Slavnostna prireditev ob 55 letnici ustanovitve Teritorialne obrambe Slovenije in v počastitev 30 letnice ustanovitve Zveze veteranov vojne za Slovenijo je v ponedeljek 20.11.2023 potekala v Festivalni dvorani na Bledu.
Slavnostni govornik na proslavi je bil nekdanji predsednik Republike Slovenije in vrhovni poveljnik TO v letu 1991 Milan Kučan.
Njegov slavnostni nagovor objavljamo v celoti:
Štejem si v priznanje, da vas lahko nagovorim ob obletnicah, ki se jih danes spominjamo. Pozdravljam vas z velikim, tovariškim spoštovanjem kot vaš nekdanji vrhovni poveljnik, kar sem bil skupaj s člani predsedstva republike Slovenije. Bil je to najbolj prelomen čas za Slovenijo. Odločalo se je o usodi odločitve nas Slovencev in vseh državljanov Slovenije, da želimo živeti v svoji lastni suvereni državi in sami odločati o svoji usodi. Naši odločitvi je nasprotovalo takratno beograjsko politično vodstvo. Z ambicijo, da udejanjanje te odločitve prepreči, je nad Slovenijo poslalo enote jugoslovanske armade. Uprli smo se. Sklep razširjenega predsedstva je bil, da se na oboroženo agresijo odzovemo tudi z orožjem. Bila je to najtežja odločitev za vse, ki smo jo morali sprejeti. Zavedali smo se, da bo morda zahtevala tudi človeške žrtve, da je to tudi odločitev o življenju tistih, ki jo bodo uresničevali. Ni težje in bolj odgovorne odločitve. In ne želim je nikomur. Nalogo ste sprejeli vi, skupaj s pripadniki slovenske policije. V spopadu z močnejšim in bolje oboroženim nasprotnikom ste jo opravili uspešno in na časten način. V vojni, ki nam je bila vsiljena, ni bilo dejanj ne zoper humanitarno ne zoper vojno pravo. Zato sem bil še toliko bolj ponosen, ko mi je general Slapar, potem ko je iz slovenskega morja v Kopru izplula ladja z ostanki jugoslovanske armade, poročal, da s tistim dnem na naših tleh ni več tujih, sovražnih vojakov. Slovenija je postala suverena država. S ponosom sem na zaslišanju pred sodiščem za vojne zločine v Haagu z vso odgovornostjo izjavil, da so med vojno vojaki enot slovenske Teritorialne obrambe in policisti spoštovali vojno in humanitarno pravo. Da so spoštovali premirja, za katera smo se dogovarjali s predstavniki Evropske skupnosti. Pa tudi, da je bil naš cilj čim prej in s čim manjšimi žrtvami končati vojaške aktivnosti in svojo neodtujljivo pravico do samoodločbe uveljaviti po mirni poti. Uspeli smo. Slovenija je kmalu po končani vojni dobila mednarodno priznanje, naslonjeno na uspešno obrambo svoje suverenosti. Pri tem so bili pripadniki Teritorialne obrambe in policija deležni najtesnejše podpore in sodelovanja slovenskih ljudi. Agresiji se je uprla celotna Slovenija. Vedeli smo, da je pravica na naši strani, da branimo pravo odločitev, zato smo imeli tudi visoko moralo moč. Nasprotnik ni imel nič od tega.Slovenija ni želela vojne. Do uresničitve svoje volje po življenju v svoji državi smo želeli priti po mirni poti, z dogovorom med jugoslovanskimi republikami. Takrat, ko je nekdanja skupna država razpadala in sta se že napovedovala nasilje in vojna, smo to jasno povedali. Tudi z deklaracijo za mir, predvsem pa s predlogom o sporazumni razdružitvi. Nismo uspeli. Glasovi vojne so bili močnejši od glasu za mir. To je bil, žal, hud poraz politike. Vojne grozote so prekrile večino nekdanje skupne države. Pa so bile možne tudi drugačne rešitve. Čeprav zapoznela je posredniška vloga Evropske skupnosti skupaj z mirovno konferenco nakazala