Ko govorimo o svoji vojaški zgodovini in vojaški tradiciji, smo Slovenci zadržani in skromni, čeprav nas zgodovina uči, da so se prav s sijajnimi vojaškimi zmagami številnih narodov razvile najbolj demokratične države sedanjega sveta. Slovenija je s svojo Teritorialno obrambo (TO) in Narodno zaščito (kasneje poimenovano Manevrska struktura narodne zaščite-MSNZ) prav gotovo med takšnimi demokratičnimi državami.
TO je bila ustanovljena 20.novembra 1968 in jo najbolj pogosto povezujemo z intervencijo takratne Sovjetske zveze na Češkoslovaško v mesecu avgustu istega leta. Seveda pa so bili pri sprejemu tako pomembne odločitve v zapletenih mednarodnih okoliščinah prisotni tudi drugi razlogi,kot sta bila negotovost na Bližnjem vzhodu in celotna politika uporabe sile v mednarodni skupnosti. Vse te in tudi nekatere druge okoliščine so pomembno vplivale na vsebino in razvoj takratne obrambne politike in razvoj ter vlogo JLA. Gotovo so bili dogodki na Češkoslovaškem politično ocenjevano v tistem obdobju tudi priložnost za krepitev notranje enotnosti in preusmeritev pozornosti iz mednacionalnih napetosti po t. i. brionskem plenumu ZKJ na krepitev obrambne sposobnosti takratne države. Prav gotovo pa se je že takrat začel rušiti mit o obrambni samozadostnosti JLA in uveljavljanje koncepta splošnega ljudskega odpora (SLO) je bil odgovor z daljnosežnimi posledicami. Še posebej smo te pozitivne posledice znali izkoristiti v Sloveniji v začetku devetdesetih let minulega stoletja.
Z novo doktrino SLO je zgodovina republikam ponudila priložnost za lastno organiziranost na obrambnem področju in v Sloveniji je bila ta priložnost najbolje izkoriščena. V njej so odgovorni videli novo priložnost ponovnega zametka slovenske vojske, ki jo je Slovenija izgubila leta 1945. Tako se je, ne glede na njen celotni razvoj, vzpone in padce, prepodrejanja in številne organizacijske spremembe, TO razvila v spoštovanja vredno oboroženo silo. Med samimi pripadniki TO in med prebivalstvom je vse bolj postajala slovenska narodna vojska in le kot taka tudi del Oboroženih sil Jugoslavije. V celotnem obdobju svojega obstoja je dosegala največje uspehe in njene brigade so bile velikokrat razglašene za najboljše v takratni skupni državi Jugoslaviji.
Ob zelo splošnem pregledu nastanka in vloge TO pa je potrebno posebej poudariti pomen izkušenj slovenske partizanske vojske, pridobljene med krvavimi boji z enotami okupatorske vojske. Mnoge izkušnje so kasneje v procesu oblikovanja TO narekovale marsikatere odločitve, ki so bile temelj za organizacijsko-formacijske rešitve, usposabljanje in urjenje v načinu partizanskega načina vojskovanja ter rešitve v zagotavljanju materialne oskrbe štabov in enot TO Republike Slovenije.
Ustanovitev TO Slovenije,modernizacija in ustanovitev kadetske šole za miličnike so bila konkretna dejanja slovenskih oblasti na področju nacionalne varnosti, ki so imela daljnosežne pozitivne posledice, in so dale rezultate v osamosvojitveni vojni leta 1991.Tudi preprečitev mitinga resnice leta 1989, nato  še javni prikazi oboroženih enot TO, med katerimi je najbolj izpostavljen postroj v Kočevski Reki decembra 1990, so bili odločni pokazatelji, da bo Slovenija svojo namero, da postane samostojna država, branila z orožjem.
S tem kratkim zapisom nastanka TO želim poudariti njen pomen in vlogo v procesu osamosvajanja Slovenije. Zakaj? Predvsem zato, ker brez oborožene podpore tako pomembni odločitvi, kot je bila osamosvojitev v okviru nekdanje skupne države, le-ta ne bi bila mogoča. n to oboroženo podporo sta zagotavljali TO in slovenska milica.

Ladislav Lipič,generalmajor,
predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo

povzeto po wwwzvvs.si

V dvorani  Državnega sveta  RS je potekal  državnio posvet o nastanku in razvoju Teritorialne obrambe Slovenije.

Med prisotnimi udeleženci posveta je bila tudi delegacija OZ VVS Idrija Cerkno v sestavi: Vladimir Sedej, predsednik PO ZVVS Severnoprimorske ter Zorko Velikanje in Jože Erjavec iz vodstva OZ VVS Idrija Cerkno.

