za rokovanje z MES in preigravali možne scenarije obvladovanja in rušenja vseh vrst komunikacij. Marca 1991 je odred z zelo jasno vizijo izvedel vajo z bojnim rušenjem elementov na Vojskem, kjer smo ponavljali veščine preprečevanja in onesposabljanja sovražnikovih gibanj.
Z začetkom osamosvojitvene vojne 27. junija 1991 se je Diverzantski odred aktivno vključil v obrambo Slovenije. Odred je poleg izvajanja straže in dežurstva na odsekih pripravljenih za miniranje opravljal tudi druge različne naloge, vključno s podporo pripadnikom Jurišnih odredov in samostojnih čet, ter zaporo cest na kontrolnih točkah. Bolj podrobno nas bo o vseh aktivnostih odreda kasneje seznanil pomočnik komandanta za zaledje Marjan Brus.
Najtežje naloge so bile izvedene s popolno profesionalnostjo in pogumom. Ko so tanki zapustili kasarno na Vrhniki, se je skupina z protioklepno oborožitvijo odpravila na pomoč v Logatec na Vrhniški klanec, kjer so bili tanki uspešno ustavljeni že pred njihovim prihodom. Nato je odred še dva dni varoval območje Zale s protioklepnimi sredstvi v primeru ponovnega vdora sovražnika in njegove želje po vzpostavitvi koridorja s Tolminom.
Med vojaškimi operacijami smo se soočali z neštetimi izzivi, a smo vedno delovali premišljeno in usklajeno.
Eden izmed ključnih dogodkov je bila eksplozija v skladišču orožja in streliva v Črnem Vrhu v noči na 1. julij 1991. Diverzantski odred je takoj zjutraj prejel povelje, da mora zavarovati območje eksplozije v Črnem Vrhu. Tako, je bil del odreda takoj napoten v Črni Vrh, kjer je pregledoval teren in iskal morebitna neeksplodirana ubojna sredstva, ter sodeloval z milico in civilno zaščito pri usklajevanju nadaljnjih aktivnosti. Z enotnostjo in hitro reakcijo smo preprečili nadaljnje nevarnosti in zagotovili varnost prebivalcev.
V začetku julija, se je celotni odred preselil v rajon Ledin in tukaj ostal do konca sovražnosti oziroma do razpustitve odreda v drugi polovici julija 1991.
Po koncu sovražnosti 7. julija 1991 je odred vzdrževal bojno pripravljenost in izvajal patruljiranje ter nadzor ozemlja. Pripadniki odreda so v prostem času pomagali pri kmečkih opravilih, kar je še dodatno krepilo vezi med vojsko in civilnim prebivalstvom, torej med nami in vami, ki živite v teh krajih.
Tukaj bi izpostavil požrtvovalnost in hrabrost prebivalcev te planote, ker ste prav tako kot mi, tudi vi ves čas nosili glavo naprodaj. Mogoče z današnje perspektive in časovne oddaljenosti to ne deluje junaško in hrabro, pa je bilo. Verjemite mi, da je bilo zelo hrabro.
V času vpoklica odred ni imel nobene nesreče z MES, prav tako ne s strelnim orožjem, kljub temu, da smo vse naloge opravljali v polni bojni pripravljenosti.
To pomeni, da je odred deloval usklajeno in z visoko stopnjo discipline ter morale, kar je bilo ključno za uspešno opravljene naloge.
Na tem mestu bi se še enkrat zahvalil vsem pripadnikom odreda in seveda vsem vam dragi prebivalci Ledin in okolice.