pot za miroljubno razrešitev konfliktov. V bistvu je pritrdila predlogu Slovenije, ki je tudi pred izbruhom konfliktov in vojn na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini vztrajala na mirni razdružitvi države in pozivala k posredništvu. Danes so nekdanje republike samostojne države, ki se med seboj priznavajo in tudi sodelujejo. S pogledom nazaj bi lahko trdil, da če bi Slovenija s svojimi predlogi uspela prej, bi bili odnosi na tleh nekdanje Jugoslavije osvobojeni marsikaterega bremena medsebojnih sovražnosti, grozodejstev in uničenja, ki so jih prinesle vojne. Odveč bi bila tudi vojna proti Sloveniji. Danes živimo v svetu vojn. Te, s katerimi smo soočeni zdaj, so drugačne. Ne v tem, da v njih ne bi bilo grozodejstev, množičnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in pobijanja otrok. Drugačna je v tem, da je zdaj tako rekoč prepovedano povpraševati po koreninah sporov. Táko povpraševanje je deležno anateme in očitkov, da izenačujejo dejanja agresorja in žrtve, da opravičujejo agresijo in da zanemarjajo pravico napadenega do obrambe. Žrtev takšnega ravnanja sta bila tudi generalni sekretar OZN Antoni Guterres, od katerega so zahtevali odstop, in naš filozof Slavoj Žižek, ki je bil ob nastopu na knjižnem sejmu v Frankfurtu deležen besednega napada skrajnežev. Oba so napadli, ker sta o dogajanju v Gazi povedala, kar je v imenu človečnosti in miru treba povedati. Povedati, da eno nasilje ne opravičuje drugega nasilja. Da nasilje ne porazi nasilja. Nasilje Hamasa, ki mora biti najostreje obsojeno, ne daje pravice za kolektivno kaznovanje Palestincev. Povedati, da ima tudi vojna pravila. Da sovražnosti rodijo nove sovražnosti. Da človeštvo tudi v vojni ne sme biti prepuščeno zgolj govorici vojakov ali militaristov.Da spreminjanje Gaze v množična pokopališča otrok, žena in starih ljudi nikakor ni obramba in da zato nikoli več ne bo mogoče sprati krvi s podobe tistih, ki so to divjanje zapovedali. Pa tudi ne tistih, ki za to iščejo opravičila ali ob tem molčijo. Tudi oni postajajo sokrivi za zločine. Upam, da bodo upravitelji naše države zbrali dovolj moči in poguma, da bodo bolj odločno zahtevali vsaj prekinitev vojne ter preprečitev etničnega čiščenja in genocida. Da ne bodo dovolili zloma človečnosti. V imenu naše skupne zavezanosti miru. Vredno se je boriti za mir. Vredno je povzdigniti glas proti vojni in spodbijati vojno, tako kot to zahteva tudi naša ustava. Nimam utvar in vem, da glas miru zlepa ne preglasi vojaških bobnov, a kljub temu odločno zavračam trditve, da je zahteva po ustavitvi vojne, naslovljena tistim, ki to lahko storijo, zgolj nekakšna zaščitna maska ali razkužilo in ne zdravilo zoper nasilje. Govor o miru v času vojne ne more biti zločin. Terja pogum. Če utišamo še ta šibek in še vedno preredek glas razuma in človečnosti, človeštvo zavestno prepuščamo nasilju. Tudi v Izraelu bo prej ali slej prevladal glas razuma, ki bo povprašal, kakšno ceno bosta za sedanje početje plačala Izrael in judovska skupnost po svetu. Netanjahuja nekoč ne bo več, ostala pa bosta neizmerna bolečina in sovraštvo, ki ju je utrdil, tako kot ju je utrdil tudi Hamas, za kar bodo plačevale še mnoge generacije obeh v vrtinec medsebojnega nasilja zapletenih narodov. To sega tudi do nas. Nedavno onesnaženje judovskega centra v Ljubljani s svastiko zato zahteva najostrejšo obsodbo. Vsak glas za mir šteje. Šteje tudi glas za vrnitev avtoritete