V Zatolminu so se v torek 5. marca 2024 na svoji seji sestali člani Pokrajinskega odbora ZVVS Severnoprimorske.
Po uvodnih formalnostih ter pregledu zapisnika in realizacije sklepov zadnje seje so prisotni obravnavali in sprejeli Plan dela Pokrajinskega odbora za leto 2024.

V planu dela so določili, da se bo Pokrajinski odbor praviloma sestajal pred sejami predsedstva ZVVS.  Na sejah bo usklajeval stališča Območnih združenj in pripravljal predloge za vodstvo ZVVS. Pripravili bodo srečanje članov predsedstev OZVVS. Kot regijske prireditve pa so določili Pohod Cerje na Dan miru (organizator OZVVS Veteran Nova Gorica) in Odprto prvenstvo v streljanju z malokalibrsko puško na Vojskem (organizator OZVVS Idrija Cerkno).
V nadaljevanju so se posvetili pripravam na glavni zbor ZVVS, na kateremu bodo potekale tudi volitve novega vodstva Zveze veteranov vojne za Slovenijo. Prisotni so izrekli podporo Jožku Člekoviču, ki kandidira za funkcijo podpredsednika Zveze veteranov vojne za Slovenijo.
Ker je na seji potekala tudi menjava predsednika Pokrajinskega odbora je predsednik Jožko Člekovič najprej poročal o svojih aktivnostih v letu 2023. Po imenovanju novega predsednika pa je po izteku svojega drugega mandata, posle predal novemu predsedniku Pokrajinskega odbora Igorju Rutar iz Območnega združenja Gornje Posočje iz Tolmina.

Igor Rutar je dolgoletni in aktivni član OZ VVS Gornje Posočje. Bil je udeleženec osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Kot vodnik Fundacije Poti miru pa je javnosti poznan tudi kot dober poznavalec zgodovine prve svetovne vojne.

V zaključnem delu seje pa je sledila svečana predaja prapora Pokrajinskega odbora. Dosedanji praporščak Benjamin Purger je pokrajinski prapor izročil svojemu nasledniku, ki ravno tako kot predsednik prihaja iz OZ VVS Gornje Posočje.
Zahvalam za opravljeno delo ter čestitkam za imenovanje in željam za uspešno vodenje Pokrajinskega odbora, so udeleženci  s kozarčkom tudi  nazdravili.

V petek 23.2.2023 sta se v sejnih prostorih dvorane v Lokavcu sestali delegaciji OZ VVS Idrija Cerkno in Društva veteranov Sever Severnoprimorske oziroma njihovega pododbora Idrija Cerkno.
Dosedanje sodelovanje obeh organizaciji so, kljub nekaterim težavam, ki so se pojavile, ocenili kot uspešno. Dogovorili so se, da bodo medsebojno sodelovanje v prihodnje še okrepili.
Ob tej priložnosti je predsednik OZ VVS Idrija Cerkno Jurij Kavčič predsedniku Društva veteranov Sever Severnoprimorske Angelu Vidmarju izročil Spominsko plaketo ZVVS , katero mu je na predlog OZ VVS Idrija Cerkno podelila Zveza veteranov vojne za Slovenijo.
Kot so idrijski veterani zapisali v utemeljitvi predloga za priznanje, si je Angel Vidmar priznanje zaslužil s svojim odgovornim in predanim delom ter z vzornim sodelovanjem pri udejanjanju poslanstva obeh veteranskih organizacij na občinskem in regijskem nivoju.
Poudarili so, da se je sodelovanje med obrambnimi strukturami občin Ajdovščina in Idrija, v katerih je sodeloval tudi Angel, začelo že med pripravami na obrambno vojno 1991, predvsem na izmenjavi obveščevalnih podatkov, nadzoru terena in načrtovanju blokad na pomembnih prometnih komunikacijah. Uspešno je bilo tudi pri zajetju vojakov JLA, ki so se po miniranju stražnice v Črnem Vrhu, umikali čez Col proti Vipavi.
To sodelovanje se je ob njegovih predlogih in vzpodbudah uspešno nadgrajevalo in dobivalo nove vsebine v sodelovanju med OZ VVS Idrija Cerkno in Društvom veteranov Sever Severnoprimorske oziroma njihovega pododbora Idrija Cerkno. Rezultat tega sodelovanja je skupen projekt občine Idrija in obeh veteranskih društev pri ureditvi Spominskega parka osamosvojitve Slovenije v Idriji. Sodelujejo pri izvedbi številnih svečanosti v spomin na dogodke iz osamosvojitvene vojne na idrijskem in cerkljanskem, poleg tega pa se udeležujejo mnogih spominskih in športnih prireditev, ki jih organizirajo v obeh veteranskih društvih.
Angel, iskrene čestitke in hvala ti za opravljeno delo!

