V sredo 9.7.2025 je časopis Delo v rubriki “Gostujoče pero” objavil članek generalmajorja g. Ladislava Lipiča, predsednika Zveze veteranov vojne za Slovenijo.
Zapisane besede ne potrebujejo nobenega komentarja, so pa vredne vašega branja, zapisne misli pa tehtnega premisleka.

Članek objavljamo v celoti.

Ladislav Lipič:

» Bojevati se ni težko. Težko je začeti in nehati. Ko se enkrat bojuješ, se vse dogaja bol ali manj nagonsko, težko pa je zbrati pogum in zadati prvi udarec in se, ko zmagaš, zadržati, da ne bi zadal še zadnjega«. Ob branju zapisanih besed Fredrika Backmana (Mi smo medvedi, Ljubljana, Mladinska knjiga) se tako primeru konca druge svetovne vojne na tleh Slovenije kot tudi v primeru konca osamosvojitvene vojne v Sloveniji v celoti potrjuje njihov pomen. Tisti, ki smo bili aktivni udeleženci osamosvojitvene vojne ter smo delovali v štabih in poveljstvih enot Teritorialne obrambe (TO), iz lastnih izkušenj vemo, koliko napora so morali poveljujoči častniki vložiti, da so oborožene pripadnike prepričali, da so začeli aktivno uporabljati vse vrste orožja (streljati) na enote nasprotnika. Po prvem strelu pa je bilo vse precej lažje, ne samo v enoti, kjer je bil ta strel sprožen, ampak v vseh enotah TO Slovenije. Mogoče je bilo v enotah takratne milice nekoliko lažje, saj so njeni pripadniki bili vsak dan v stiku z orožjem in so z nestrpnostjo pričakovali, da bodo čim prej dobili ukaz za uporabo orožja (film Vojna brez sovraštva, Janez Portir, vodja enote B Specialne enote milice). Zakaj nekoliko daljši uvod? Ko govorimo o svoji vojaški zgodovini in vojaški tradiciji, smo Slovenci zadržani in skromni, čeprav nas zgodovina uči, da so se prav s sijajnimi zmagami številnih narodov razvile najbolj demokratične države sedanjega sveta. Slovenijo lahko, čeprav je bila takrat sestavni del neke druge države, v drugi polovici 20. stoletja s svojo TO in milico prav gotovo uvrstimo med takšne države. Vendar naj bo takoj jasno, da na začetku ustanavljanja teritorialnih struktur pred več kot petdesetimi leti, njihovega podrejanja lokalnim skupnostim in republikam ni bilo javnega namena, ki bi vodil k slovenski samostojni državi. Očitek nekaterih vplivnih osamosvojiteljev in njihovih sledilcev je namreč, da veteranska organizacija, ki združuje več kot 25.000 vojnih veteranov osamosvojitvene vojne (ZVVS) želi prikazati, da je TO bila ustanovljena zato, da osamosvoji Slovenijo. Javnega namena ni bilo, ker ga ni moglo biti, saj so, ali bi vse javne poskuse v kali zatrli, kar kažejo primeri iz Slovenije (Stane Kavčič, Bojan Polak Stjenka) kot tudi Hrvaške (hrvaška pomlad). Obstajajo pa dokumenti in žive priče, ki lahko potrdijo, da so v Sloveniji TO razumeli kot vrnitev nacionalne vojske, ki je bila leta 1945 kot zadnja integrirana v JLA. Hoteli to priznati ali ne, je slovenska TO imela veliko atributov nacionalne vojske in po 22 letih se je premeteno izvila iz primeža bivše skupne države ter opravila preizkus svoje pripadnosti slovenskemu narodu v osamosvojitveni vojni. Negiranje vzpostavljanja in obstoja nacionalnega karakterja slovenske vojske od Maistra leta 1918 prek slovenske partizanske vojske in TO do državne vojske 1991 je lahko nevarno tudi za sedanjost. Ne samo negiranje obstoja in uvrščanje »neke druge TO, v kateri so pa bili isti ljudje« med zmagovalce osamosvojitvene vojne, tudi govorjenje o predhodnici sedanje SV, ki je enkrat naslednica generala Maistra, drugič slovenske partizanske vojske, tretjič manevrske strukture narodne zaščite in šele potem TO, kaže na poskuse manipulacij z lastno oboroženo silo ali pa na popolno nepoznavanje lastne vojaške zgodovine. In še to: če nekdo misli, da v mesecu in pol lahko zgradi popolnoma novo nacionalno vojsko, je ali naivnež ali popolnoma nesposoben. Ustanovi lahko le nekakšne paravojaške enote, ki ustvarjajo zmedo na bojišču in vmes storijo še kakšne vojne zločine in podaljšujejo čas spopadov in vojne v leta ter s tem povzročajo tudi nove in nove žrtve. Kot opomin si poglejmo primerna še sosede v času njihove domovinske vojne. Negiranje svoje lastne vojaške sile, predvsem pa pripisovanje zaslug za izgradnjo neke nove TO pa ni osamljen primer v procesu revizije naše bližnje preteklosti. Spomnimo, koliko političnih in predvsem politikantskih izjav je bilo izrečenih v zvezi s poskusom odvzema orožja TO ali tako imenovano »razorožitvijo in celo samo razorožitvijo TO«! Po desetletju najbolj zavržnih obtožb na račun posameznikov iz vrst TO in dela slovenske politike so bili v spominskem zborniku Orožja nismo oddali 1990 predloženi dokumenti, ki so dokazovali in