in opolnomočenja OZN in drugih mehanizmov za mirno reševanje sporov. Ta glas lahko dvignete tudi vi, veterani vojne za Slovenijo. Imate za to vse moralno opravičilo. Vi ste stali pred oklepniki sovražne vojske, a se niste znašali nad vojaki, proti katerim ste se borili, niste zapadli v zločine, niste sejali sovraštva. Niste kršili doseženih premirij. Vi ste veterani vojne, ki ste jo bíli, trdno naslonjeni na vrednote vojsk, ki so se v našem narodu porajale vselej z eno samo nalogo – braniti svobodo in obstoj slovenstva. Za to se je boril Maister s svojimi prostovoljci, za to se je borila slovenska partizanska narodnoosvobodilna vojska in s to nalogo je bila na vrhuncu hladne vojne ustanovljena Teritorialna obramba. To nalogo je imela tudi prenovljena in novim razmeram v svetu in našem neposrednem varnostno -političnem okolju prilagojena in prek Manevrske strukture narodne zaščite reorganizirana teritorialna obramba, katere pripadniki ste bili prav vi. To nalogo ima tudi naša slovenska vojska, ki je nosilka izročila vseh slovenskih vojsk. Je naša slovenska vojska. Garant naše suverenosti in svobode. Tako bi jo morali razumeti, razvijati in znati živeti z njo. Iz roda v rod gre pot, eden drugemu predaja svojo zapuščino. Tudi vojaško. Vi ste, spoštovani veterani vojne za Slovenijo, častno prehodili del te poti. Čestitam vam ob 30. letnici ustanovitve vaše zveze in ob 55. letnici ustanovitve Teritorialne obrambe Slovenije, katere pripadniki ste s ponosom bili mnogi med vami. Štejem si v čast, da sem eden izmed vas.
Na povabilo Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Vrhnika – Borovnica so se v petek 14.12.2023 na tradicionalnem letnem srečanju zbrali člani predsedstev Območnih združenj veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno, Logatec in Vrhnika – Borovnica.
Udeleženci, med katerimi je bila tudi številčna delegacija veteranov iz Idrije in Cerknega, so se zbrali na Železniški postaji v Borovnici, ki je po letošnji temeljiti obnovi postala lep, funkcionalen in sodoben logistični objekt. Predsednik domače veteranske organizacije Jože Zorman, je udeležencem, ki jih je bilo preko trideset, kratko predstavil delovanje železniške postaje skozi zgodovino in potek obnovitvenih del na objektu. Očitno je bilo, da ta objekt postaja pravi ponos Borovnice.
Srečanje so nadaljevali z ogledom Tematskega parka in spominske poti borovniškega viadukta, ki je urejen ob še stoječem stebru viadukta.
Nato so odšli v središče kraja in se ustavili v parku ob lipi, ki so jo Borovničani leta 1991 posadili v čast novonastali samostojni državi Sloveniji. Predsednik Zorman je udeležencem pojasnil takratne dogodke, ter opisal aktivnosti za postavitev spominskega obeležja, ki v parku opozarja na zgodovinski pomen tistega časa in tega tega drevesa.
V gostilni pri Godcu je sledila izmenjava informacij o delovanju organizacij ter mnenj in načrtov o nadaljnjem delovanju območnih združenj in krovne organizacije v prihodnjem, v Zvezi veteranov tudi volilnem letu. Izrečenih je bilo tudi nekaj kritičnih razmišljanj o vsebini razstave in dokumentarnega filma o dogodkih iz osamosvojitvene vojne, ki jih je pripravila Zveza veteranov. Razpravi je ton dajal častni predsednik borovniških veteranov Jožef Molk. Po končanem uradnem delu, so udeleženci srečanje nadaljevali s prijateljskim druženjem. Naslednje leto se bodo veterani na podobnem srečanju dobili v Logatcu.