Kot vsa leta doslej se je konec januarja 2024 iztekel rok do katerega morajo osnovne šole oddati literarne prispevke svojih učencev za 13. literarni natečaj »Tudi pri nas je potekalo osamosvajanje Slovenije«.
Natečaj razpisuje in organizira Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno v sodelovanju z vodstvi in prizadevnimi mentorji v osnovnih šolah Cerkno, Črni Vrha nad Idrijo, Idrija in Spodnja Idrija,
Na letošnji literarni natečaj so se s svojimi literarnimi prispevki ponovno odzvali učenci in učenke iz vseh osnovnih šol. Kljub temu, da čas teče in spomini na tisto pomembno zgodovinsko obdobje bledijo, pa tudi vrste pričevalcev se že redčijo, ta odziv priča, da je med mladimi še prisotno zanimanje za dogajanje v devetdesetih letih, ko je potekalo osamosvajanje Slovenije in vojna za ubranitev mlade, samostojne in neodvisne države.
Predsedstvo Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Idrija Cerkno se je na zadnji seji seznanilo, da je prejelo kar šestinštirideset literarnih prispevkov mladih avtorjev. Od tega jih je devet iz OŠ Cerkno, osem iz OŠ Črni Vrh nad Idrijo, šestindvajset iz OŠ Idrija in trije iz OŠ Spodnja Idrija.
Strokovna komisija OZ VVS Idrija Cerkno se je že lotila pozornega branja prispelih prispevkov in bo opravila izbor ter odločila kateri literarni prispevki iz posamezne šole najbolj ustrezajo kriterijem razpisa in so najboljši.
Prav tako bodo stekle priprave na izdalo posebne knjižice – Zbornika 13. literarnega natečaja »Tudi pri nas je potekalo osamosvajanje Slovenije«, v katerem bodo objavljeni vsi literarni prispevki, ki so prispeli na letošnji literarni natečaj. Kot v prejšnjih letih bodo organizatorji tudi letos udeležence natečaja popeljali na nagradno ekskurzijo.
Z vodstvi šol pa že potekajo pogovori tudi o tem, kako bodo letos organizirali razglasitev rezultatov natečaja in najboljšim podelili zaslužene nagrade.

Večer pred Slovenskim kulturnim praznikom se je v Cerknem odvil spominski dogodek, posvečen Partizanski bolnici Franja ob 80-letnici njene ustanovitve, ki so ga organizirali Mestni muzej Idrija, OŠ Cerkno in Občina Cerkno.

Občinstvo med katerim so bili tudi veterani vojne za Slovenijo je do zadnjega kotička napolnilo večnamenski prostor OŠ Cerkno.

Konec leta 1943, po izgradnji prve barake je Partizanska bolnica Franja v soteski Pasice sprejela prve ranjence in vse od takrat do konca vojne povezovala življenja osebja, ranjencev in prebivalcev domačij v svojem zaledju.
Že v času svojega delovanja, zlasti pa po vojni je bolnica postala pričevalka in simbol izjemne požrtvovalnosti in solidarnosti ter poguma in skrbi za sočloveka. Zato ni presenetljivo, da je bila že leta 1952 razglašena za kulturni spomenik, leta 2024 pa prejela tudi znak evropske dediščine.

Spominski večer, ki je bil plod domačih ustvarjalcev Milojka Magajne, Tjaše Jurman, Benjamina Jerama, Ženskega pevskega zbora Cerkljanke in Moške vokalna skupina Zven pod vodstvom Vanje Lampič ter učencev OŠ Cerkno in harmonikarja Pavla Magajne, se je odvijal kot preplet spominov osebja, ranjencev bolnišnice in domačinov ter pesmi, ki jih je bodrila, projekcije fotografij, video pripovedi in odlomkov iz dveh dokumentarnih filmov o bolnišnici.