Udeležence polnili dvorano DS do zadnjega kotička, sta pozdravila predsednik organizacijskega odbora Ladislav Lipič ter predsednik Državnega sveta RS mag. Mitja Brvar.

Referenti so v svojih referatih izpostavili izjemen pomen, ki ga je imela TO za slovensko vojaško zgodovino. Prvič po drugi svetovni vojni se je v vojaški rabi ponovno uveljavil slovenski jezik in Slovenci so v ustanovitvi TO videli vrnitev slovenske vojske, ki je bila izgubljena v letu 1945. Slovenska socialistična republiška oblast je projekt izgradnje TO vzela zelo resno, saj je TO zanjo delovala kot nadomestek nacionalne vojske. Republiška oblast je vztrajala pri financiranju, opremljanju in izvajanju vojaških vaj ter si prizadevala za ohranitev čim večje samostojnosti TO .  Vse to je pripomoglo k temu, da je slovenska oblast v letu 1990 lahko osnovo bodoče vojske RS snovala prav na TO. Razglasitev neodvisne države je tako Slovenija dočakala s preoblikovano TO, ki je skupaj z drugimi gradniki obrambe uspešno odvrnila vojaški poseg JLA. Takrat je slovensko politično vodstvo imelo orodje, to je TO in Milico, na katero se je v procesu politične in družbene preobrazbe lahko oprlo in v najbolj kritičnem obdobju nadaljevalo uresničevanje na plebiscitu skoraj soglasno izraženo voljo slovenskega naroda, to je z oboroženim odporom.

O. Pred pričetkom posveta je bila v preddverju dvorane DS predstavljena nova razstava o razvoju TO, ki jo je pripravil vojaški muzej SV. Avtorja razstave sta polk. Miran Fišer in major Zvezdan Markovič. Razstavo  je svečano odprl generalmajor Janez Slapar, prvi načelnik RŠTO.

povzeto po www.zvvs.si

Sobotno popoldne, 04.11.2017, so veterani OZ VVS Idrija Cerkno skupaj s svojimi prijatelji preživeli na zanimivi in prijetni  ekskurziji po Notranjski  in  Krasu, kjer so ohranjanje spomina na zgodovino vojskovanja na slovenskih tleh, zlasti na Primorskem in Krasu, združili tudi z kulinaričnimi doživetji in prijetno zabavo v pozdrav letošnjemu Martinu.
Najprej so se ustavili v Križu, kjer so si ogledali vinsko klet vinarske kmetije Tavčar ter na vodeni degustaciji poskusili njihove aperitive, vina in prigrizke. Nato so se odpeljali v Lokev, kjer so si ob izčrpni razlagi g. Srečka Rože ogledali bogato muzejsko zbirko in muzelalije  Vojaškega muzeja Tabor. Večerni postanek pa so imeli na Razdrtem, kjer so jim na turistični kmetiji Hudičevec pripravili večerjo in prijetno zabavo v pozdrav letošnjemu Martinu.