dokazali, da TO Slovenije ni bila razorožena. Knjiga daje odgovor tudi zagovornikom nekakšne diskontinuitete v razvoju TO kot nacionalne obrambne sile in tistim, ki govorijo o »dveh TO, v kateri so bili razporejeni isti ljudje«. Ti ljudje so bili, po njihovem, vez med obema TO. Vendar je zanje pomembno le to, da so oni ustanovitelji te nove TO ne pa nekakšne »stare sile kontinuitete«. Zelo nazoren je tudi opis organiziranosti Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) v občini Brežice. Navajam: »V MSNZ v občini Brežice je bilo od konca avgusta 1990 do 4. oktobra 1990 organizirana vojaška sila kot začasna vojaška struktura znotraj že uveljavljene in organizirane vojaške strukture TO. Zaradi tega MSNZ ni bila vzporedna vojaška sila, saj je bila v celoti organizirana znotraj štaba TO, operativne skupine NZ pa v celoti dopolnjene s častniki, podčastniki in vojaki iz vojnih enot TO« (poveljnik OŠTO Brežice Mitja Teropšič v knjigi Orožja nismo oddali 1990). Resnici na ljubo pa je treba zapisati, da je organiziranost MSNZ bila v posameznih pokrajinah različna, enak je bil samo čas njenega delovanja. popolnoma nepotrebno, saj smo se Slovenci skupaj odločili, da bomo živeli v samostojni in lastni državi z demokratičnim družbenim sistemom. Spremembe so zahtevale, da so nas v aktih imenovali enkrat tako in drugič drugače. Toda drugačno poimenovanje organizacijske strukture ne more biti pred narodovo zavestjo, skupno voljo, osebno odločnostjo in pogumom. Naj se ne pozabi, da so bile vse odločitve za samostojnost in boj zanjo najprej osebne in intimno človeške. Kdor misli drugače, se je postavil nad človeka, nad ljudstvo in ga kljub deklariranemu čaščenju globoko omalovažuje. Tisti, ki nekoliko bolj pozorno spremljamo zapise v različnih medijih v dneh, ko se spominjamo osamosvajanja Slovenije, smo pričakovali zapise in izjave istih ljudi o enakih temah. Obtožbe vojnih veteranov 91, združenih v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo(ZVVS) in Zvezi policijskih društev Sever( ZPVD Sever) kot tiste, ki poveličujejo NOB in revolucijo, potvarjanje resnice o preprečevanju mitinga resnice v Ljubljani, razorožitvi in samo razorožitvi TO ter izdajah in veleizdajah posameznikov. Sledili so legitimni odzivi in predstavitve novih dejstev, o katerih do sedaj ni bilo veliko napisanega. Tako je predsednik ZPVD Sever jasno obelodanil dejstva, o katerih se v zvezi s preprečitvijo mitinga resnice do zdaj ni govorilo. Zanimiv je zapis poveljnika OŠTO Brežice in od septembra do 5. oktobra1990 načelnika MSNZ občine Brežice, upokojenega polkovnika Mitje Teropšiča, sicer avtorja številnih knjig o dogodkih v Posavju med osamosvajanjem Slovenije. Navajam: »Nova oblast na državnem in lokalnih nivojih je svoji vojski le nekaj mesecev pred spopadom z JLA onemogočila zaključne priprave in usposabljanja enot na vojno. Torej je zavestno slabila obrambno pripravljenost TO in s tem tudi takratne republike. Danes bi se lahko vprašali, ali ni bil namen teh ukrepov razformirati slovensko TO? Morda pa je ravno ta ukrep treba poimenovati kot veleizdajo, njene snovalce pa izdajalci!« Velikokrat razmišljam, kako dolgo bodo posamezniki, ki so si najprej pripenjali vse zasluge za uspeh osamosvojitve, danes pa so edini pooblaščeni razlagalci zgodovine, še lastili ta privilegij. In ali se sploh zavedajo, kakšno strahovito škodo povzročajo temu pomembnemu zgodovinskemu dosežku slovenskega naroda? ZWS in ZPVD Sever smo v sodelovanju z nacionalno RTV sodelovali pri snemanju dokumentarnega filma v režiji Tomaža Letnarja Vojna brez sovraštva. Po premieri filma sem izjavil, da so se mi še posebej vtisnile v spomin v filmu izrečene besede: »Z zgodovino ravnajmo kot z babičinim poročnim porcelanom!«
Danes sem zadovoljen, da smo bili do naše zgodovine v obeh organizacijah spoštljivi. Zavedali smo se, da pretekli dogodki oblikujejo sedanjost in tlakujejo pot v prihodnost. Zavedamo se pomena skupnosti, tovarištva, medsebojnega zaupanja in zavedanja o so odvisnosti. Takratne politične odločitve bi ne mogle biti realizirane brez oborožene podpore, oborožen odpor bi ne bil uspešen brez podpore naroda in Slovenija bi ne bila priznana brez diplomatske spretnosti in politične modrosti. Zaključim naj z naslednjo ugotovitvijo, ki se nanaša na v uvodu zapisane besede: težko je bilo zadati prvi udarec in se po uspešnem bojevanju, ko smo bili na vrhuncu moči, zadržati, da nebi zadali še kakšnega! In ga nismo, ne glede na silne želje nenadomestljivih posameznikov. Zato smo ostali neomadeževani, čistih rok in danes smo ponosni veterani vojne za Slovenijo