Ob zaključku je udeležence nagovorila Milojka Magajne, muzejska svetnica in vodja Cerkljanskega muzeja. V nadaljevanju njen nagovor objavljamo v celoti:

Spoštovani,
Dovolite mi, da v ta nocojšnji mozaik spominov dodam še svojega, muzejsko obarvanega.
Partizanska bolnica Franja je svojo 80-letnico žal dočakala v takšni žalostni podobi kot jo vidite na platnu. Jubilejno leto smo si v Mestnem muzeju Idrija precej drugače predstavljali, a se ne damo in gremo naprej.
Na prvem mestu velja zahvala vsem oskrbnikom, muzejskim direktorjem, kustosom in vodnikom, ostalim zaposlenim ter seveda številnim zunanjim sodelavcem v različnih strokovnih službah, tudi obema Občinama Idrija in Cerkno, vsem, ki so po vojni skrbeli za vzdrževanje Franje in da je bila odprta za obiskovalce.
Franja je pod okriljem muzeja je že vse od leta 1963. Za nami so desetletja izkušenj, ogromno strokovnega znanja in nešteto sodelovanj z različnimi strokovnjaki in pristojnimi inštitucijami. Znamo se prilagajati, iskati rešitve in nove poti. Verjamem, da jo bomo s skupnimi močmi našli tudi tokrat.

Franja je namreč v desetletjih po vojni doživela že veliko manjših in večjih nesreč. Še posebej hudo je bilo leta 1989 in 2007. Obakrat je bila bolnišnica uspešno obnovljena, obakrat tudi ob veliki solidarnosti ljudi iz Slovenije in zamejstva. Komaj 13 let po zadnji obnovi je narava znova pokazala zobe.
Kaj je tokrat drugače? Pozna se, da skoraj ni več med nami živih pričevalcev iz časa vojne. Zavest o pomenu osvobodilnega boja, o pomenu upora proti fašizmu in nacizmu se izgublja oz. relativizira. Kar ni dobro.

Še bolj kot ob prejšnjih obnovah se slišijo očitki o nesmotrnosti vlaganja v Franjo. Razumem tiste komentatorje, ki so bili zaradi poplav osebno prizadeti. Ne razumem pa ostalih, ki menijo, da nima smisla vlagati v Franjo, in da bi lahko s temi sredstvi zgradili kaj drugega, za ljudi bolj potrebnega. Jutri bomo praznovali praznik slovenske kulture. Veste, tudi Franja je del slovenske kulture, za kulturni spomenik je bila razglašena že leta 1952.
Bi se res z lahkoto odpovedali nečemu, kar je edinstveno in nas postavlja na svetovni zemljevid?
V Pasicah sta narava in človek ustvarila nekaj nadvse dragocenega.
Tisti, ki potujete po svetu ste gotovo občudovali že vsa mogoča čudesa: gradove, katedrale, palače in mogočne templje. Barake v Franji niso nič od tega, ne presunejo ne z velikostjo in ne z razkošnimi materiali, presunejo pa s svojim sporočilom, sporočilom humanosti, ki so ga zapisali ljudje s srcem in čutom za sočloveka pri čemer sta jih vodila ljubezen do svobode in želja živeti v miru. Ljubezen do svobode. Vprašajmo se, kaj nam, tukaj in zdaj, pomeni svoboda?
Dr. Volčjak je ob odkritju spominske plošče padlemu bolničarju Gašperju zapisal, da kamen ne more užugati smrti, užene jo le sporočilo živih ljudi. A kaj če živih pričevalcev ni več? Potem je odgovornost nas, njihovih potomcev, zgodovinarjev, raziskovalcev, da njihovo sporočilo ohranimo živo. Tega se zadnja leta vse močneje zavedam tudi sama, zato znova in znova pripovedujem zgodbe o Franji, ne le zato, ker je to moja poklicna dolžnost, ampak ker čutim to kot zavezo svoji družini, širši rodbini in domačemu kraju, na katere sem danes zelo ponosna. Moja družina je bila med vojno močno vpeta v delo organizacij, ki so pomagale oskrbovati Franjo. Mama je kot 18-letno dekle postala aktivistka Osvobodilne fronte v Novakih, prvi odbor je bil namreč osnovan v njeni rojstni hiši, njen oče je bil prvi predsednik tega odbora. Organizirala je terensko delo, skrbela za prevoze hrane in ostalega blaga, namenjenega ranjencem v Franji. Tega vam ne pripovedujem, da bi izpostavljala sebe in svojo družino, ampak zato ker vem, da imate mnogi od vas ohranjene podobne spomine na svoje starše in bližnje. Prosim, delite jih naprej s svojimi otroki in vnuki. Zdaj ste vi živi pričevalci.
Upam, da smo z nocojšnjim izborom spominov uspeli opisati tisti čas, čas usodnih odločitev, trpljenja, upanja in veselih trenutkov, ki so jih doživljali ob petju in spremljavi harmonike, prav tiste, ki smo ji lahko prisluhnili tudi danes. Povojne generacije, ki smo odraščale v neprimerljivo boljših razmerah kot naši starši, bi se morale ob teh zgodbah večkrat zavedati, kako velik privilegij je življenje v miru. Hvala vsem sodelujočim in Osnovni šoli Cerkno za gostoljubje. Hvala vam, spoštovana publika za posluh.