 Foto: M. Platiše in J. Erjavec

 Zveza veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS) in Združenje policijskih veteranskih društev SEVER (ZPVD SEVER) sta ob koncu leta 2014 predsedniku Državnega zbora (DZ) predlagali, da se dan, ko je Slovenijo oktobra leta 1991 zapustil zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade (JLA) razglasi za državni praznik .Predlog je v parlamentarni postopek vložil gospod Marjan Dolinšek, sicer član poslanske skupine SMC. Predlog je podprla velika večina poslancev DZ in od takrat je 25.oktober državni praznik, ni pa dela prost dan.
V utemeljitvi predloga je zapisano, da je Slovenija na ta dan, ko je ostala brez tuje vojaške sile na svojem ozemlju, postala ne samo pravno formalno, temveč tudi dejansko suverena država. Od tistega trenutka dalje je samo teritorialna obramba skrbela za obrambno varnost, slovenska policija in drugi državni organi pa za notranjo varnost Republike Slovenije. V mesecih, ki so sledili, je naša država postala mednarodno priznana članica družine evropskih narodov. Uresničile so se želje naših prednikov, da bodo nekoč sami ali pa vsaj njihovi potomci živeli v svoji lastni in suvereni državi .Prav izraz »suverenost« in »suvereni« so poudarjali številni pomembni predstavniki Slovenije v svojih nastopih ob državnih in drugih pomembnih praznikih tako doma kot tudi v mednarodnih organizacijah in združenjih, katerih polnopravna članica je postala Slovenija.
V nadaljevanju predloga so izpostavili, da je koncept suverenosti mogoče razumeti v povezavi z narodom, ljudstvom, državo ali človekovimi pravicami in svoboščinami, vendar je le pri človekovih pravicah in svoboščinah možno govoriti o dejanski in pristni suverenosti, saj gre pri ostalih konceptih bolj za teoretično predpostavko o suverenosti kot suvereni pravici do samoodločbe (narod), za neobstoj dejanske suverenosti (ljudstvo), oziroma da je državna oblast le bolj ali manj avtonomna, ne pa dejansko popolnoma suverena (država). (predlog ZVVS in ZPVD SEVER,št.286/2014,01.12.2014).
Predstavniki ljudstva so na plenarnem zasedanju DZ predlog z veliko večino glasov podprli in od takrat v Sloveniji praznujemo 25.oktober kot državni praznik, poimenovan Dan suverenosti.
Namen pričujočega prispevka ni razprava o pojmih »suverenost«, «suveren«, kajti o tem je bilo mnogo napisanega in še več povedanega. Danes moramo suverenost držav razumeti predvsem v novih okvirjih, ki jih je prinesel proces globalizacije in pojem klasične westfalske suverenosti se je znašel v krizi, ker se ni bil sposoben prilagoditi novim razmeram teoretične opredelitve, ki rušijo temelje sodobne suverenosti. Vemo tudi, da se je Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo (EU) in NATO zavestno odrekla dela svoje suverenosti, posebej na obrambnem, varnostnem in monetarnem področju. Vendar naj kljub temu nekoliko poenostavim razumevanje navedenega pojma. Razumevanje suverenosti države je pojem, ki ima odločujoč pomen le v razmerju do drugih držav in naša samostojna država mora biti suverena na svojem ozemlju. Navedeno razumevanje pomeni neodvisnost naše države nasproti drugim državam, zato je ravnanje oz. upravljanje države, ki jo državljani zaupamo politikom ob vsakokratnih volitvah, eno najpomembnejših dejanj v zgodovini sodobne demokracije. Vsakokratne volitve so instrument demokracije,s katerim lahko politično elito , pa tudi posamezne politike, ki zaradi strankarskih in tudi osebnih interesov razprodajajo državno suverenost po »koščkih«legalno in legitimno kaznujemo z neizvolitvijo.
Vrnimo se v obdobje konca osemdesetih let, ko so se v mednarodni skupnosti dogajale velike spremembe. Razpad vojaške zveze, imenovane varšavski pakt, padec berlinskega zidu in železne zavese, konec hladne vojne in začetek demokratičnih procesov v celotni vzhodni Evropi so začeli kazati obrise nove in drugačne Evrope.
Procesi demokratizacije so zajeli tudi takratno Jugoslavijo. Posebej intenzivni so bili v Sloveniji, kjer so se s pojavom novih političnih strank jasno izražale želje in hotenja po večstrankarskem sistemu in kasneje tudi po osamosvajanju in samostojnosti. In osamosvajanje Slovenije je v letu 1990 dobilo končni cilj v samostojni in neodvisni državi, katero je Skupščina Republike Slovenije 25.junija 1991 tudi razglasila. V tistem trenutku je Republika Slovenija tudi formalno dobila in prevzela polno pooblastilo, utemeljeno v mednarodnem pravu, t.j. pravico in odgovornost za svojo obrambo. In nacionalna obramba je bila v tistem trenutku zgrajena in je tudi delovala. To je bilo takrat pomembno predvsem zato, ker je slovenska državna elita že ob koncu leta 1990, natančneje po plebiscitu predvidela, da bo ob razglasitvi neodvisnosti prišlo do varnostne krize in se je nanjo zelo intenzivno pripravljala. Vodstvo države se je namreč odločilo za proaktivni način reakcije in sicer za obrambo z uporabo obrambnih sil, torej Teritorialne obrambe (TO) in milice.
