V soboto, 19.7.2025, smo se vojni veterani in planinci povezali pri izvedbi zanimivega pohoda po severnem robu Vojskarske planote.
Tovrstne pohode Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno pripravlja že vrsto let v okviru športnega, spominskega in družabnega srečanje vojnih veteranov, njihovih svojcev ter domačinov. Celotno dogajanje je namenjeno počastitvi dneva državnosti in ohranjanju spomina na delovanje enot Teritorialne obrambe Idrija v osamosvojitveni 
vojni za Slovenijo leta 1991. Zato nas na pohodu vedno spremljata slovenska zastava in veteranski prapor.
Seznanjanje s prispevkom naših ljudi k osamosvajanju Slovenije in ohranjanje spomina na to je bil prvotni namen teh pohodov, ki pa so se iz leta v leto bolj dopolnjevali tudi z drugimi vsebinami. Vojskarska planota zaradi svoje prostranosti in razgibanosti nudi pohodnikom številne možnosti. Zlasti je privlačna za tiste, ki jih zanima lepa narava, bogati 
razgledi, naravne zanimivosti in pestra zgodovina. Zato je Planinsko društvo Idrija letošnji pohod uvrstilo v program študijskega krožka Spoznajmo bogato dediščino okolice Idrije.
Tokrat se nas je zbralo enaintrideset radovednih ljubiteljev pohodništva po domačih krajih.
Izpred lovske koče na Vojskem smo se z avtomobili odpeljali do Stržnikarja na severnem delu planote, malo pred prehodom v tolminsko 
občino. Zaselek, kjer je pred stoletjem živelo še skoraj osemdeset prebivalcev, se je po drugi vojni izpraznil in je služil le pašni skupnosti. Sedaj pa je videti, da bodo vsaj nekateri od nekdaj mogočnih objektov ponovno oživeli.
Od tu nas je stara pot, ki jo večkrat seka nova gozdna cesta, vodila mimo zaraslih ruševin Opal do opustele planine Na Griču. Pri obeh domačijah so bili v preteklosti pašniki in staje za 
živino, ki so jo sem vodili s Tolminskega. Stavbe so v marcu 1943 požgali Italijani po neuspešnem napadu na partizanski tabor. Na Griču so jih po vojni obnovili in starejši se še spomnijo odličnega sira, ki so ga tam izdelovali še v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Sedaj ima streho le še staja, ostanki zidov sirarne in globok vodnjak pa se zaraščajo.
Na najvišji vzpetini na robu pašnika smo spregovorili o zanimivostih divje grape potoka Gačnik dvestopetdeset metrov tik pod nami ter o vrhovih, ki so se vzpenjali za 
njo. Z Renato Hvala, odlično poznavalko planote in avtorico monografije Vojsko iz leta 2011, sva na kratko predstavila življenje in najpomembnejša dogajanja v preteklosti teh krajev. Verjetno je že ime naselja odraz nemirnih nekdanjih časov.
V zadnjih stoletjih je s planine najpomembnejša pot vodila po desnem bregu Gačnika, mimo redkih domačij v Dolenjo Trebušo. Po njej so spomladi gonili živino na pašo, jeseni pa z nje. V zadnji ofenzivi, mesec dni pred koncem druge svetovne vojne, se je po tej poti po 
celodnevnem boju s premočnim sovražnikom, uspešno izmaknila glavnina partizanskega IX. korpusa. Danes pot je še vedno zanimiva, a je prehodna le za, planince, lovce in bolj spretne gorske kolesarje.
Mi pa smo tokrat izbrali stezo, ki nas je s planine pripeljala čez pobočje rahlo navzgor do dolgega ozkega grebena med grapo Gačnik in dolino Hotenje. Na njem smo se za krajši čas ustavili in si osvežili spomin z osnovnimi podatki o znamenitem Idrijskem prelomu, na robu katerega smo se pravkar nahajali. Bili smo na območju Gabrovega brda. Na večini topografskih kart je s tem imenom označen vrh, ki je na grebenu severneje od našega stojišča ( 923 m ), redkeje pa tisti, ki je južneje ( 1048m ).
Na višji vrh smo se povzpeli po brezpotnem grebenu, deloma nad previsnimi skalami, 
skozi lep, lahko prehoden bukov gozd. Bogat razgled, ki se je nenadoma na široko odprl čez dolino Hotenje proti severu in vzhodu, je precej podoben tistemu s Hudournika. Ta se nahaja poldrugi kilometer dalje proti jugovzhodu, prav tako na robu preloma, le da je še za sto metrov višji.
Ob pogledu na Cerkljansko, del Tolminske in Krniško planoto je bilo laže predstaviti tudi delovanje enot Teritorialne obrambe Idrija 
med osamosvojitveno vojno leta 1991. Na tem območju je imel še poseben pomen zbirni center za prebegle vojake JLA, ki je v tistih dneh v strogi tajnosti deloval na Vojskem. Ta predstavitev je marsikomu od udeležencev zbudila lastne spomine na tiste čase.
Skozi lep gozd smo se spustili na veliko ravno jaso, ki leži sredi območja imenovanega Mačkove laze. Po stari vozni poti med skalnimi 
osamelci, poravnanimi vzdolž preloma, smo se vrnili do ceste z Oblakovega vrha ter po njej do parkiranih avtomobilov. Pred odhodom smo spregovorili še nekaj besed o domačiji Gačnik in o ravnem zgornjem delu doline potoka s tem imenom. Tam se nismo ustavljali, da ne bi zamudili kosila in spominske svečanosti, ki je temu sledila.
Pohodniki smo bili deležni posebne pozornosti in pozdravov s strani organizatorjev svečanosti-članov idrijsko cerkljanske veteranske 
organizacije na čelu s predsednikom Jurijem Kavčičem, predsednice krajevne skupnosti Vojsko Damjane Bončina in slavnostnega govornika dr. Danila Türka.
(Zapis o celotnem dogajanju na Vojskem tega dne pa je bil med novicami na tej strani objavljen že 21.7..)
Tekst: Vlado Sedej
Foto: Rajko Gnezda