Franja je naš dragulj in ponos! Prosim, pomagajte nam ga ohraniti.

Danes praznujemo slovenski kulturni praznik. Praznik kulturnosti, vsega kulturnega in praznik slovenske kulture. Posvečamo ga velikanu slovenske besedne umetnosti Francetu Prešernu. Mojster govorjene in pisane besede je s svojim pesniškim opusom Slovence enakovredno uvrstil v evropski kulturni vrh.
Ob vsej vznesenosti, ki nas upravičeno navdaja ob tem praznovanju, nikar ne pozabimo na skrb za naš jezik – slovenski jezik.
Tudi za vojne veterane je slovenski jezik svetinja, za katero moramo skrbeti in opozarjati na stranpoti, ki se v zvezi z njim dogajajo. Ne samo mi, vsi rodovi, ki so se v zgodovini slovenskega bojevništva bojevali za slovenske interese, so se bojevali za slovensko ozemlje in zlasti za slovenski jezik.
»V našem jeziku je vsa naša zgodovina, vse izročilo, vsa ljudska in umetna pesem, vse hrepenenje po govoru in po obstajanju, vsa vera, vsi boji za obstoj, vsa resnica našega bivanja. To je naša beseda. Izbrali smo jo, da bi v njej stali in obstali, postala je temelj in tempelj vsega našega duhovnega življenja od nekdaj do danes«, je zapisal pesnik Tone Pavček in nadaljeval, »opredeljuje nas, zamejuje in povzdiguje iz nemosti v govorljivost. Z njim smo in brez njega nas ni. Je, bi rekel, bit, bistvo, bitje in žitje našega naroda. Jemali so nam ta naš jezik, ga prepovedovali, ga smešili, zaničevali, vsiljevali namesto našega svoj tuji jezik, da bi nas s tujo govorico potujčili, a naš jezik je obstal.«
Iz časa nekdanje skupne države se še spominjamo upora zoper tako imenovana skupna jedra v šolah. Spominjamo se upora zoper nasilno gospodovanje srbohrvaščine v zveznih oblastnih organih in v JLA. Naši generali na visokih položajih v JLA  kljub prizadevanjem za uveljavljanje Slovenskega jezika, pri tem  žal  niso bili uspešni. Teritorialci smo bili  ponosni na to, da je poveljevanje v Teritorialni obrambi Slovenije potekalo v slovenskem jeziku. Sprva malo bolj okorno. Nekateri so bili  tedaj  skeptični češ, da nimamo slovenskega vojaškega izrazoslovja. Sedanja  Slovenska vojska ga ima. Bodimo pa previdni, da  slovenskim vojakom sedaj ne bo potrebno izvrševati povelj v angleškem jeziku.
Jezik pa je ranljiv. Četudi je dolgo veljala poostrena skrb za čistost jezika, da bi ga ubranili pred pritiski tujega besedišča, najprej iz italianščine in nemščine, potem iz slovanskih jezikov in sedaj od globalizacije, novih tehnologij, gospodarskih interesov multinacionalnih družb in vsepovsod prevladujoče angloamerikanščine, smo dandanes zaradi svoje gluhote, slepote ali neumne lahkomiselnosti, za ranljivost našega jezika krivi sami.  Tudi glas književnikov, akademikov in drugih intelektualcev, v bran Slovenskemu jeziku, je v javnosti žal prešibek.
Zakon o javni rabi slovenščine, ki je trenutno v postopku spreminjanja v Državnem zboru in, ki naj bi preprečil podrejanje Slovenskega jezika interesom po velikih zaslužkih kapitala določa, da Republika Slovenija zagotavlja status slovenščine z dejavno jezikovno politiko. Žal pa samo zakoni ne pomagajo. Niso dovolj.
Kot je zapisal pesnik je v skrbi za slovenski jezik potrebno mnogo več. »Potrebna je stalna skrb za jezik v šolah in v javnosti. In ob tem poglavitno: ljubezen. Jezik se ne brani z zakoni in ne s predpisi, ne ubranijo ga zavzeti posamezniki, jezik se brani in ohranja z ljubeznijo vseh!«

Ob Slovenskem kulturnem prazniku vam iskreno čestitamo!