Gotovo je poimenovanje pričakovanih izrednih razmer z izrazom varnostna kriza takrat bila ustrezna. V načrtu obrambe, katero je izdelalo takratno vodstvo Narodne zaščite (NZ), kasneje poimenovano Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ), je bila JLA prvič označena kot nasprotnik obrambnim silam Slovenije. Po branju omenjenega načrta pa smo vojaki razumeli omenjeni načrt kot vojni načrt in kot načrt priprav enot TO na vojne razmere in vojno.
V nobenem zgodovinskem viru, nastalem po osamosvojitveni vojni za Slovenijo nisem zasledil navedbe, da je slovenska politična elita zavestno ravnala po teoretični opredelitvi Carla von Clausewitza, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Vendar neizpodbitno dejstvo je, da je slovenska politika imela na razpolago obrambne sile, ki jih je ob pravem času in na pravi način tudi uporabila in da so obrambne sile svojo nalogo uspešno izpolnile in tako omogočile doseči zastavljeni politični cilj, t.j. imeti svojo lastno in samostojno državo.
Danes lahko v marsičem podoben proces osamosvajanja spremljamo v Španiji, kjer je kriza ustavne ureditve glede položaja Katalonije. Na tem mestu ne želim pisati o minulem referendumu v Barceloni, tudi ne o uporabi nesorazmernega obsega nasilja zoper zagovornike samostojnosti. Želim pa izpostaviti komentarje in ocene, predvsem pa primerjave o podobnostih in razlikah med Slovenijo in Katalonijo nekaterih naših vidnih političnih osebnosti z bogatimi izkušnjami iz časa osamosvajanja Slovenije. Naj strnem bistvene ugotovitve teh primerjav:
-razlika v enotnosti celotne družbe; medtem, ko je slovenska družba bila enotna, ima katalonska družba precej različna stališča oz.je neenotna
-v primeru Slovenije je bilo vprašanje legalnosti urejeno tako z zvezno ustavo kakor tudi slovensko in nato ob koncu še z ustavnimi dopolnili, torej je bilo naše osamosvajanje s pravnega vidika nesporno
-načelo legitimitete je bilo zagotovljeno z visoko podporo ljudi na plebiscitu
-v primeru slovenskega plebiscita takratna jugoslovanska oblast ni uporabila fizičnega nasilja zoper volilce
-Jugoslavija je bila ob koncu osemdesetih let v globoki krizi,medtem,ko takšne krize v Španiji danes ni,kljub temu se španski predsednik vlade vede enako,kot predsednik vlade Jugoslavije,ki je želel zaščititi celotno ozemlje takratne države
-katalonci se zaradi španske ustavne ureditve ne morejo sklicevati na legaliteto
-španske oblasti kataloncem zaradi nizke udeležbe volivcev na referendumu, kar je posledica tudi policijskega nasilja, odrekajo legitimiteto
Ob navajanju navedenih razlik in podobnosti pa pogrešam enega izmed bistvenih, celo odločujočih dejavnikov. Slovenija je imela organiziran in delujoč obrambni sistem, s svojimi obrambnimi in varnostnimi silami. TO kot organizirana, opremljena in usposobljena ter vojaško vodena vojaška sila, ki je skrbela za vojaško obrambo in milica, ki je skrbela za notranjo varnost ter v vojni opravljala tudi čisto vojaške naloge sta bili tista sila, ki je z orožjem v roki podprla plebiscitarno odločitev slovenskega naroda, da želi živeti lastni, samostojni in suvereni državi. Torej je slovenska politika imela v rokah sredstvo, s katerim je lahko nadaljevala politiko osamosvajanja države.
Danes lahko z gotovostjo trdim, da brez lastne in predvsem učinkovite obrambne sile osamosvojitev Slovenije ne bi bila uresničena. To pomembno dejstvo pri ocenjevanju in primerjavah, danes s Katalonijo in jutri morda še s kom, ne bi smeli zanemariti in spregledati.
Čeprav je čestitka nekoliko daljša je njen namen predstaviti pomen takratne organiziranosti obrambnih sil na katere se je državno vodstvo lahko oprlo in zagotovilo oboroženo podporo osamosvojitvenega procesa. V teh oboroženih silah smo sodelovali mi, veterani vojne za Slovenijo ter izpolnili vsa pričakovanja in opravičili visoko stopnjo zaupanja, ki smo jo imeli med državljani Slovenije.
Čestitam ob Dnevu suverenosti.

generalmajor Ladislav Lipič

Foto: J. Erjavec, M. Jordan

»Nisi se izgubil kot zven,
v tihoto,
nisi odšel v pozabo,
po tebi merim stvarem pomen,
in tvojo pesem skušam peti za tabo…«
(T. Pavček)

Ljudje v svojem življenju počnemo mnoge stvari. So pa stvari, ki jih posamezniki ali skupine naredijo, pa sčasoma niso več samo njihove. Postanejo last vseh. Tako je tudi s pridobitvami boja za ohranitev slovenstva, uveljavitev našega jezika  in kulture, ter boja za neodvisnost, ki je pred šestindvajsetimi leti pripeljal do formiranja samostojne slovenske države.

V dneh, ko se bližamo 1. novembru, Dnevu spomina na mrtve, se zato v OZ VVS Idrija Cerkno spoštljivo spominjamo svojih pokojnih članov, s katerimi smo prehodili številne poti, ki so pustile mnogo lepih sledov.

V znak spoštovanja in spomina na pokojne soborce – veterane vojne za Slovenijo, delegacije OZ VVS Idrija Cerkno v teh dneh obiskuje grobove svojih preminulih članov  in nanje polagajo cvetje.

Foto: M. Mikuž