Večer pred Slovenskim kulturnim praznikom se je v Cerknem odvil spominski dogodek, posvečen Partizanski bolnici Franja ob 80-letnici njene ustanovitve, ki so ga organizirali Mestni muzej Idrija, OŠ Cerkno in Občina Cerkno.
Občinstvo med katerim so bili tudi veterani vojne za Slovenijo je do zadnjega kotička napolnilo večnamenski prostor OŠ Cerkno.
Konec leta 1943, po izgradnji prve barake je Partizanska bolnica Franja v soteski Pasice sprejela prve ranjence in vse od takrat do konca vojne povezovala življenja osebja, ranjencev in prebivalcev domačij v svojem zaledju.
Že v času svojega delovanja, zlasti pa po vojni je bolnica postala pričevalka in simbol izjemne požrtvovalnosti in solidarnosti ter poguma in skrbi za sočloveka. Zato ni presenetljivo, da je bila že leta 1952 razglašena za kulturni spomenik, leta 2024 pa prejela tudi znak evropske dediščine.
Spominski večer, ki je bil plod domačih ustvarjalcev Milojka Magajne, Tjaše Jurman, Benjamina Jerama, Ženskega pevskega zbora Cerkljanke in Moške vokalna skupina Zven pod vodstvom Vanje Lampič ter učencev OŠ Cerkno in harmonikarja Pavla Magajne, se je odvijal kot preplet spominov osebja, ranjencev bolnišnice in domačinov ter pesmi, ki jih je bodrila, projekcije fotografij, video pripovedi in odlomkov iz dveh dokumentarnih filmov o bolnišnici.
Ob zaključku je udeležence nagovorila Milojka Magajne, muzejska svetnica in vodja Cerkljanskega muzeja. V nadaljevanju njen nagovor objavljamo v celoti:
Spoštovani,
Dovolite mi, da v ta nocojšnji mozaik spominov dodam še svojega, muzejsko obarvanega.
Partizanska bolnica Franja je svojo 80-letnico žal dočakala v takšni žalostni podobi kot jo vidite na platnu. Jubilejno leto smo si v Mestnem muzeju Idrija precej drugače predstavljali, a se ne damo in gremo naprej.
Na prvem mestu velja zahvala vsem oskrbnikom, muzejskim direktorjem, kustosom in vodnikom, ostalim zaposlenim ter seveda številnim zunanjim sodelavcem v različnih strokovnih službah, tudi obema Občinama Idrija in Cerkno, vsem, ki so po vojni skrbeli za vzdrževanje Franje in da je bila odprta za obiskovalce.
Franja je pod okriljem muzeja je že vse od leta 1963. Za nami so desetletja izkušenj, ogromno strokovnega znanja in nešteto sodelovanj z različnimi strokovnjaki in pristojnimi inštitucijami. Znamo se prilagajati, iskati rešitve in nove poti. Verjamem, da jo bomo s skupnimi močmi našli tudi tokrat.
Franja je namreč v desetletjih po vojni doživela že veliko manjših in večjih nesreč. Še posebej hudo je bilo leta 1989 in 2007. Obakrat je bila bolnišnica uspešno obnovljena, obakrat tudi ob veliki solidarnosti ljudi iz Slovenije in zamejstva. Komaj 13 let po zadnji obnovi je narava znova pokazala zobe.
Kaj je tokrat drugače? Pozna se, da skoraj ni več med nami živih pričevalcev iz časa vojne. Zavest o pomenu osvobodilnega boja, o pomenu upora proti fašizmu in nacizmu se izgublja oz. relativizira. Kar ni dobro.
Še bolj kot ob prejšnjih obnovah se slišijo očitki o nesmotrnosti vlaganja v Franjo. Razumem tiste komentatorje, ki so bili zaradi poplav osebno prizadeti. Ne razumem pa ostalih, ki menijo, da nima smisla vlagati v Franjo, in da bi lahko s temi sredstvi zgradili kaj drugega, za ljudi bolj potrebnega. Jutri bomo praznovali praznik slovenske kulture. Veste, tudi Franja je del slovenske kulture, za kulturni spomenik je bila razglašena že leta 1952.
Bi se res z lahkoto odpovedali nečemu, kar je edinstveno in nas postavlja na svetovni zemljevid?
V Pasicah sta narava in človek ustvarila nekaj nadvse dragocenega.
Tisti, ki potujete po svetu ste gotovo občudovali že vsa mogoča čudesa: gradove, katedrale, palače in mogočne templje. Barake v Franji niso nič od tega, ne presunejo ne z velikostjo in ne z razkošnimi materiali, presunejo pa s svojim sporočilom, sporočilom humanosti, ki so ga zapisali ljudje s srcem in čutom za sočloveka pri čemer sta jih vodila ljubezen do svobode in želja živeti v miru. Ljubezen do svobode. Vprašajmo se, kaj nam, tukaj in zdaj, pomeni svoboda?
Dr. Volčjak je ob odkritju spominske plošče padlemu bolničarju Gašperju zapisal, da kamen ne more užugati smrti, užene jo le sporočilo živih ljudi. A kaj če živih pričevalcev ni več? Potem je odgovornost nas, njihovih potomcev, zgodovinarjev, raziskovalcev, da njihovo sporočilo ohranimo živo. Tega se zadnja leta vse močneje zavedam tudi sama, zato znova in znova pripovedujem zgodbe o Franji, ne le zato, ker je to moja poklicna dolžnost, ampak ker čutim to kot zavezo svoji družini, širši rodbini in domačemu kraju, na katere sem danes zelo ponosna. Moja družina je bila med vojno močno vpeta v delo organizacij, ki so pomagale oskrbovati Franjo. Mama je kot 18-letno dekle postala aktivistka Osvobodilne fronte v Novakih, prvi odbor je bil namreč osnovan v njeni rojstni hiši, njen oče je bil prvi predsednik tega odbora. Organizirala je terensko delo, skrbela za prevoze hrane in ostalega blaga, namenjenega ranjencem v Franji. Tega vam ne pripovedujem, da bi izpostavljala sebe in svojo družino, ampak zato ker vem, da imate mnogi od vas ohranjene podobne spomine na svoje starše in bližnje. Prosim, delite jih naprej s svojimi otroki in vnuki. Zdaj ste vi živi pričevalci.
Upam, da smo z nocojšnjim izborom spominov uspeli opisati tisti čas, čas usodnih odločitev, trpljenja, upanja in veselih trenutkov, ki so jih doživljali ob petju in spremljavi harmonike, prav tiste, ki smo ji lahko prisluhnili tudi danes. Povojne generacije, ki smo odraščale v neprimerljivo boljših razmerah kot naši starši, bi se morale ob teh zgodbah večkrat zavedati, kako velik privilegij je življenje v miru. Hvala vsem sodelujočim in Osnovni šoli Cerkno za gostoljubje. Hvala vam, spoštovana publika za posluh.
Franja je naš dragulj in ponos! Prosim, pomagajte nam ga ohraniti.
Zveza veteranov vojne za Slovenijo je v soboto, 9.3.2024 v v prostorih zdravilišča Thermana Laško, pripravila delovni posvet predsednikov in sekretarjev Območnih združenj veteranov vojne za Slovenijo.
Posvet, ki ga je vodil predsednik Ladislav Lipič, je po običajnih uvodnih formalnostih najprej ponudil poglobljeno obravnavo, za vojne veterane kot organizatorje različnih dogodkov in prireditev, aktualne teme.
Tokratno temo »Pravilna uporaba državnih simbolov« je s svojim predavanjem uvedel Matija Kenda, predstavnik društva Heraldica Slovenica.
